Jedro

Četudi bi izvršitev izpodbijane odločbe pomenila nevarnost likvidacijskega ali stečajnega postopka, morajo biti izkazane posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda štela za težko popravljivo. Sodišče meni, da teh okoliščin tožeča stranka, zgolj z zatrjevanjem o taki možnosti ter brez vsakega dokaza, ni izkazala in posledično tudi ni izkazano, da bi bila s tem povzročena škoda kreditojemalcem.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat RS je z odločbami, ki so navedene v uvodu tega sklepa, tožeči stranki, kot dajalcu kreditov, na podlagi Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2) prepovedal sklepanje pogodb o brezobrestnem gotovinskem posojilu, za dobo vračila 30 dni in s podaljševanjem roka za vračilo posojila na podlagi izpisane prošnje za spremembo plačila k pogodbi, ob hkratnem zaračunavanju stroškov obravnavane prošnje za podaljšanje roka odplačila posojila, ki kot celota predstavljajo potrošniško kreditiranje, ki ga opravlja brez pridobljenega dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja pri pristojnem ministrstvu. V vseh izpodbijanih odločbah je določeno, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitev odločbe. Tožeča stranka je zoper odločbe vložila pritožbe, ki jih je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo z odločbo št. 0211-13/2018-2 z dne 23. 4. 2018 združilo v en pritožbeni postopek ter vse pritožbe zavrnilo.

2. Tožeča stranka je zoper sprejete odločitve vložila tožbo, s katero sodišču predlaga, da izpodbijane odločbe odpravi in postopek inšpekcijskega nadzora ustavi, podrejeno pa, da odločbe odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Obenem je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, in sicer na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da s to začasno odredbo toženi stranki začasno dovoli sklepanje kreditnih pogodb, ki jih ji je prepovedala sklepati tožena stranka in to za čas do odločitve v tem postopku. Sklepanje kreditnih pogodb naj se ji dovoli pod enakimi pogoji, kot je te pogodbe sklepala pred izdajo izpodbijane odločbe. Navaja, da je v tožbi obrazložila, da izdaja izpodbijane odločbe ne pomeni zgolj prenehanja sklepanja kreditnih pogodb za tožečo stranko, pač pa to lahko vodi tudi do njene likvidacije ali celo stečaja. Po drugi strani to lahko pomeni tudi pogubne posledice za stranke, torej kreditojemalce kot potrošnike, saj bi to zanje v primeru izvršilnih postopkov pomenilo dodatne enormne in nenadne stroške, hkrati bi lahko to vodilo tudi do osebnih stečajev. Ker je naloga tržnega inšpektorata in sodišča v zaščiti javnega interesa, ki je v konkretnem primeru varstvo potrošnikov kot šibkejše stranke, je izdaja začasne odredbe utemeljena.

3. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe navaja, da je zavrnila več pritožb tožeče stranke zoper odločbe Tržnega inšpektorata RS, saj je ocenila, da pomeni sklepanje več zaporednih pogodb istega dajalca kredita celoto in s tem potrošniško kreditiranje, ki pa ga tožeča stranka opravlja brez pridobljenega dovoljenja. Tožeči stranki je bil zato izrečen upravni ukrep po ZPotK-2, in sicer prepoved sklepanja pogodb. Postopek inšpekcijskega nadzora je zasnovan na način, da se upošteva stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrin, ki jih je treba ščititi v javnem interesu. Presojo med javnim interesom in interesi strank v postopkih izdaje inšpekcijskih odločb po ZPotK-2 je opravil že zakonodajalec, saj je določil, da pritožba zoper odločitev inšpekcijskega organa ne zadrži izvršitve. To kaže, da je v tem postopkih javni interes prevladujoč ter je zato treba okoliščine o škodi presojati restriktivno. Tožeča stranka ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javne koristi, prav tako tudi niso utemeljene njene navedbe, da odločitev tožene stranke škodi potrošnikom. Tožena stranka tudi poudarja, da varstvo potrošnikov ne more biti sredstvo za dosedanje njihovih interesov, kolikor ti niso skladni z javnim interesom. Nezakonito poslovanje tožeče stranke, to je poslovanje brez predpisanega dovoljenja, nedvomno ni v javnem interesu. Sodišču zato predlaga, naj predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče iz razlogov iz drugega odstavka te zakonske določbe na tožnikovo zahtevo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Pri odločanju o izdaji take začasne odredbe mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Ureditvena začasna odredba je torej ukrep, s katerim sodišče začasno uredi stanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku vsaj začasno neposredno preti ter jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta, oziroma začasno ureditvijo spornega razmerja (tako Vrhovno sodišče, npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015, I Up 402/2016). Sodišče zato v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem, ali s pravnim učinkovanjem odločb, ki je nastopilo z njihovo dokončnostjo, tožeči stranki nastaja težko popravljiva škoda ter to ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdanim sklepom. Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje s tem, da trdi, da lahko prepoved sklepanja kreditnih pogodb vodi v njeno likvidacijo ali stečaj ter da je to lahko pogubno za kreditojemalce, kar pomeni, da bi začasna odredba zaščitila tudi potrošnike in bila s tem v javnem interesu.

6. Sodišče meni, da je presojanje med javnim interesom in interesi strank v postopkih izdaje inšpekcijskih odločb po ZPotK-2, kamor se uvrščajo tudi izpodbijane odločbe, opravil že zakonodajalec, saj je predpisal, da pritožba zoper odločitev prvostopenjskega organa ne zadrži izvršitve. To kaže, da je v tovrstnih postopkih javni interes prevladujoč in da je zato treba okoliščine o zatrjevani težko popravljivi škodi presojati restriktivno. Ker je torej javni interes prevladujoč, sodišče meni, da je v tovrstnih postopkih dopustno izdati ureditveno začasno odredbo le, kolikor tožeča stranka izkaže take okoliščine, ki so močnejše od javne koristi. Tožeča stranka te okoliščine vidi v možnosti uvedbe likvidacijskega ali stečajnega postopka, vendar pa ta možnost sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 (tako Vrhovno sodišče v sklepu, opr. št. I Up 443/2013 z dne 21. 11. 2013, tudi v sklepu, opr. št. I Up 543/2013 z dne 9. 1. 2014). Četudi bi izvršitev izpodbijane odločbe pomenila nevarnost likvidacijskega ali stečajnega postopka, morajo biti izkazane posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda štela za težko popravljivo. Sodišče meni, da teh okoliščin tožeča stranka, zgolj z zatrjevanjem o taki možnosti ter brez vsakega dokaza, ni izkazala in posledično tudi ni izkazano, da bi bila s tem povzročena škoda kreditojemalcem. Sodišče je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.