Jedro

Če začasno uvoženo blago ni v določenem roku vrnjeno v tujino ali dokončno ocarinjeno v določenem roku ima carinski organ podlago, da začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti (CZ - 76. člen 249/3). Dokazi, ki jih stranka prvič priloži šele k tožbi in z njimi dokazuje izpolnitev obveznosti, predstavljajo, v smislu 3. odstavka 14. člena ZUS, nedovoljeno novoto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1112/2000-10 z dne 28.2.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/95 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.5.2000. V obrazložitvi navaja, da je z navedeno odločbo tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 10.4.1997, s katero je ta naložila tožeči stranki plačilo uvoznih dajatev v višini 155.540,00 SI-T za blago, ki je bilo začasno uvožen-o za prodajo v prosti carinski prodajalni po UCD za začasen uvoz blaga z dne 28.11.1995 Carinske izpostave ŽPL., z rokom vrnitve v tujino do 31.12.1995. Ker začasno uvoženo blago ni bilo v določenem roku vrnjeno v tujino, niti ni bilo kako drugače vzpostavljeno zakonito stanje in, ker tožeča stranka tudi na poziv carinskega organa ni dostavila dokazil o reguliranju začasno uvoženega blaga, je imel carinski organ, po stališču tožene stranke, zadostno podlago, da je v skladu z -določilom 3. odstavka 249. člena Carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ/76) začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti in obračunal carinski dolg.

Sodišče prve stopnje v razlogih med drugim navaja, da sta upravna organa, glede na podatke v spisih, pravilno ugotovila, da začasno uvoženo blago ni bilo vrnjeno v tujino ali dokončno ocarinjeno v določenem roku, zaradi česar je bil, na podlagi 3. odstavka 249. člen CZ/76, uveden postopek carinjenja po uradni dolžnosti. Navedbe in dokazila, ki jih tožeča stranka prilaga prvič šele k tožbi in z njimi dokazuje izpolnitev obveznosti, predstavljajo, v smislu določila 3. odstavka 14. člena ZUS, nedovoljeno novoto, zaradi česar jih so-dišče ni upoštevalo. Tožeča stranka je bila že pred izdajo prvostopne odločbe, z računalniškim izpiskom, seznanjena s stanjem začasno uvoženega blaga, ki ga je izkazovala evidenca tožene stranke. Tožeča stranka je tako imela možnost navajati dejstva in predlagati dokaze že v postopku na prvi stopnji. Zato je presodilo, da je imel carinski organ zadostno podlago, da je začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti, zaradi česar je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da blaga res ni izvozila v odrejenem ji roku, vendar ga je uporabila v skladu z namenom, za katerega je bilo uvoženo, čeprav po izteku roka, določenega z UCD. Z listinami (specifikacija mesečnih prodaj, UCD 567, carinska faktura in mesečni obračun), ki jih je priložila k tožbi, je dokazovala izvoz začasno uvoženega blaga v tujino. Glede na določbo 3. odstavka 323. člena CZ/76 bi jo moral carinski organ pozvati na plombiranje blaga s carinsko plombo. Meni, da predložitev računalniškega izpiska o stanju blaga ne pomeni zadostnega poziva carinskega organa na predložitev dokazov o reguliranju začasno uvoženega blaga. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za začasen uvoz blaga za prodajo v prosto carinski prodajalni, z rokom vrnitve v tujino do 31.12.1995. V skladu z določilom 3. odstavka 249. člena CZ/76 začne pristojni carinski organ postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če se začasno uvoženo blago odtuji, ne vrne v tujino, da v uporabo drugemu ali pa uporabi za druge namene, ne pa za namene, zaradi katerih je bilo začasno uvoženo. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da blago ni bilo vrnjeno v tujino do izteka določenega roka. Zato je, glede na določilo 4. točke 1. odstavka 19. člena CZ/76, z dnem, ko je potekel rok, za katerega je bil dovoljen začasen uvoz, nastala obveznost plačila carine. Carinski organ je zato utemeljeno začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti in tožečo stranko, kot carinskega zavezanca, zavezal k plačilu uvoznih carinskih davščin.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zavrnilo tožbo tožeče stranke in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka dokazala izpolnitev svoje obveznosti. Listine, ki jih je tožeča stranka prvič priložila k tožbi in s katerimi je dokazovala izpolnitev obveznosti po izteku določenega roka za vrnitev začasno uvoženega blaga v tujino, pa zanje ni navedla, zakaj jih ni predložila že v carinskem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nedovoljeno novoto v smislu določila 3. odstavka 14. člena ZUS.

Iz določila 3. odstavka 323. člena CZ/76 ne izhaja, da bi moral carinski organ carinskega zavezanca pozvati na predložitev dokazov o izpolnitvi obveznosti. V skladu z navedenim zakonskim določilom carinarnica plombira začasno uvoženo blago s carinsko plombo, v kolikor blago ni vrnjeno v tujino ali dokončno ocarinjeno v določenem roku, da onemogoči njegovo uporabo. Pritožbeni ugovor tožeče stranke, da bi jo carinski organ mora pozvati na plombiranje blaga s carinsko plombo zato ni utemeljen.

Tožeča stranka je bila kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, še pred izdajo odločbe carinskega organa prve stopnje seznanjena o stanju začasno uvoženega blaga. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, vročitev računalniškega izpiska za dostavo manjkajoče dokumentacije, zadošča kot poziv tožeči stranki na predložitev dokazov o vrnitvi začasno uvoženega blaga v tujino. Pritožbena navedba tožeče stranke, da bi jo morala tožena stranka ponovno opozoriti na stanje začasno uvoženega blaga, zato ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.