Jedro

Kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela. Povsem neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje o izvotlitvi instituta pravnomočnosti. Obvestilo o vloženi reviziji v ničemer ne vpliva na pravice, ki jih ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, dolžnik tudi nima ugovornega razloga v morebitni izvršbi, da je vložil revizijo. Vsekakor pa se je treba strinjati, da obvestilo o vloženi reviziji pomeni negotovost glede bodoče usode prejete odškodnine (kar izpostavita tudi pritožbi), ki pa terja od prejemnika prejete odškodnine določeno previdnost, saj se lahko zaveda, da bo mogoče moral (vsaj določen del) prejete odškodnine vrniti. Zato je težko pritrditi stališču, da je v primeru, ko je bil prejemnik odškodnine obveščen o vloženi reviziji, dobroverno razpolagal s prejeto odškodnino. Takšno stališče bi namreč še spodbujalo, da se prejeta sredstva čimprej zapravijo in se na ta način bodočemu upniku prepreči, da bi dobil (kasneje ugotovljeno) neutemeljeno izplačana sredstva vrnjena nazaj. To bi bilo v nasprotju z načelom poštenega izvrševanja pravic.

Izrek

◦Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 186,66 EUR (na 4.295,94 EUR).

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

◦Toženki sta dolžni v 15 dneh nerazdelno plačati tožeči stranki 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, če zamudita s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I.) ustavilo postopek za 195,94 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 6. 12. 2010, (II.) toženkama naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh solidarno plačata 78.587,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2022, (III.) kar je tožeča stranka zahtevala več (plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26. 11. 2010 do 2. 3. 2022), je zavrnilo in (IV.) sklenilo, da sta toženki solidarno dolžni v 15 dneh tožeči stranki povrniti 4.482,60 EUR pravdnih stroškov, če zamudita s plačilom, od zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Toženki sta zoper obsodilni del sodbe (II. in IV. točka) pravočasno vložili vsaka svojo pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlagata spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne A. A. (v nadaljevanju: prva toženka) podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

3.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Toženki najprej nasprotujeta ugotovitvi, da je bila tožeča stranka šele s prejemom sodbe VSL I Cp 1823/2023, seznanjena z vsemi potrebnimi podatki in dejstvi za vložitev tožbe in da je zato zastaralni rok pričel teči šele takrat. Trdita, da zastaranje teče od vročitve sklepa VSRS II Ips 21/2011, kar se je zgodilo 21. 1. 2014. Poudarjata, da je s tem odpadla pravna podlaga, ki je nalagala tožeči stranki plačilo. Takrat ni bilo podlage za plačilo kateregakoli zneska in bi lahko zato tožeča stranka na podlagi 336. člena Obligacijskega zakonika2 (v nadaljevanju: OZ) že od naslednjega dne zahtevala vrnitev celotnega zneska, ki ga je plačala pravnemu predniku toženk.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da z vročitvijo sklepa o razveljavitvi sodb sodišč prve in druge stopnje, na podlagi katerih je tožeča stranka pravnemu predniku toženk izplačala odškodnino, še ni začelo teči zastaranje. S sklepom revizijskega sodišča namreč še ni bilo jasno, ali in v kakšni višini je pravni prednik toženk obogaten na račun tožeče stranke. Pomembno je, da je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, ki pa se je končalo šele s sodbo VSL I Cp 1823/2016, ki je bila vročena tožeči stranki 5. 12. 2016. Šele takrat je bila znana višina obogatitve in šele takrat je tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev zneska obogatitve. Pravilen je zaključek, da je zato zastaralni rok pričel teči naslednji dan po vročitvi, to je 6. 12. 2016.

7.Tudi druga pritožbena trditev se nanaša na zastaranje. Pritožnici menita, da je zmotna ugotovitev, da je v obravnavni zadevi mogoče uporabiti institut zadržanja zastaranja po 359.3 oz. 360. členu OZ. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo za katero obdobje in zakaj je treba uporabiti ta institut. Epidemija COVID-19 je imela pomladi 2020 prvi val, jeseni oz. pozimi 2020/2021 pa drugi val, pri čemer obeh obdobji ni mogoče enačiti. Razglasitve epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem: v obeh valih epidemije je bilo mogoče poslovati s sodišči, nepremagljivih ovir za to ni bilo. Poleg tega so bili ukrepi, ki jih je sprejela oblast za zajezitev okužb, v obeh obdobjih različni. C. A. (v nadaljevanju: druga toženka) v nadaljevanju pritožbe podrobneje predstavi ukrepe iz obeh obdobij in analizira letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za leto 2020 v delu, ki se nanaša na gibanje pripada, zaključenih zadev in opravljenih narokov. Druga toženka izrazi tudi nestrinjanje s presojo sodišča prve stopnje, da so materialni prekluzivni in zastaralni roki v bistvenem enaki. Opozori, da zaradi zamude prekluzivnega roka stranka pravico izgubi, pri zastaralnem roku pa ne. Poleg tega je različno trajanje rokov: prekluzivni so praviloma krajši od zastaralnih. Enačenje obeh vrst rokov je zato neutemeljeno in pomeni kršitev Ustave. Druga toženka ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da različna obravnava materialnih prekluzivnih in zastaralnih rokov pomeni kršitev enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Meni, da za enako obravnavo različnih institutov ni utemeljenega razloga. Položaja tožnika, ki je vezan na prekluzivni rok, in tožnika, ki je vezan na zastaralni rok, namreč nista enaka.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo zaradi posledic ukrepov, sprejetih zaradi zajezitve širjenja epidemije COVID-19, pretrgan tudi tek zastaralnih rokov. Na vprašanje pretrganja v času prvega vala epidemije (pomladi 2020) je odgovorilo že VS RS v zadevi III Ips 19/2022. Ugotovilo je, da so bili v času od 12. 3. 202o do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ.4 Razglašena epidemija in na njeni podlagi izvedeni ukrepi so trajali tako kratek čas, da pravna varnost in varstvo dolžnikov zaradi zadržanja zastaranja ne moreta biti prizadeta. Na drugi strani neupoštevanje okoliščin epidemije COVID-19 in sprejetih ukrepov, predvsem pa njihov širši namen in poudarjeno varstvo družbe kot takšne, ob pretogi uporabi pravil o zastaranju na strani tožeče stranke pomeni popolno izgubo pravice do sodnega varstva in torej poseg v ustavne pravice upnikov.

9.Pritožbi izpostavljata tudi vprašanje pretrganja zastaranja v času drugega vala epidemije (jeseni oz. pozimi 2020/2021). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, so bile (kljub nekaterim začetnim razlikam) okoliščine med drugim valom v bistvenem enake kot v prvem valu.5 Drugi val epidemije COVID-19 je bil razglašen 19. 10. 2020 z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju RS z dne 18. 10. 2020 in je na podlagi več vmesnih odlokov trajal do 15. 6. 2021. Ne glede na navedeno pa ob tem, z razliko od dogajanja ob razglasitvi epidemije COVID-19 v okviru prvega vala, niso bili sprejeti ukrepi, ki bi bistveno oteževali uresničevanje pravice do sodnega varstva in bi lahko predstavljali nepremagljivo oviro v smislu 360. člena OZ. Sodišča so na podlagi odredb predsednika VSRS, ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa COVID-19, poslovala normalno. Prav tako iz sprejetih odlokov o omejitvah gibanja in združevanja niso izhajale takšne omejitve, da bi predstavljale nepremagljive ovire in bi onemogočale učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva. Omejitve so se namreč nanašale predvsem na omejitve števila ljudi, ki se lahko družijo, pri čemer je bila ta omejitev izrecno izvzeta za izvajanje in zagotavljanje izvajanja nalog države ter na omejitve prehodov med statističnimi regijami, pri čemer je bilo navkljub omejitvam dovoljeno prehajanje statističnih regij za potrebe dostopa do izvajanja nalog, povezanih z delovanjem pravosodnih in upravnih organov ter organov pregona. Prav tako so v tem času, ob spoštovanju priporočil NIJZ za preprečevanje širjenja virusa COVID-19 lahko poslovale trgovine, svoje storitve je lahko opravljal storitveni sektor. Obratoval je tudi javni prevoz. Glede na pojasnjeno tako ob razglasitvi epidemije COVID-19 v okviru drugega, jesenskega vala, še niso obstajali razlogi, ki bi utemeljevali uporabo določila 360. člena OZ. Tudi VSRS je v sklepu III Ips 19/2022 pojasnilo, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja. To pa se je spremenilo, ko je bil 13. 11. 2020 sprejet Odlok o začasni prepovedi javnega prevoza, ki je začel veljati 16. 11. 2020 in je trajal do 23. 12. 2020. Prav ta odlok je ob predhodno že razglašeni epidemiji sprožil, da je predsednik VSRS 13. 11. 2020 izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (Odredba predsednika VSRS) ter da je Vlada RS 19. 11. 2020 na podlagi poleti 2020 noveliranega 83.a člena Zakona o sodiščih na predlog predsednika VSRS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ki je začel veljati in se uporabljati 20. 11. 2020. Z Odredbo predsednika VSRS je bilo odrejeno, da sodišča v nenujnih zadevah od 16. 11. 2020 odločajo in vročajo sodna pisanja, ne izvajajo pa narokov in ostalih dejanj, ki terjajo fizično prisotnost strank, ter da procesni roki v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom te točke ne štejejo za nujne, v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZS, ne tečejo. Ukrepi po tej odredbi so prenehali veljati 31. 1. 2021 na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, v kateri je bilo tudi določeno, da procesni roki začnejo ponovno teči s 1. 2. 2021. 31. 1. 2021 je prenehala tudi veljavnost sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih. V tem času so bile na podlagi odlokov zaostreni pogoji združevanje in gibanja.

10.Gornje ugotovitve kažejo, da je bilo od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 stanje primerljivo s tistim med prvim valom epidemije (od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020). V obeh obdobjih je bilo zaradi zagotavljanja javnega zdravja in preprečevanja širjenja okužb z virusom COVID-19 tudi bistveno omejeno gibanje in druženje ter zbiranje ljudi. Del tega obdobja je bil prepovedan ves javni prevoz, kar je nedvomno oteževalo uveljavljanje sodnega varstva. Na podlagi odredbe predsednika VSRS niso tekli procesni roki v nenujnih zadevah, na podlagi sklepov Vlade RS pa materialnopravni prekluzivni roki.6 Navedene okoliščine izkazujejo, da so bili tudi od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 podani razlogi za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ. Ker sta obstoj in časovna veljavnost ukrepov splošno znano dejstvo, nepremagljivih ovir ni treba podrobneje utemeljevati in dokazovati, ampak zadošča, da se stranka zgolj sklicuje na to dejstvo kot razlog zadržanja zastaranja.7

11.Prva toženka v pritožbi opozarja na nerazumljivo utemeljevanje tega, kdaj niso tekli roki, in da ni mogoče razbrati, kaj sodišče prve stopnje sploh ugotavlja. Kot odločilen datum je namreč v 20. točki obrazložitve zapisalo 19. 2. 2020, ko epidemija sploh še ni bila razglašena, podobno tudi v 22. točki obrazložitve (19. 1. do 19. 2. 2020). Meni, da v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti.

12.Prva toženka pravilno opozarja na navedene datume, v zvezi s katerimi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre zgolj za zmoten zapis. Iz konteksta 20. in 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da sodišče prve stopnje govori o 19. 11. 2020 sprejetem Sklepu Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom. Takoj v naslednjem stavku pa zmotno zapiše, da je odločilen datum 19. 2. 2020. Iz celega konteksta je torej mogoče razumeti, da sodišče prve stopnje govori o navedenem sklepu z dne 19. 11. 2020 in da je to odločilen datum. Podobno velja z datumi v 22. točki obrazložitve, ko sodišče prve stopnje našteva, kdaj so trajali ukrepi. Najprej zapiše čas pomladanskega vala epidemije 29. 3. do 31. 5. 2020 in nadaljuje z obdobjem veljavnosti prej navedenega sklepa Vlade RS z dne 19. 11. 2020, ki pa ga ponovno napačno zapiše: namesto pravilnega 19. 11. 2020 do 19. 12. 2020 (30 dni!), pomotoma zapiše 19. 1. 2020 do 19. 2. 2020. Kljub tem očitnim pomotam pri pisanju datumov ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti, pravilno obdobje pa je mogoče razbrati iz konteksta besedila.

13.Nadalje toženki izpostavljata vprašanje dobrovernosti pravnega prednika, ki je bil ob plačilu odškodnine obveščen o vloženi reviziji. Opozarjata, da pravna teorija8

ustaljeno sodno prakso, ki šteje, da je tak prejemnik sredstev (na podlagi pravnomočne iz izvršljive sodne odločbe) nedobroveren, zavrača kot zmotno. Tako naziranje pomeni izvotlitev instituta pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, saj ima obvestilo o vloženi reviziji močnejšo pravno veljavo kot pravnomočen in izvršljiv pravni naslov. Nedobrovernost pomeni, da oseba razpolaga z nečim, s čimer ne bi smela oz. do česar ni upravičena in se tega zaveda. Toženki menita le, da je bil z obvestilom o reviziji njun pravni prednik le v negotovosti glede bodoče usode prejete odškodnine. Pomembno je, da je v trenutku, ko je bil pravni prednik toženk obveščen o vloženi reviziji, imel v rokah izvršilni naslov, ki je predstavljal zakonito podlago za plačilo sedaj spornih denarnih sredstev. Menita, da je prejemnik sredstev lahko postal nedobroveren šele, ko bi prejel revizijski sklep VSRS (če prej ne bi umrl) oz. ko sta ta sklep prejeli toženki, če bi podedovali sredstva po pok. B. A., če bi jih v trenutku izdaje sklepa VSRS še imeli. Toženki menita, da spornih sredstev nista dedovali in teh sredstev pok. B. A. ni več imel. Tudi če bi šteli, da je bil pravni prednik toženk z vročitvijo revizije nedobroveren, bi moralo sodišče ugotoviti ali je ob nesporni porabi sredstev imel od tega kakšno korist. Toženki sta trdili, da je sredstva porabil in da z njimi ni pridobil drugega premoženja, ki bi predstavljalo korist.

14.Sodna praksa

je glede izpostavljenega vprašanja enotna: kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela. Povsem neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje o izvotlitvi instituta pravnomočnosti. Obvestilo o vloženi reviziji v ničemer ne vpliva na pravice, ki jih ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, dolžnik tudi nima ugovornega razloga v morebitni izvršbi, da je vložil revizijo. Vsekakor pa se je treba strinjati, da obvestilo o vloženi reviziji pomeni negotovost glede bodoče usode prejete odškodnine (kar izpostavita tudi pritožbi), ki pa terja od prejemnika prejete odškodnine določeno previdnost, saj se lahko zaveda, da bo mogoče moral (vsaj določen del) prejete odškodnine vrniti. Zato je težko pritrditi stališču, da je v primeru, ko je bil prejemnik odškodnine obveščen o vloženi reviziji, dobroverno razpolagal s prejeto odškodnino. Takšno stališče bi namreč še spodbujalo, da se prejeta sredstva čimprej zapravijo in se na ta način bodočemu upniku prepreči, da bi dobil (kasneje ugotovljeno) neutemeljeno izplačana sredstva vrnjena nazaj. To bi bilo v nasprotju z načelom poštenega izvrševanja pravic. Če ob porabi izplačane odškodnine prejemnik ni v dobri veri, za vračilo odgovarja po vrnitvenem načelu in se ne more sklicevati na okoliščine, ki izvira iz njegove sfere (npr. da je prejeti denar zapravil, podaril).

15.Na koncu obe pritožbi nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi in izpostavljata potrebnost velikega števila vlog tožeče stranke, zlasti 4. in 5. pripravljalne vloge, v katerih ta ponavlja svoja stališča. Kot neutemeljen strošek izpostavljata 200 točk za posvet s stranko in 50 točk za poročilo stranki. Opozarjata tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo, zaradi česar bi jima moralo priznati stroške po prvem odstavku 158. člena ZPP.

16.Tožeča stranka je s svojimi pripravljalnimi vlogami odgovarjala na vloge toženk, zato ji ni mogoče odreči stroškov, ki jih je s tem imela, saj so bili potrebni, zato v tem delu pritožbi nista utemeljeni. Prav tako ne v delu, ko opozarjata, da niso bili priznani stroški delnega umika tožbe. Res je, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek delno umaknila, a le za 195,94 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja 0,25 % vtoževanega zneska. To pa je zanemarljiv uspeh, zato toženkama stroški zaradi delnega umika tožbe pravilno niso bili priznani. Imata pa pritožbi prav, ko nasprotujeta priznanim stroškom posveta s stranko (200 točk) in poročila stranki (50 točk), saj so ti že vključeni v priznane stroške sestave tožbe oz. kasnejših pripravljalnih vlog, zato niso bili potrebni za pravdo in jih upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP ni mogoče priznati. V tem delu je treba po prvem odstavku 351. člena ZPP pritožbama ugoditi in znesek priznanih stroškov znižati za 250 točk, pripadajočih 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar znaša 186,66 EUR. V ostalem delu se pritožbi po 353. členu ZPP zavrneta.

17.Toženki sta uspeli s pritožbo v zanemarljivem delu, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tožeča stranka pa je v pritožbenem postopku uspela skoraj v celoti, zato sta ji toženki na podlagi iste določbe dolžni solidarni povrniti pritožbene stroške: 1375 točk, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk ter 22 % DDV.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 336, 345, 359, 360 Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 83a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.