Jedro

Ne glede na nastalo situacijo, ko je CSD o dodatku za nego otroka za sporno obdobje z odločbo že odločil, pa tega dokaza, predloženega šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj gre za novoto iz 337. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2017 in sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 16. 1. 2017, v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 6. 2011 do 30. 6. 2016 zavrnilo. Z II. točko izreka pa je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2017 in sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 16. 1. 2017 v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 7. 2016 dalje in zadevo vrnilo toženi stranki v nadaljnji postopek in odločanje. S III. točko izreka pa je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 191,34 EUR.

2. Zoper II. in III. točko izreka je tožena stranka vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da se sklep Centra za socialno delo z dne 16. 1. 2017 nanaša le na obdobje od 1. 6. 2011 do 30. 6. 2016, ne nanaša pa se na obdobje od 1. 7. 2016 dalje. Očita sodišču, da v obrazložitvi sodbe prihaja samo s seboj v nasprotju z II. točko izreka, saj navede, da je tožena stranka odločala o zahtevku tožnice, ki ga je opredelila za čas od 1. 6. 2011 dalje in ga časovno omejila s tem, da je zahtevek za čas od 1. 6. 2011 do 30. 6. 2016 zavrnila. Poudarja, da je vse do prvega naroka bilo zahtevano, da se odpravita izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 11. 5. 2017 in sklep Centra za socialno delo z dne 16. 1. 2017. Šele na prvem naroku je tožnica postavila podredni tožbeni zahtevek, da se ji dodatek za nego prizna od 1. 7. 2016 dalje, pri čemer sodišče toženi stranki ni dalo roka, da bi se pri centru za socialno delo pozanimala glede izdaje morebitne odločbe od 1. 7. 2016 dalje, s čimer je bila toženi stranki kršena pravica do izjave, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Niti ni sodišče v skladu z načelom iskanja materialne resnice samo opravilo poizvedb v tej smeri in je brez ugotovitve pravilnega dejanskega stanja napravilo sklep, da tožena stranka ni odločala o zahtevku tožnice za čas od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. Da je navedeno dejstvo napačno oziroma nepotrebno, kaže tudi priložena odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 30. 11. 2016, po kateri je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 1. 7. 2016 do 31. 5. 2019 ob pogojih, da so otroka po 18. letu starši dolžni preživljati v skladu z določbami zakona, ki ureja družinska razmerja. Tožnica torej že prejema dodatek za nego za čas od 1. 7. 2016 dalje in sicer v višini 100,00 EUR. Zato je napačna odločitev sodišča, da se sklep v delu, ki se nanaša na 1. 7. 2016 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nadaljnji postopek in ponovno odločanje. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča v III. točki izreka glede stroškov postopka. Ker je v I. točki izreka sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, II. točka izreka izpodbijane sodbe pa je napačna, ni mogoče slediti odločitvi, da je tožnica polovično uspela z zahtevkom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 22. člena Ustave RS.

5. Predmet sodne presoje sta v predsodnem postopku izdana upravna akta in sicer dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2017 in sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 16. 1. 2017. S citiranim sklepom je Center za socialno delo A. zahtevek za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka za čas od 1. 6. 2011 do 30. 6. 2016 zavrgel. Z dokončno odločbo z dne 11. 5. 2017 pa je tožena stranka citirani sklep odpravila in odločila, da se zahtevek tožnice za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka, zavrne.

6. S tožbo je tožnica uveljavljala odpravo citiranih upravnih aktov v celoti in priznanje pravice do dodatka za nego otroka od 1. 6. 2011 dalje. Na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 12) je tožnica vztrajala pri takšnem tožbenem zahtevku ter dodatno postavila podredni tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljala dodatek za nego otroka še od 1. 7. 2016. 7. Gre za situacijo, ko je tožnica kljub primarnemu tožbenemu zahtevku, s katerim uveljavljanje dodatka za nego otroka časovno ni omejila oziroma ga ni določila, postavila še podredni tožbeni zahtevek, s katerim je izrecno uveljavljala dodatek za nego otroka še od 1. 7. 2016 dalje. Glede na predsodni postopek tako primarni in podredni tožbeni zahtevek predstavljata samostojna zahtevka.

8. Po prvem odstavku 184. člena ZPP tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (tretji odstavek 185. člena ZPP).

9. V konkretnem primeru tožena stranka podrednemu tožbenemu zahtevku ni nasprotovala oziroma kot je razvidno iz zapisnika, ni imela drugih navedb in predlogov, torej ni navajala tega, da je prvostopni organ o dodatku za nego otroka od 1. 7. 2016 že odločil, niti ni predlagala dodatnega roka, da bi eventuelno opravila poizvedbe pri pristojnih organih. Tožena stranka je šele kasneje v pritožbi predložila odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 30. 11. 2016 (priloga B3), s katero je odločil, da je tožnica upravičena do dodatka za nego otroka za čas od 1. 7. 2016 do 31. 5. 2019, ob pogojih, da so ga po 18. letu starši dolžni preživljati v skladu z določbami zakona, ki ureja družinska razmerja in da dodatek za nego otroka znaša 100,00 EUR mesečno in se uskladi skladno z določili ZUTPG.

10. Ne glede na nastalo situacijo, ko je Center za socialno delo A. o dodatku za nego otroka za čas od 1. 7. 2016 z odločbo št. ... z dne 30. 11. 2016 že odločil, pa tega dokaza, predloženega šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj gre za novoto iz 337. člena ZPP.

Poleg tega je sodišče prve stopnje toženi stranki v delu, ki se nanaša na uveljavljanje dodatka za nego otroka od 1. 7. 2016, zadevo le vrnilo v nadaljnji postopek, ne da bi nadaljnji postopek konkretiziralo in ga podrobneje določilo.

11. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo tožene stranke, ker je neutemeljena zavrnilo in v izpodbijani II. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker pa je neutemeljena pritožba tudi glede stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje, pravilno v skladu z določbo 154. člena ZPP ugotovilo, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela polovično, in ji priznalo stroške postopka v polovičnem znesku, to je v višini 191,34 EUR, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tudi zoper III. točko izreka in prav tako v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.