Jedro

ZBPP v 49. členu, kot je veljal, ko je odločba o dodelitvi tožnici BPP postala pravnomočna, veže obveznost vračila sredstev iz naslova BPP na tako izboljšanje premoženjskega stanja, ki ne bi več dajalo podlage za dodelitev BPP, in ki bi bilo ugotovljeno ob izteku štiriletnega obdobja po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP. To pomeni, da tedaj veljavni ZBPP ne nalaga upoštevanja trenutnega materialnega položaja kot podlage za odločitev o obveznosti vračila sredstev, in tudi ne kot podlage za odločitev o tem, v kolikšnem deležu jih upravičenec do BPP mora vrniti. To pomeni, da organ ob ugotovitvi, da je upravičenčevo premoženjsko stanje stanje ob izteku štiriletnega obdobja od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP izboljšano do take mere, da presega tedanji cenzus za dodelitev BPP (13. člen ZBPP), vračilo iz naslova BPP izplačanih sredstev mora naložiti, in to celotnih sredstev ter ne more odločiti o vračilu le dela sredstev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijano odločbo v postopku vračila sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), na podlagi odločbe tega organa Bpp 1306/2013 z dne 31. 5. 2013, skladno z 49. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotovil, da se je tožnici premoženjsko stanje po štirih letih po pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena BPP, izboljšalo do te mere, da ni več upravičena do BPP (v 1. točki izreka), odločil, da je tožnica dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova BPP na podlagi odločbe Bpp 1306/2013 z dne 31. 5. 2013, v višini 615,29 EUR, in sicer v 25 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok v višini 15,29 EUR zapade v plačilo 1. 10. 2022, drugi in vsak naslednji v višini 25 EUR pa zapadejo v plačilo 1. v mesecu, do zadnjega obroka, ki zapade v plačilo 1. 10. 2024 (v 2. točki izreka), navedel, da je znesek 615,29 EUR treba nakazati na transakcijski račun organa za BPP (v 3. točki izreka), odločil, da v primeru zamude s plačilom enega obroka zapade v plačilo celoten dolgovani znesek in bo organ za BPP v skladu s petim odstavkom 43. člena ZBPP podal predlog za izvršbo na celoten dolgovan znesek na pristojni davčni organ (v 4. točki izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila z odločbo Bpp 1306/2013 z dne 31. 5. 2013 tožnici dodeljena redna BPP kot oprostitev plačila stroškov postopka razen plačila sodnih taks v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu P 333/2012, zaradi vračunanja daril v zapuščinskem postopku. Iz naslova BPP je bilo sodnemu izvedencu A. A. nakazano 615,29 EUR. Postopek, za katerega je bila tožnici dodeljena BPP, je bil pravnomočno končan s sodbo P 333/2012 z dne 18. 1. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2230/2016 z dne 10. 5. 2017. Iz navedenih sodb izhaja, da v postopku tožnica ni uspela. Organ za BPP je z odločbo z dne 6. 11. 2019 v skladu z 49. členom ZBPP ugotovil, da se je tožnici premoženjsko stanje v enem letu od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena BPP, izboljšalo do te mere, da ni več upravičena do BPP ter ji naložil povračilo sredstev, izplačanih iz BPP, v višini 75 % (četrti odstavek 49. člena ZBPP), kar je znašalo 461,46 EUR, in sicer v 15 mesečnih obrokih. Tožnica je zoper odločbo sprožila upravni spor in Upravno sodišče je s sodbo I U 1945/2019 z dne 5. 5. 2020 odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek z napotilom, da naj v ponovnem postopku uporabi določbe 49. člena ZBPP, ki je veljal v času dodelitvi BPP, in da mora tudi ugotoviti, ali je tožničino premoženjsko stanje spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba in ali je do spremembe prišlo v štiriletnem obdobju. V zvezi s tem je organ v ponovnem postopku ugotovil, da je postala odločba Bpp 1306/2013 z dne 31. 5. 2013, s katero je bila tožnici dodeljena redna BPP, pravnomočna 9. 7. 2013. Nadalje je v postopku upošteval zadnje tri mesece pred iztekom štiriletnega obdobja od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, to je od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017. Pristojni organ za BPP je za navedeno obdobje na podlagi 33. člena ZBPP pridobil podatke pri FURS. Iz pridobljenih podatkov je bilo ugotovljeno, da je tožnica v navedenem obdobju prejela dohodke v skupni neto višini 3.300 EUR, tako je povprečni mesečni neto dohodek tožnice v navedenem obdobju znašal 1.100 EUR, kar presega višino dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka in izključuje pravico tožnice do BPP. Minimalni dohodek, določen z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, je v relevantnem obdobju od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017 znašal 292,56 EUR, dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka pa 585,12EUR. Glede na to je organ za BPP ugotovil, da se je premoženjsko stanje tožnice po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena BPP, izboljšalo do te mere, da ne izpolnjuje več pogojev za dodelitev BPP.

Organ za BPP je upošteval tudi trenutno premoženjsko stanje upravičenke, in sicer tako, da ji je naložil obročno vračilo sredstev, v skladu s sodno prakso. V ponovnem postopku organ ni odločil, da je tožnica dolžna povrniti sredstva v višini 75 %, kot v prejšnjem postopku, saj za tako odločitev ni pravne podlage po ZBPP, ki je veljal v času izdaje odločbe o dodelitvi BPP. Šele z uveljavitvijo ZBPP-C, ki je pričela veljati 25. 3. 2015, je bil 49. člen ZBPP spremenjen tako, da je pristojnemu organu za BPP dal pooblastilo, da na podlagi trenutnega materialnega položaja upravičenca lahko določi, kolikšen del stroškov mora upravičenec povrniti (10. točka sodbe Upravnega sodišča I U 733/2019).

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnica v tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da se ji je premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila dodeljena BPP, izboljšalo do te mere, da ni več upravičena do BPP. To pa ne drži. Sklep organa je nepravilen in nezakonit. Tožnica je namreč prejemnica denarne socialne pomoči po odločbi z dne 23. 5. 2022, v višini 421,89 EUR za čas od 1. 6. 2022 do 30. 11. 2022. Drugih dohodkov tožnica nima. Nima tudi nobenega drugega premoženja, zato terjanega zneska ne more plačati. Organ pri odločanju ni upošteval trenutnega premoženjskega stanja tožnice.

Tožnica dalje navaja, da organ ni upošteval navodil iz sodbe I U 1945/2019 z dne 5. 5. 2020. Tožnica še navaja, da je sodišče izrecno določilo, da za odločitev od vračilu ne zadostuje samo, da upravni organ preveri, kakšno je prosilčevo trenutno premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi to, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem štiriletnem obdobju. Toženka se tega ni držala in ni odločala v skladu s tem. Toženka namreč tožničinega trenutnega premoženjskega stanja sploh ni ugotavljala, čeprav je bila to dolžna storiti. Tako ni bilo upoštevano dejstvo, koliko je tožnica glede na ugotovljeno materialno pravno stanje sposobna vrniti. Toženka je v ponovnem postopku odločila, da je tožnica dolžna povrniti celo več sredstev, kot je bilo odločeno s prej izdano odločbo. Odločeno je bilo torej celo v škodo tožnice.

Tožnica dalje izpostavlja, da toženka tudi ni upoštevala dodatnih ugotovitev sodišča iz prejšnjega postopka, glede zastaranja zahtevka. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

4. Sodišče je 25. 10. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na glavni obravnavi prisotna tožena stranka sestavi sodišča na izrecno vprašanje sodnice ni ugovarjala.

**Glavna obravnava**

5. Sodišče je 24. 11. 2022 opravilo javno glavno obravnavo. Udeležila se je je le toženka, tožnica pa ne, čeprav je ugotovljeno, da je bila pravilno vabljena ter se na vabilo ni odzvala.

6. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine sodnega spisa: izpodbijano odločbo z dne 26. 7. 2022, I U 1945/2019 z dne 5. 5. 2020, odločbo Centra za socialno delo z dne 23. 5. 2022, sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 333/2012 z dne 18. 1. 2016, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2230/2016 z dne 10. 5. 2017 (to so priloge tožbe, označene v sodnem spisu kot A1-A5), in listine upravnega spisa.

7. Na glavni obravnavi je toženka izpostavila, da je organ v ponovnem postopku postopal skladno z napotilom tega sodišča v sodbi I U 1945/2019 z dne 5. 5. 2020 ter je uporabil ZBPP, kot je veljal v času dodelitve BPP. Premoženjsko stanje tožnice ob izdaji odločbe pa je bilo upoštevano na način, da je določeno obročno vračilo sredstev BPP, v zelo nizkih zneskih in brezobrestno. Ob uporabi ZBPP, kot je veljal v času dodelitve BPP, organ zneska sredstev za vračilo ni mogel znižati. Petletni zastaralni rok, ki je pričel teči 10. 5. 2017, in je bil prekinjen z odločbo organa za BPP z dne 6. 11. 2019, pa se do izdaje odločbe še ni iztekel. **K odločitvi**

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da mora tožnica iz naslova BPP vrniti sredstva v višini 615,29 EUR, ki so bila izplačana na podlagi odločbe tega organa Bpp 1306/2013 z dne 31. 5. 2013, s katero je bila tožnici dodeljena BPP kot oprostitev plačila stroškov v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, P 333/2012. 9. Organ je odločbo izdal v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1945/2019 z dne 5. 5. 2020, s katero je sodišče odpravilo v prejšnjem postopku izdano odločbo Bpp 1306/2013 z dne 6. 11. 2019, s katero je bilo odločeno, da mora tožnica iz naslova BPP vrniti sredstva v višini 461,46 EUR v 15 zaporednih mesečnih obrokih. Sodišče je v sodbi podalo pravno mnenje, da mora organ v ponovnem postopku uporabiti ZBPP, kot je veljal v času dodelitve BPP, in o obveznosti vračila sredstev odločiti v primeru, da je v štirih letih po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP prišlo do take spremembe v premoženjskem stanju tožnice, da do dodelitve BPP ne bi bila več upravičena.

10. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ v ponovnem postopku (tudi) uporabil določbe ZBPP v besedilu, kot so se glasile na dan, ko je odločba o dodelitvi BPP z dne 31. 5. 2013 postala pravnomočna, to je 9. 7. 2013. ZBPP je v prvem odstavku 49. člena tedaj določal, da če upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspel, ali če država ni uspela izterjati sredstev za BPP od nasprotne stranke po 48. členu tega zakona, je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Za ugotovitev dejanskega stanja, relevantnega za odločitev, ali mora tožnica sredstva iz naslova BPP vrniti, je organ na podlagi 33. člena ZBPP podatke pridobil pri FURS. Upošteval je podatke o dohodkih za obdobje zadnjih treh mesecev pred iztekom štiriletnega obdobja, to je od 1. 4. 2017 do 30. 6. 2017, in ugotovil, da je tožnica v tem obdobju prejela dohodke v skupni neto višini 3.300,00 EUR oziroma je povprečni mesečni neto dohodek tožnice v tem obdobju znašal 1.100,00 EUR. Navedeni znesek pa presega dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, ki je tedaj znašal 585,12 EUR1. Zato je organ na podlagi prvega odstavka 49. člena ZBPP v zvezi s 13. členom tega zakona tožnici naložil vračilo iz naslova BPP izplačanih sredstev.

11. Glede na navedeno so neutemeljene tožničine navedbe, da organ za BPP ni upošteval pravnega mnenja glede uporabe materialnega prava v sodbi sodišča I U 1945/2019 z dne 5. 5. 2020. 12. ZBPP v 49. členu, kot je veljal, ko je odločba o dodelitvi tožnici BPP postala pravnomočna, veže obveznost vračila sredstev iz naslova BPP na tako izboljšanje premoženjskega stanja, ki ne bi več dajalo podlage za dodelitev BPP, in ki bi bilo ugotovljeno ob izteku štiriletnega obdobja po pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP. To pomeni, da tedaj veljavni ZBPP ne nalaga upoštevanja trenutnega materialnega položaja kot podlage za odločitev o obveznosti vračila sredstev, in tudi ne kot podlage za odločitev o tem, v kolikšnem deležu jih upravičenec do BPP mora vrniti. To pomeni, da organ ob ugotovitvi, da je upravičenčevo premoženjsko stanje stanje ob izteku štiriletnega obdobja od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP izboljšano do take mere, da presega tedanji cenzus za dodelitev BPP (13. člen ZBPP), vračilo iz naslova BPP izplačanih sredstev mora naložiti, in to celotnih sredstev ter ne more odločiti o vračilu le dela sredstev. Trenutni materialni položaj, kot ga tožnica izkazuje s sklicevanjem na prejemanje denarne socialne pomoči (v obdobju od 1. 6. 2022 do 30. 11. 2022), lahko organ upošteva le, kot je to storil, da je tožnici omogočil obročno odplačevanje v nizkih zneskih in brezobrestno. Glede na navedeno so neutemeljene tožbene navedbe, da nepravilno ni bil upoštevan trenutni materialni položaj tožnice, ter da v ponovnem postopku ne bi mogel organ odločiti o višjem znesku vračila kot v prejšnjem postopku2. 13. Po presoji sodišča pa tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da je njena obveznost vračila sredstev iz naslova BPP zastarala. V sodbi I U 1945/2019 je sodišče navedlo, da je za rešitev spornega vprašanja zastaranja te obveznosti potrebno uporabiti 125. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ga je treba razlagati, da je zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu sredstev pet let, in teče od pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o zadevi, za katero je bila upravičencu dodeljena BPP, v tem primeru od 10. 5. 2017. Ker gre za relativni in ne absolutni zastaralni rok, je bil zastaralni rok z izdajo odločbe Bpp 1306/2013 z dne 6. 11. 2019 pretrgan, tako da tožničina obveznost do izdaje izpodbijane odločbe še ni zastarala.

14. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Osnovni znesek minimalnega dohodka je znašal 292,56 EUR. 2 V prejšnjem postopku je organ uporabil ob izdaji odločbe o vračilu BPP veljavni ZBPP, kar je sodišče v sodbi I U 1945/2019 z dne 5. 5. 2020 presodilo kot nepravilno uporabo materialnega prava.