Jedro

Stranki nista bili dolžni v sporazumu izrecno navajati vse pravice, ki bi tožniku teoretično lahko pripadale iz delovnega razmerja, ter zatem ugotoviti, da se je tožnik tem pravicam odpovedal, temveč zadošča, da sta navedli, da glede ostalih pravic stranki ne obstoji nobena obveznost toženke. Takšna opredelitev predmeta pogodbe zadošča za veljavnost sporazuma v smislu določbe 15. člena OZ, s katerim se je tožnik odpovedal zahtevkom iz delovnega razmerja, ki jih sedaj uveljavlja v tem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova nadur in dodatka za minulo delo plačati neto razlike v plači za čas od novembra 2013 do aprila 2018 od bruto zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter odvesti davke in prispevke. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.244,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v skladu s 15. členom OZ pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Sporazum je določal, da mora toženka tožniku plačati plačo za pretekli mesec in sorazmerni del regresa za leto 2018 in da ostalih obveznosti do tožnika nima. Nadure in dodatek za minulo delo nista zajeta v sporazumu. Sporazum ne pojasnjuje, kaj je zajeto v pojmu "ostale obveznosti". V tem delu ni bilo doseženo soglasje volj. A. A., ki je sestavila sporazum, je izpovedala, da je za vsakega delavca pripravljala tak tipski sporazum, ključen del njene izpovedi pa je, da ni vedela, za kakšne obveznosti gre pri ostalih obveznostih. Kljub temu pa sodišče zaključi, da je tožnik vedel, kaj podpisuje, oziroma da je sporazum podpisal v smislu določbe 1050. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Sodišče ne pojasni, kak spor je med pravdnima strankama pred podpisom sporazuma sploh tekel, niti kako naj bi tožnik vedel, kaj pomenijo ostale obveznosti v sporazumu. Prav tako ne pojasni, kako naj bi tožnik kot prava neuk vedel, da mu sploh pripadajo nadure in dodatek za minulo delo, če tega niti toženka ni vedela. Ne gre za identično situacijo, na katero se nanaša sodba VSRS VIII Ips 191/2018. 3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženki oziroma pri njenem pravnem predniku od 14. 5. 2011 do 4. 5. 2018 kot voznik v mednarodnem prometu. Navajal je, da je vsak dan opravil po 10, 11 ali več ur, toženka pa mu teh nadur ni izplačala. Prav tako mu ni pravilno obračunavala dodatka za minulo delo v višini 0,5 % za vsako leto delovne dobe. Tožbeni zahtevek je postavil tako, da mu toženka za obdobje od novembra 2013 do aprila 2018 iz naslova nadur in dodatka za minulo delo obračuna ter izplača ustrezne mesečne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženka je zahtevku nasprotovala. Navedla je, da je tožniku izplačala vse nadure in dodatek za minulo delo ter da sta stranki 3. 4. 2018 sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, s katero so prenehale vse obveznosti, ki sta jih stranki imeli druga proti drugi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2018, ki ga ni izpodbijal, odpovedal tudi v tem sporu vtoževanima terjatvama iz naslova nadur in dodatka za minulo delo.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razlog izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena (objektivni rok). Sodišče je ugotovilo, da tožnik sporazuma ni izpodbijal. 8. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da stranki glede dela vsebine pogodbe, to je glede ostalih obveznosti, nista dosegli soglasja volj. Glede na to, da sporazum v 4. členu določa, da mora delodajalec (toženka) delavcu (tožniku) izplačati plačo za pretekli mesec in sorazmerni del regresa za leto 2018 in da ostalih obveznosti delodajalec oziroma tožena stranka do tožnika nima, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da določba predstavlja soglasje strank, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, razen izplačila zadnje plače in sorazmernega dela regresa za letni dopust. Stranki nista bili dolžni v sporazumu izrecno navajati vse pravice, ki bi tožniku teoretično lahko pripadale iz delovnega razmerja, ter zatem ugotoviti, da se je tožnik tem pravicam odpovedal, temveč zadošča, da sta navedli, da glede ostalih pravic stranki ne obstoji nobena obveznost toženke. Takšna opredelitev predmeta pogodbe zadošča za veljavnost sporazuma v smislu določbe 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 81/2001 in nasl.), s katerim se je tožnik odpovedal zahtevkom iz delovnega razmerja, ki jih sedaj uveljavlja v tem postopku. Ker se je tožnik s podpisom sporazuma veljavno odpovedal zahtevkom, ki jih je uveljavljal v tem sporu, ni odločilno sklicevanje na izpoved priče A. A., ki je zgolj kot delavka toženke sestavila sporazum in ni v imenu toženke sklenila sporazuma.

9. Glede na obrazloženo gre za primerljivo situacijo, kot jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019. V navedeni zadevi je bilo zavzeto stališče, da lahko delavec s pravico, ki jo je že pridobil, oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, prosto razpolaga in se ji tudi "odpove" tako, da je pač ne uveljavlja, jo odstopi ali pa se z delodajalcem, v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP, o njej poravna ali sporazume. Po določbi prvega odstavka 1053. člena OZ je lahko predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Poravnava ima naravo pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih strank, kar enako velja za sporazum med delavcem in delodajalcem. Ker je tudi tožnik sporazum podpisal, ko so terjatve že zapadle, oziroma ni trdil nasprotnega, se je torej lahko veljavno odpovedal zahtevkom iz delovnega razmerja, sporazum pa ima naravno poravnave iz 1053. člena OZ.

10. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 155. člena ZPP.