Jedro

Po oceni sodišča druge stopnje je zakonski znak uničenja stvari (ta je po oceni prvostopenjskega sodišča tudi edini izostal iz opisa v obtožnem predlogu) v konkretnem primeru zadosti konkretiziran. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da so na zobni protezi nastale poškodbe takšnega obsega, da si je oškodovanec moral kupiti novo; navedeno pa ravno predstavlja konkretizacijo prepovedane posledice, to je uničenja oziroma poškodovanja do te mere, da njeno popravilo ni bilo mogoče, saj sicer ne bi bila potrebna njena nadomestitev. V opisu je torej jasno in konkretno izraženo ter napolnjeno z okoliščinami obravnavanega življenjskega primera, v čem se kaže uničenje zobne proteze, kot to zahteva zgoraj navedena sodna praksa.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbenega očitka, da je storila kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper navedeno sodbo sta vložila pritožbi okrajna državna tožilka in pooblaščenec oškodovanca iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbama ugodi in prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov v spisu ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je ugotovilo, da v obravnavanem primeru opis dejanja v obtožnem predlogu ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar dejanje, zaradi katerega se obdolženka preganja, ni kaznivo dejanje, zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

5. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari mogoče storiti s poškodovanjem, uničenjem ali tako, da se tuja stvar napravi nerabna. Pravilno je tudi stališče, da gre za uničenje stvari (kot ga obdolženki očita obravnavani obtožni predlog) takrat, ko je stvar poslabšana v takem obsegu ali na tak način, da je ni več mogoče popraviti ali ko stroški popravila presegajo stroške izdelave enake stvari.1 Prav tako je upravičena ugotovitev, da morajo biti vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja (tj. tujost stvari, uničenje stvari kot prepovedana posledica ter izvršitveno ravnanje) in vzročna zveza med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico določno konkretizirani in zapolnjeni z okoliščinami obravnavanega življenjskega primera že v opisu dejanja v obtožnem predlogu. Drži, da je zgolj tak opis lahko podlaga za sodno presojo in obdolžencu zagotavlja ustavno varovan procesnopravni položaj za pripravo učinkovite obrambe, pri čemer ne zadošča, da se manjkajoči znaki kaznivega dejanja v opisu obtožnega akta le ugotavljajo z izvedbo dokazov.

6. Sodišče prve stopnje pa je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe nepravilno zaključilo, da konkretni opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ne zadosti zgornjim merilom konkretizacije abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Posledično je napačno zaključilo tudi, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje in obdolženko iz tega razloga napačno oprostilo obtožbe.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da iz opisa obravnavanega obtožnega predloga izhajata zgolj predmet poškodovanja ter način, na katerega naj bi obdolženka stvar uničila, ne vsebuje pa opisa nastalih poškodb na stvari, konkretizacije njene nerabnosti oziroma uničenja, to je obsega poškodbenih posledic, ki so vodile v uničenje stvari. Po oceni sodišča prve stopnje so iz opisa tako v celoti izostale navedbe, katere poškodbe na zobni protezi naj bi nastale v posledici obdolženkinega ravnanja ter kako in zakaj so te poškodbe privedle do uničenja zobne proteze in s tem potrebe po nakupu nove. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče oprlo na stališče sodne prakse (odločba VS RS v zadevi I Ips 13007/2012, z dne 14.09.2017), vendar ji dalo pomen, ki ga nima.

8. Iz opisa obravnavanega obtožnega predloga izhaja, da je obdolženka z roko udarila oškodovanca B. B. po obrazu tako močno, da mu je iz ust na tla padla zobna proteza, nato pa jo je še brcnila stran, pri čemer se je proteza tako poškodovala, da si je moral B. B. kupiti novo. Navedena je tudi višina nastale škode, ki sicer ni zakonski znak kaznivega dejanja, kot je to pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Po oceni sodišča druge stopnje je zakonski znak uničenja stvari (ta je po oceni prvostopenjskega sodišča tudi edini izostal iz opisa v obtožnem predlogu) v konkretnem primeru zadosti konkretiziran. Iz opisa kaznivega dejanja namreč izhaja, da so na zobni protezi nastale poškodbe takšnega obsega, da si je oškodovanec moral kupiti novo; navedeno pa ravno predstavlja konkretizacijo prepovedane posledice, to je uničenja oziroma poškodovanja do te mere, da njeno popravilo ni bilo mogoče, saj sicer ne bi bila potrebna njena nadomestitev. V opisu je torej jasno in konkretno izraženo ter napolnjeno z okoliščinami obravnavanega življenjskega primera, v čem se kaže uničenje zobne proteze, kot to zahteva zgoraj navedena sodna praksa.

9. Ker konkretni obtožni predlog očita obdolženki uničenje predmeta v smislu njegove celovitosti in ne poškodovanja stvari, je mogoče pritrditi razlogom pritožb obeh pritožnikov, da bi opis poškodb posameznih fragmentov zobne proteze v tem primeru bil nemogoč oziroma nesmiseln. Tako je življenjsko in smiselno v opisu obtožnega predloga uničenje zobne proteze izraženo s konkretiziranim opisom, da se je ravno zaradi obsega poškodb pri oškodovancu vzpostavila nujna potreba po nakupu nove zobne proteze. S tem je logično in življenjsko konkretiziran tudi sam obseg poškodbenih posledic. Te so torej po opsiu bile tako obsežne, da je zobna proteza bila nepopravljivo neuporabna – uničena, kar se kaže v tem, da jo je oškodovanec moral nadomestiti z novo.

10. Sodišče prve stopnje se je pri presoji ustreznosti konkretizacije opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu oprlo tudi na odločitev VSL v zadevi VII Kp 20459/2020, z dne 17. 5. 2021, ki pa se navezuje na bistveno drugačen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu od konkretnega, zato v tem primeru ne pride v poštev. V navedeni zadevi je namreč obtožni predlog obdolžencu očital poškodovanje stvari, v takšnih primerih pa je abstraktni zakonski znak poškodovanja nujno potrebno napolniti s samim opisom poškodb. Predmet presoje v citirani zadevi je bil obtožni predlog, v katerem je bilo v opisu kaznivega dejanja poleg izvršitvenega ravnanja navedeno zgolj to, da je obdolženec s svojim ravnanjem predmet (pokrov motorja) poškodoval. Smiselno enako velja za drugi primer sodne prakse, na katerega se je oprlo prvostopenjsko sodišče, in sicer sklep VSL v zadevi VII Kp 58229/2017, z dne 7. 11. 2018. Tudi v tej zadevi je bila v opisu obtožnega predloga navedena le abstraktna navedba, da je obdolženec vrata poškodoval, kar za konkretizacijo zakonskega znaka ne zadošča. Slednje pa ni primerljivo z opisom kaznivega dejanja v konkretni zadevi, kjer je uničenje stvari (zobne proteze) življenjsko smiselno konkretizirano ter zapolnjeno z okoliščinami obravnavanega življenjskega primera.

11. Ali je kaznivo dejanje tudi v resnici bilo storjeno, torej ali je obdolženka dejansko uresničila vse objektivne in subjektivne elemente očitanega kaznivega dejanja, bo sodišče prve stopnje ugotovilo po izvedbi dokazov v ponovljenem postopku; za svoje ugotovitve, ocene in stališča bo moralo navesti prepričljive razloge.

12. Ker je prvostopenjsko sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, opisano v obtožnem predlogu, kaznivo dejanje in obdolženko obtožbenega očitka oprostilo, ne da bi izvajalo dokazni postopek, je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz prvega odstavka člena 392 ZKP ugodilo pritožbama in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Dr. Korošec Damjan, dr. Filipčič Katja in Zdolšek Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana, 2019, str. 670.