Jedro

Če se navedbe iz ugovora po izteku roka nanašajo na dejstva, ki so nastala pred vložitvijo rednega ugovora, mora dolžnik dokazati, da teh trditev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pojasnilo o tem, zakaj trditev iz ugovora po izteku roka brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, mora pri tem podati v sami vlogi - ugovoru po izteku roka, sicer ga sodišče ne sme obravnavati po vsebini.

V okviru materialnega procesnega vodstva že v pravdnem postopku razjasnjevalna dolžnost sodišča ni neomejena, predvsem pa je v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka, upoštevajoč, da je v skladu z razpravnim načelom predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. V izvršilnem postopku pa je tudi sicer materialno procesno vodstvo v ugovornem postopku zelo omejeno; na eni strani velja breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije, saj v tem delu ugovornega postopka ZIZ določa sistem prekluzij. Glede na to je materialno procesno vodstvo potrebno razumeti le v okviru dovoljenih mej prekluzij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Upnica in dolžnik vsak sam nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovoru dolžnika z dne 18. 10. 2013 delno ugodi in se sklep o izvršbi delno razveljavi, in sicer za del glavnice v višini 19.274,64 EUR ter se predlog za izvršbo upnice v tem delu zavrne (1. točka izreka). V preostalem je ugovor dolžnika z dne 18. 10. 2014 zavrnilo (2. točka izreka). Dalje je zavrglo ugovor dolžnika po izteku roka z dne 5. 9. 2014 (3. točka izreka), zavrnilo pa predlog dolžnika za prekinitev postopka (4. točka izreka). Dolžniku je naložilo povrnitev upničinih nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 1.177,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka), višji zahtevek upnice za povračilo izvršilnih stroškov pa je zavrnilo (6. točka izreka). Odločilo je še, da dolžnik sam nosi stroške ugovora po izteku roka z dne 5. 9. 2014 (7. točka izreka sklepa).

2. Zoper 2. do 7. točko izreka sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu vlaga pritožbo dolžnik in predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa ter naložitev plačila stroškov pritožbe upnici. Nasprotuje stališču sodišča, da naj bi dolžnik prepozno pojasnil, zakaj ugovora z dne 5. 9. 2014 ni mogel podati prej. Navaja, da je na naroku 17. 10. 2014, po tem, ko je prvostopenjsko sodišče seznanilo stranki, da bo vlogo dolžnika obravnavalo kot ugovor po izteku roka, podal razloge za podajo tega ugovora, tako je še pred koncem izvršilnega postopka, skladno z določbo 56. člena ZIZ navedel razloge, ki upravičujejo razloge za vložitev ugovora po izteku roka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegove navedbe, da so bila vsa elektronska sporočila shranjena na starem računalniku in ne v elektronskem predalu. Meni, da bi ga sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozvati k dodatni utemeljitvi oziroma obrazložitvi razloga za podajo ugovora po izteku roka, če je smatralo, da so bili razlogi za ugovor kot taki neizkazani. Zatrjuje kršitev pravice do poštenega sodnega varstva kot ustavno zagotovljene pravice. Dalje navaja, da je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sklepa o vsebini zapisnikov in med tem, kar iz vsebine teh zapisnikov izhaja. Navaja, da je v ugovoru z dne 18. 10. 2014 navedel, da terjatev upnice sploh ne obstaja več, čemur je vsaj delno pritrdila tudi priča A. A., ki je na naroku 5. 9. 2014 izpovedala, da je preživnino za upnico prejemala na roke, nekaj pa na bančni izpisek ter da je dolžnik nekajkrat nakazal preživnino za hčer, vendar evidence za to nima. Navaja, da se sodišče do teh navedb priče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, pri čemer sklep sodišča po drugi strani temelji na izjavi priče A. A., da obstoja dogovora o plačevanju preživnine na roke ni bilo. Opozarja na nekonsistentnost te priče, ki očitno spreminja svoje navedbe tudi glede na pisno izjavo z dne 9. 12. 2013, zatorej graja odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je oprlo na kontradiktorne navedbe te priče, dolžniku pa je očitalo nekonsistentnost. Navaja, da je v vlogi z dne 4. 9. 2014 in na naroku navajal enako, sodišče pa temu iz neutemeljenega razloga prekluzije ni sledilo in je napačno sledilo le navedbam upnice. Trdi še, da je nepravilna in očitno v škodo dolžnika tudi odločitev sodišča glede zavrnitve predloga za prekinitev postopka, saj je od odločitve v pravdi št. IV P 2804/2013, v kateri se odloča, ali obstoji pravica upnice terjati preživnino od dne 1. 5. 2007 dalje, ali ne, odvisna odločitev v konkretnem izvršilnem postopku. Meni, da dejstvo, da bo imel v primeru uspeha s tožbo na razpolago druga pravna sredstva za uveljavitev svoje terjatve zoper upnico, za dolžnika ne predstavlja zadostnega varstva, saj bo izterjava terjatve v prihodnosti lahko onemogočeno ali znatno otežena. Zatrjuje še, da je posledično nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena upnici, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila pritožbenih stroškov upnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžniku. Stroške tudi priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v delu, ki za dolžnika ni bil ugoden, preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika z dne 18. 10. 2014 v delu, ki presega glavnico 19.274,64 EUR (glede tega zneska je ugovoru delno ugodilo), zavrnilo na podlagi ugotovitve, da dolžnik ni izkazal uveljavljanega ugovornega razloga po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, saj dolžnik dogovora o plačevanju preživnine na roke ni dokazal. Taka odločitev je pravilna. Dolžnik je v ugovoru z dne 18. 10. 2013 zatrjeval, da je upnici ves čas plačeval preživnino, in sicer do njene polnoletnosti na roke materi upnice A. A., nato pa na roke upnici sami. Upnica je v odgovoru na ugovor nasprotovala tej ugovorni navedbi in trdila, da ni plačeval preživnine na roke ne njeni materi in ne njej sami, pri tem pa je še navedla, da je fizično nemogoče, da bi jima izročal preživnino na roke, saj od leta 1994 do 2007 sploh ni živel v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obstoja dogovora o plačevanju preživnine na roke oprlo na ugotovitev, da sta tako A. A. kot upnica zanikali obstoj takega dogovora, ter na dejstvo, da se kar 8 let dolžnik in upnica oziroma njena zakonita zastopnica niso nahajali v isti državi, tako da dolžnik dogovora o plačevanju preživnine na roke ni izkazal. Ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna. Dokazno breme glede pravočasne izpolnitve terjane preživninske obveznosti, izhajajoče iz izvršilnega naslova, nosi dolžnik (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 316/2000 z dne 5. 10. 2000). Da bi dokazal, da je preživnino plačal z neposrednim izročanjem gotovine materi upnice in upnici (plačevanje „na roke“), bi moral dokazati, da je obstajal dogovor z materjo upnice kot njeno zakonito zastopnico oziroma po njeni polnoletnosti z upnico, da se preživnina namesto dogovorjenega plačevanja na devizni račun matere upnice, naveden v sodbi II P 655/93 z dne 12. 8. 1993, plačuje na roke zakoniti zastopnici upnice oziroma upnici (prim. s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 826/2005 z dne 13. 9. 2005 in s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1669/2006 z dne 12. 4. 2006). Tega dokaznega bremena dolžnik, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni zmogel. 7. V pritožbi dolžnik zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo glede izpovedi priče A. A., vendar višje sodišče ugotavlja, da to ne drži. V zvezi z vprašanjem obstoja dogovora o plačilu preživnine na roke je priča povsem jasno in brez kontradiktornosti izpovedala, da takšnega dogovora ni bilo, kar je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v razlogih izpodbijanega sklepa. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da dolžnik ni dokazal nasprotnega. Eventualne druge nekonsistentnosti pri izpovedi te priče za odločitev v zadevi niso pravno pomembne, saj ob tem, da dolžnik ni izkazal obstoja dogovora o plačevanju preživnine na roke, ni pomembno, koliko denarja je dejansko izročil materi upnice ali upnici na roke, s tem namreč ne bi pravilno izpolnil svoje obveznosti plačevanja preživnine, zato posledično ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ne more biti podan. Glede na to se sodišču prve stopnje do teh navedb priče ni bilo treba opredeliti. V zvezi z zatrjevanimi plačili dolžnika na roke upničine matere in upnice pa so, kot je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ugovorne navedbe dolžnika glede višine plačane preživnine povsem pavšalne in nekonkretizirane, tako da bi bil njegov ugovor, tudi če bi dolžnik izkazal obstoj dogovora o plačevanju na roke, že iz tega razloga neutemeljen. Odločitev o tem, da se ugovor z dne 18. 10. 2013 v delu, ki presega znesek iz 1. točke izpodbijanega sklepa, zavrne, je torej pravilna. Glede na to, da je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev in so bila med strankama sporna, ima dolžnik možnost sprožiti pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe po 59. členu ZIZ.

8. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se ugovor dolžnika po izteku roka z dne 5. 9. 2014 zavrže, je pravilna. Skladno z določbo 56. člena ZIZ lahko dolžnik ugovor, ki temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, vloži tudi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, vse do konca izvršilnega postopka, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da se navedbe iz ugovora po izteku roka nanašajo na dejstva, ki so nastala pred vložitvijo rednega ugovora z dne 18. 10. 2013, bi moral dolžnik dokazati, da teh trditev brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Takih trditev dolžnik ni podal v sami vlogi z dne 5. 9. 2014, ki jo je sodišče prve stopnje prepoznalo kot ugovor po izteku roka, temveč jih je podal šele 17. 10. 2014, torej prepozno. Dolžnik si napačno razlaga določbo 56. člena ZIZ, da lahko pojasnilo o tem, zakaj trditev iz ugovora po izteku roka brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, poda kadarkoli do konca izvršilnega postopka. Do tega trenutka je pod pogoji iz 56. člena ZIZ dopustno vložiti sam ugovor po izteku roka. Pogoj, da brez svoje krivde ni mogel uveljavljati trditev iz ugovora po izteku roka že v rednem ugovoru, pa je treba izkazati v sami vlogi - ugovoru po izteku roka, sicer ga sodišče ne sme obravnavati po vsebini (prim. sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 495/2011, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 5193/2005 z dne 7. 12. 2005 in sklep št. I Ip 3359/2013 z dne 17.10.2013).

Glede na to, da dolžnik v samem ugovoru po izteku roka ni navedel razlogov, zaradi katerih ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi, se višje sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z vsebino prepozno podanega pojasnila, zakaj brez svoje krivde trditev ni mogel navesti že v rednem ugovoru (glede dostopnosti elektronskih sporočil), ni ukvarjalo, do teh navedb pa se tudi sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati, zato je pritožbena navedba v zvezi s tem neutemeljena.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje dolžnika moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati k obrazložitvi razloga za podajo ugovora po izteku roka. Skladno z ustaljeno sodno prakso že za materialno procesno vodstvo v pravdnem postopku velja, da razjasnjevalna dolžnost sodišča ni neomejena, predvsem pa je v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Povedano drugače: dolžnost same stranke pri izbiranju trditvenega in dokaznega gradiva tej nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic (prim. s sodbo št. II Ips 96/2006 Vrhovnega sodišča RS in denimo z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-781/04 z dne 10. 7. 2006). Pri tem tudi ni nepomembno, da stranko zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik in s tem prava vešča stranka (prim. s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 371/2012 z dne 13. 6. 2013). V izvršilnem postopku pa je tudi sicer materialno procesno vodstvo zelo omejeno. V izvršilnem postopku namreč na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena in določbe 56. člena ZIZ velja na eni strani breme vložitve obrazloženega ugovora, na drugi strani pa breme prekluzije, saj v tem delu ugovornega postopka ZIZ določa sistem prekluzij. Glede na to je materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP potrebno razumeti le v okviru dovoljenih mej prekluzij (prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 3359/2013 z dne 17.10.2013). Glede na to višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko dolžnika v zvezi z njegovo vlogo z dne 5. 9. 2014, ki jo je obravnavalo kot ugovor po izteku roka, ni pozvalo k dodatni utemeljitvi z razlogi za njegovo vložitev, ni kršilo določb postopka, niti ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem in pravice do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS (prim. še: A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, strani 291-294).

10. Odločitev sodišča je pravilna tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev predlagane prekinitve postopka do odločitve v pravdi, v kateri se odloča o obstoju pravice upnice terjati preživnino po 1. 5. 2007. Na naroku 17. 10. 2014 je dolžnik predlagal prekinitev postopka, ker naj bi terjatev upnice prenehala na podlagi dejstev, ki so nastopila po izvršljivosti izvršilnega naslova, pri čemer se je skliceval na določbo tretjega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR in v zvezi s tem vloženo tožbo z dne 19. 11. 2013. V tretjem odstavku 123. člena ZZZDR je določeno, da so polnoletnega otroka, ki se redno šola, in živi v zunajzakonski skupnosti, starši dolžni preživljati le, če ga ne more zunajzakonski partner. O vprašanju, ali in od kdaj živi upnica v zunajzakonski skupnosti ter ali jo je sposoben preživljati zunajzakonski partner, je sodišče prve stopnje v predmetnem izvršilnem postopku že odločalo in je ugovoru dolžnika ugodilo v delu, ki se nanaša na preživljanje upnice po ugotovljenem začetku zunajzakonske skupnosti 1. 1. 2011 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa, ki ni pod pritožbo). Dolžnik v pritožbi niti ni zatrjeval, da naj bi se zunajzakonska skupnost upnice in njenega partnerja začela pred tem datumom, da bi torej zaradi sklenitve zunajzakonske skupnosti sodba II P 655/93 z dne 12. 8. 1993 izgubila lastnost izvršilnega naslova. Glede na to, da je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti za potrebe tega izvršilnega postopka sodišče rešilo samo, ni podlage, da bi sodišče odredilo prekinitev postopka po prvi točki prvega odstavka 206. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog dolžnika za prekinitev postopka.

Pritožbena navedba, da za dolžnika ni zadostno varstvo, da bo v primeru uspeha v navedeni pravdi lahko uveljavljal druga pravna sredstva, saj bo lahko izterjava v prihodnosti onemogočena ali znatno otežena, na odločitev o predlogu za prekinitev postopka tako ne vpliva. Glede na to se do nje višje sodišče dalje ne opredeljuje.

11. Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor v delu, ki presega znesek iz 1. točke izreka sklepa, pravilno zavrglo ugovor po izteku roka ter pravilno zavrnilo predlog za prekinitev postopka, je posledično pravilna tudi odločitev, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovora po izteku roka ter da je dolžan upnici povrniti njene nadaljnje izvršilne stroške (5. in 7. točka izreka sklepa). Dolžnik v pritožbi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ne podaja nobenih konkretnih trditev v zvezi z višino odmerjenih stroškov, zato je višje sodišče opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter 38. člena ZIZ).

14. Upnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 38. členom ZIZ).