7. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 18. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 455/2001-3 z dne 6. 6. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 921/96-88 z dne 5. 4. 2001 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice (v gospodarskem sporu druge tožene stranke), ki jo je ta vložila zoper sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Pg 921/96-88 z dne 5. 4. 2001. S tem sklepom je Okrožno sodišče v Murski Soboti ugovoru toženih strank delno ugodilo in spremenilo sklep o začasni odredbi z dne 16. 11. 1999. Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo zavarovalo denarno terjatev tožeče stranke tako, da je dolžnikoma, družbi C. C., d.o.o., V. V. in družbi Podjetje za informiranje, d.d., V. V., kot toženima strankama v pravdah, v katerih kot tožeča stranka nastopa ustavna pritožnica, prepovedalo izplačati kakršenkoli znesek v korist ustavne pritožnice, tej pa prepovedalo zahtevati ali sprejeti kakršnokoli plačilo od njenih dolžnikov.

2.Pritožnica navaja, da ji je bila z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v zvezi s pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) s tem, ko naj bi prvostopenjsko sodišče ne odgovorilo na vse pritožničine navedbe v ugovoru, Višje sodišče pa na njene navedbe v pritožbi. Pritožnica še navaja, da naj bi imela družba Č., d.o.o., U., v zavarovanje svojega tožbenega zahtevka že vknjiženo prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, vpisane pri vl. štev. 2125 k.o. V. V., ki je last pritožnice. S tem, ko naj bi Okrožno sodišče izdalo novo začasno odredbo, naj bi neutemeljeno poseglo v pritožničino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Predlaga, naj Ustavno sodišče odloči o stroških, nastalih z vložitvijo ustavne pritožbe.

B.

3.Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja zahteva po kontradiktornosti postopka. V tem postopku mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Od sodišča pa se zahteva, da stranki obravnava enakopravno in da na relevantne navedbe strank argumentirano odgovori.

4.Izdaja začasne odredbe ne pomeni meritorne odločitve sodišča o razmerjih med pravdnimi strankami, zato obstojijo v postopku za izdajo začasne odredbe nekatere posebnosti. Zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe je izkazana verjetnost obstoja terjatve in nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve zaradi dolžnikovega ravnanja onemogočena (270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98, 75/02 - ZIZ). Sodišče je bilo zato dolžno odgovoriti samo na tiste ugovore, ki se nanašajo na vprašanje obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, Višje sodišče pa je bilo v pritožbenem postopku dolžno presojati le, ali je prvostopenjsko sodišče obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe pravilno ugotovilo, kar je pritožbeno sodišče tudi preizkusilo. Zato se do tistih pritožničinih navedb v pritožbi, ki za odločitev o začasni odredbi niso pomembne, ni bilo dolžno izreči, saj bi to bilo v nasprotju z naravo začasne odredbe (npr. pobotni ugovori, obstoj druge začasne odredbe, neupravična združitev pravd, itd.). Zato očitek pritožnice, da ji je bila z izpodbijanima sklepoma kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz načela enakosti pred zakonom v postopku pred sodišči in drugimi državnimi organi, očitno ni utemeljen.

5.Ustavno sodišče se v postopku obravnave ustavne pritožbe ni pristojno spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanim sklepom kršena katera od človekovih pravic in temeljnih svoboščin (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS). Glede na to pritožnica tudi napačno razume pomen pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave oziroma obseg pristojnosti Ustavnega sodišča, da v postopku ustavne pritožbe preizkuša pravilnost sodnih odločb, ki posegajo v premoženjskopravni položaj. Očitek o nezakonitosti sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj, namreč, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

6.Po določbi prvega odstavka 34. člena ZUstS v postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo kot izhaja iz druge točke izreka.

7.Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ter na podlagi prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger