Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine in prvi toženki (oz. njenim policistom) očital protipravna ravnanja ob prijetju, vklepanju, nameščanju v intervencijsko vozilo in v govorilnici, zaradi katerih je bil telesno poškodovan.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku le delno ugodilo, ker je ugotovilo, da le eden od ukrepov, ki so jih uporabili policisti proti tožniku (udarec policista v obraz), ni bil nujen in sorazmeren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prva toženka in tožnik sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo, da morata tožniku v 15 dneh plačati 5.541,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2012 (I. točka izreka) in zavrnilo višji tožbeni zahtevek (II. točka izreka). Tožniku pa je naložilo, da mora prvi toženki povrniti 2.989,16 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 1.966,64 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper zanjo neugodni del sodbe se formalno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje prva toženka. V pritožbi pojasnjuje, da iz listin v spisu, predvsem pa izpovedi tožnika in policistov A. ter B. izhaja, da so ga na policijsko postajo pripeljali vklenjenega z rokami na hrbtu. Iz listin v spisu in iz izpovedi policistov C., D. ter E. izhaja, da se je tožnik potem, ko je bil pripeljan v govorilnico, za nekaj časa umiril. Ni razlogov, da sodišče skladnim in prepričljivim izpovedbam prič ni verjelo. Ker se je tožnik umiril in prosil, naj se ga odklene, mu je policist E. lisice snel iz rok. Tudi tožnik je izpovedal, da se je z rokami zaščitil pred policistom, kar ne bi bilo mogoče, če bi imel roke še vklenjene na hrbtu. Tudi tožnik je izpovedal, da je imel roke najprej vklenjene zadaj, nato pa spredaj. Prav to potrjuje, da je policist E. tožniku res odstranil lisice. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na izpoved policista F. Vzrok za uporabo fizične sile (strokovnega prijema) in ponovno vklepanje tožnika je torej bil v tožnikovem novem izbruhu agresivnega vedenja. Nesporno je, da se je ta fizični konflikt zgodil izključno med policistom E. in tožnikom. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da se svojih ravnanj od začetka pridržanja bolj ali manj ne spominja, saj je bil močno vinjen. Policist E. pa je večkrat enako izpovedal, da je bil tožnik tisti, ki je zamahnil proti njemu, sledila pa je obrambna reakcija. Če sodišču takšno dogajanje ni prepričljivo, ni v ničemer obrazložilo kakšen naj bi bil v nasprotnem primeru motiv policista E. za udarec tožnika.

Pritožnica meni, da sodišče pri zaključku o protipravnosti ravnanja policistov v govorilnici ni dovolj upoštevalo neskladnih in nedoslednih izjav tožnika, zato je prišlo do nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ker je bil udarec policista z roko v tožnikovo levo stran potreben, škoda, ki je zaradi tega nastala tožniku, ni posledica protipravnega ravnanja policistov. To je potrdil tudi sodni izvedenec G. G. in tudi dr. H. H., kar je sodišče v celoti prezrlo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine in prvi toženki (oz. njenim policistom) očital protipravna ravnanja ob prijetju, vklepanju, nameščanju v intervencijsko vozilo in v govorilnici, zaradi katerih je bil telesno poškodovan. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku le delno ugodilo, ker je ugotovilo, da le eden od ukrepov, ki so jih uporabili policisti proti tožniku (udarec policista E. v obraz), ni bil nujen in sorazmeren. Šlo je torej za protipravno ravnanje, za katerega prva toženka odgovarja v skladu s 1. odstavkom 26. člena Ustave RS. Odločitev o zavrnitvi preostalega dela zahtevka je pravnomočna.

6. Pritožnica sicer navaja, da se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, v resnici pa vsebinsko izpodbija le dokazno oceno sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da policist E. tožniku v govorilnici ni odklenil lisic. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo izvedensko mnenje G. G. in stališča dr. H. H. V 13. točki obrazložitve je pojasnilo, zakaj jima ni sledilo v delu, ko sta izhajala iz stališča, da je tožnik zamahnil proti policistu E. Ravnanje sodišča prve stopnje je povsem pravilno, dokazna ocena ni stvar izvedenca. Očitane bistvene kršitve v zvezi z oceno dokazov z izvedenci torej ni. Razen v tem delu pa pritožnica ne graja metodološkega pristopa k dokazni oceni v smislu kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP.

7. Tako pritožba od višjega sodišča terja presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v luči vsebinske prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Te pritožnica razen s sklicevanjem na svoje videnje zadeve in izpostavljanjem okoliščin, ki bi po njenem prepričanju morale pretehtati dokazno oceno v drugo smer, ne izpodbija. S takšnim pristopom, ko torej pritožnica izčrpnih, prepričljivih, analitičnih in logičnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje v 46. do 57. točki obrazložitve sodbe sploh ne izpodbija, dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more omajati. Nesmiselno bi bilo zato ponovno izpostavljanje vseh neizpodbijanih okoliščin, ki so sodišče prve stopnje prepričale, da policist tožniku lisic ni snel. Zgolj kratko: dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na (neizpodbijani) ugotovitvi, da so bili za vklenitev tožnika ob prijetju na zelenici potrebni kar trije policisti, zato je nadvse malo verjetno, da bi en sam policist, potem ko bi mu odklenil lisice, zmogel podivjanega tožnika obvladati relativno hitro, na kar (torej na hitrost obvladanja, ki ji toženka v pritožbi celo pritrjuje) nedvomno kaže izpoved policista F. Res ni življenjsko prepričljivo, da policisti ne bi odstranili lisic I. I., ki je bil nedvomno v kritičnem času bolj miren od tožnika, saj se je z njim dalo opravljati razgovor, odstranili pa bi jih tožniku, ki je bil besedno in fizično agresiven ter nedvomno manj miren od I. I., saj razgovora z njim sploh ni bilo mogoče opravljati. Pomembna in v pritožbi prav tako neizpodbijana je še ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik celo po večurnem dogajanju in celo po poškodovanju ni uspel pomiriti niti v bolnišnici, zato je povsem neprepričljivo, da bi se na ukaz policista pomiril v tako imenovani govorilnici (ki jo je ob divjanju, razbijanju, brcanju v stene in vrata močno poškodoval). Ob vseh teh zaključkih in drugih, ki jih višje sodišče ne povzema, pa so vsi prepričljivi in neizpodbijani, ter ob tem, ko se sodišče na izpoved tožnika, ki je bil ob škodnem dogodku močno vinjen, ni moglo zanesti v nobenem delu (in je to tudi skrbno obrazložilo), je nerazumljivo, zakaj bi sledilo njegovi izpovedi v delu, ko je izpovedoval, da se je pred udarcem skušal zaščititi z rokami (čeprav je pred tem izpovedoval, da so bile vklenjene na hrbtu). To, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšen naj bi bil motiv policista E. za udarec tožnika, je nepomembno. Sodišče je moralo ugotoviti le, ali je šlo za potreben in sorazmeren ukrep. Ko je ugotovilo da ni šlo, ker udarec vklenjenega tožnika v obraz ni bil potreben, pa ni bilo dolžno ugibati o motivu za policistovo ravnanje, saj ta za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomemben. Pritožbeno sodišče tako v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nima prav nobenih pomislekov.

8. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbe Zakona o policiji, Zakona o varstvu javnega reda in miru, Ustave RS, nazadnje pa ob odmeri odškodnine še Obligacijskega zakonika. Ker višje sodišče kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, tudi ni zaznalo, je pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

9. Prva toženka sama krije pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. To velja tudi za tožnika, ki sicer izrecno izpostavlja, da so stroški odgovora na pritožbo potrebni. Že sam v odgovoru na pritožbo namreč zaznava, da je pritožba očitno vložena le zato, „da je vložena“. Takšna pritožba nedvomno ne terja odgovora. Stroški odgovora na pritožbo torej niso potrebni v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.