Jedro

V izračunu komunalnega prispevka je treba upoštevati le obračunske stroške za posamezno vrsto komunalne opreme.

Pooblastilo iz tretjega odstavka 82. člena ZPNačrt, da lahko občina predpiše podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, v konkretnem primeru pomeni, da občina v svojem predpisu določi le deleža, ki se nato upoštevata pri izračunu v vsakem konkretnem primeru posebej, ne pa da omenjena deleža vračuna oziroma upošteva že pri določanju katerega od drugih elementov za izračun.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Škofljica št. 35108-1/2013 z dne 15. 1. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 8.917,62 EUR v zvezi z novogradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 273/35 k.o. …. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil ta izračunan na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč Občine Škofljica (Uradni list RS, št. 1/08, v nadaljevanju Odlok) in v skladu s 6. členom Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07, v nadaljevanju Pravilnik). Komunalni prispevek je bil zaračunan le za ceste, ne pa tudi za vodovod, saj je tožnik sofinanciral izgradnjo sekundarnega vodovodnega omrežja na območju urejanja VS 12/6, 8, 7. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi morala toženka v izračunu – ker je komunalni prispevek odmerila le za ceste – , upoštevati stroške v višini 2,99 EUR/m2 parcele, oziroma 13,66 EUR/m2 neto stanovanjske površine objekta. V nasprotju s tem pa je poleg komunalne opreme za cesto tožniku obračunala še skupne stroške občine v višini 3,35/m2 parcele in 15,32 EUR/m2 neto stanovanjske površine, kar je nezakonito. Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) namreč ne predvideva upoštevanja skupnih stroškov občine. Podlaga za odmero so obračunski in ne skupni stroški. V obračunskem območju ŠSE 12/8 Lazi, SE 1, tako znašajo obračunski stroški skupaj le 3,71 EUR/m2 parcele in 16,97 EUR/m2 neto stanovanjske površine, za tožnika, ki je vlagal v vodovod, temu ustrezno manj. Meni še, da bi moral biti komunalni prispevek izračunan po formuli, ki je zapisana v 6. členu Pravilnika, in da bi mu moral biti glede na navedeno odmerjen le komunalni prispevek v višini 2.164,45 EUR. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Pravilno je tožbeno stališče, da je treba v izračunu komunalnega prispevka upoštevati le obračunske stroške za posamezno vrsto komunalne opreme. Navedeno izhaja iz četrtega odstavka 11. člena Uredbe o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 80/07, v nadaljevanju Uredba), ki določa, da se na zavezance kot komunalni prispevek prenese le del skupnih stroškov, ki predstavljajo obračunske stroške. Po 8. členu Uredbe se ti stroški v programu opremljanja preračunajo na m2 parcele oziroma na m2 neto tlorisne površine objekta po posameznih vrstah komunalne opreme in obračunskih območjih. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 6. člena Pravilnika, ki določa enačbo, po kateri se izračuna komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme in v kateri sta upoštevana faktorja Cp(ij) (obračunski stroški na m2 parcele) in Ct(ij) (obračunski stroški, preračunani na m2 neto tlorisne površine objekta) – torej obračunski stroški, ki so določeni za posamezno vrsto komunalne opreme.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da so bili v izračunu upoštevani obračunski stroški v višini 28,98 EUR/m2 neto tlorisne površine stanovanjskega objekta in obračunski stroški v višini 6,34 EUR/m2 parcele. Primerjava z vrednostmi obračunskih stroškov, določenimi v 8. členu Odloka za obračunsko območje, v katerem leži tožnikova nepremičnina (ŠSE 12/8 Lazi), pokaže, da predstavljata omenjena zneska razliko med „obračunski stroški skupaj“ in odštetimi obračunskimi stroški za vodovod (glede na to, da se tožniku komunalni prispevek za to opremo ni zaračunal).

Vendar pa iz 8. člena Odloka izhaja tudi to, da omenjeni skupni obračunski stroški niso le seštevek obračunskih stroškov opremljanja za posamezno vrsto komunalne opreme, ampak so jim prišteti tudi stroški, poimenovani kot „skupni str. obč.“. S tem Odlok med skupne obračunske stroške prišteva nepojasnjeno kategorijo skupnih stroškov občine. Ker je to v nasprotju z omenjenima določbama 8. in 11. člena Uredbe, Odlok v tem delu ne bi smel biti uporabljen. Sodišče zato meni, da bi morali biti v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je tožnik dolžan plačati le komunalni prispevek za ceste, v skladu z 8. členom Odloka upoštevani le obračunski stroški za ceste v višini 2,99 EUR/m2 parcele in 13,66 EUR/m2 neto tlorisne površine stanovanjske stavbe.

Prav tako se sodišče strinja s stališčem, da bi morala biti pri izračunu uporabljena enačba iz 6. člena Pravilnika, ne pa enačba iz 9. člena Odloka. Slednja namreč ne upošteva faktorja dejavnosti kot elementa enačbe, kljub temu da Odlok v 7. členu predpisuje različne faktorje dejavnosti.

Prav tako v enačbi iz Odloka kot elementa izračuna nista upoštevana delež parcele pri izračunu komunalnega prispevka (Dp) in delež neto tlorisne površine objekta pri izračunu komunalnega prispevka (Dt). V skladu s prvim odstavkom 7. člena Pravilnika namreč občina v podrobnejših merilih za odmero komunalnega prispevka lahko določi razmerja med deležem parcele in deležem neto tlorisne površine objekta pri izračunu komunalnega prispevka, pri čemer je največje dopustno razmerje 0,3 : 0,7 za en ali drugi delež. V zvezi s tem je v četrtem odstavku 6. člena Pravilnika tudi pojasnjeno, da je seštevek obeh deležev enak 1 (Dp+Dt=1). Iz 7. člena Odloka sicer izhaja, da je v skladu s Pravilnikom v programu opremljanja določeno razmerje med merilom parcele in merilom neto tlorisne površine Dpi in Dti ter da je izračunano najviše dopustno razmerje 30 % obremenitve gradbene parcele in 70 % obremenitve neto tlorisne površine. Po obrazložitvi pritožbene odločbe naj bi bilo to razmerje upoštevano že v skupnih obračunskih stroških, upoštevanih pri izračunu (6,34 EUR/m2 parcele in 28,98 EUR/m2 površine objekta).

Po mnenju sodišča pa tak način upoštevanja deleža parcele in deleža neto tlorisne površine objekta pri izračunu nima podlage v omenjenem Pravilniku, saj ta v petem odstavku 6. člena določa, da se delež, ki odpade na parcelo, izračuna tako, da se površino parcele pomnoži z obračunskimi stroški, preračunanimi na m2 parcele na obračunskem območju, in deležem parcele. Po šestem odstavku istega člena pa se delež, ki odpade na neto tlorisno površino objekta, izračuna tako, da se neto tlorisno površino objekta pomnoži z obračunskimi stroški, preračunanimi na m2 neto tlorisne površine v obračunskem območju, in deležem neto tlorisne površine objekta. Iz navedenih določb izhaja, da se oba deleža upoštevata šele pri izračunu konkretnega komunalnega prispevka, nima pa občina podlage, da jih upošteva pri izračunavanju obračunskih stroškov, ki jih določi v programu opremljanja. Kateri elementi se upoštevajo pri preračunu obračunskih stroškov na enoto mere, je določeno v 14. členu Uredbe, med njimi pa ni – razumljivo – deleža komunalnega prispevka, ki odpade na konkretno parcelo, in deleža, ki odpade na konkretno neto tlorisno površino objekta.

Pooblastilo iz tretjega odstavka 82. člena ZPNačrt, da lahko občina predpiše podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, upoštevaje omenjeno določbo 7. člena Pravilnika, v konkretnem primeru torej pomeni, da občina v svojem predpisu določi le deleža, ki se nato upoštevata pri izračunu v vsakem konkretnem primeru posebej, ne pa da omenjena deleža vračuna oziroma upošteva že pri določanju katerega od drugih elementov za izračun.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo, odpravilo odločbo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena omenjenega pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to tudi v obravnavanem primeru, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).