Jedro

Bistvena kršitev določb postopka je podana zato, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na "Izpis Nemcev iz ljudskega popisa 31.7.1941", pri čemer za to gradivo ni natančno označeno, zlasti glede tega, kdo in na podlagi česa ga je sestavil, ni pa se opredelilo do dokazov, ki sta jih predložila tožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 937/96-12 z dne 29.5.2001, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.1996, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 6.9.1994. S prvostopno odločbo je prvostopni organ ugotovil, da M.A.K., roj. P., roj.

8.3.1887 v L., umrla dne 8.6.1971 v A., ni državljanka Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št.1/91-I) od 28.8.1945 do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je treba v obravnavanem primeru, ko gre za ugotavljanje državljanstva pravne prednice tožnikov, ki sta vložila denacionalizacijski zahtevek (3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen), uporabiti Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 104/48, v nadaljevanju ZDrž). Sodišče se sklicuje na noveliran drugi odstavek 35. člena ZDrž in meni, da obravnavana oseba kot oseba nemške narodnosti (kar izhaja iz dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 27.10.1993, ki se opira na arhivsko gradivo "Izpis Nemcev iz ljudskega popisa 31.7.1941"), ki je ob uveljavitvi novele ZDrž na dan 4.12.1948 nesporno živela v tujini (kot je to razvidno iz potrdila o prijavi nastanitve Zveze policije na D. z dne 15.9.1994), na podlagi navedene določbe ZDrž ni mogla pridobiti jugoslovanskega državljanstva. Sodišče ne more pritrditi navedbam tožnikov, da bi ta oseba živela na D. od leta 1950 dalje, ker to ni podprto z nikakršnim dokazom. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi glede narodnosti pokojne M.A.K. ugotovila vse pravno relevantne okoliščine zato ne more biti utemeljen tožbeni ugovor, da imenovana nikoli ni imela drugega kot jugoslovanskega državljanstva, kot tudi ne ugovor glede posebnega pravnega akta, s katerim naj bi bila nemška narodnost imenovane ugotovljena. Tožnika po mnenju sodišča neutemeljeno grajata uporabo arhivskega gradiva in se neuspešno sklicujeta na mnenje inšpektorja za varstvo osebnih podatkov, v katerega pristojnost ocenjevanje arhivskih dokumentov niti ne spada. Iz česa naj bi izhajalo, da bi bila M.A.K. zavedna Slovenka, tožnika niti ne pojasnita niti o tem ne predložita nobenih dokazov. Svojo odločitev, da ni opravilo glavne obravnave, pa sodišče utemeljuje s tem, da jo je oprlo na dejansko stanje, ki je bilo popolno in pravilno ugotovljeno že v upravnem postopku. Da bi bili podani predpisani pogoji za odločanje po 61. členu ZUS, pa tožnika nista niti zatrjevala in ne dokazovala.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo samo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma, da prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Uveljavljata tudi povračilo vseh stroškov postopka z obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Bistveno kršitev določb postopka predstavlja že sam izrek izpodbijane sodbe, saj tožbe ni mogoče zavrniti, zavrne se lahko le tožbeni zahtevek. Kršitev je tudi v tem, ker prvostopno sodišče ni izvedlo nobenega postopka in ni vpogledalo v nobene dokaze oziroma se o teh v odločbi sploh ni izjasnilo. Tožnika sta trdila le, da je M.A.K. prvič prejela avstrijski potni list v letu 1950, nikoli pa nista zatrjevala, da bi začela navedena oseba šele leta 1950 živeti v Avstriji, kot to neutemeljeno meni sodišče prve stopnje. Komentar prvostopnega sodišča o veljavnosti "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" nima pravne veljave in ni z ničemer utemeljen. Ta seznam nima statusa uradne evidence in tudi nikoli ni pridobil statusa naravne in kulturne dediščine. Zato takšna trditev sodišča prve stopnje ni točna. Tudi stališče do mnenja inšpektorja Urada za varstvo osebnih podatkov je napačno, saj je ta inšpektor napisal le, da je šlo za sezname, ki so jih v letih 1944 do 1948 pripravljali krajevni referenti povojne jugoslovanske oblasti na podlagi popisa prebivalstva, ki so ga v letu 1941 izvedle italijanske okupacijske oblasti. Vsega drugega pa prvostopno sodišče sploh ni obravnavalo in dokazov ni izvedlo. To pa je v nasprotju s pravili postopka in hkrati tudi s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije, izraženim v odločbi, št. U-I-23/93. Sodišče se ni opredelilo do pomena osebne izkaznice, ki je bila pokojnici izdana s strani Komande narodne milice v L. z dne 7.9.1945, prav tako ne do prijave z dne 27.8.1945 in tudi ne do vloge z dne 11.10.1945. Vse to so dokazi, da je pokojnica v tem času živela v L., kjer je imela tudi vse svoje premoženje in nikoli ni imela druge narodnosti in nikoli ni živela drugje. Tožnika se sklicujeta na vse svoje navedbe v dotedanjih pritožbah in tožbah ter drugih vlogah, pri čemer se glede kršitev materialnega prava sklicujeta na 2. točko tožbe. O vsem tem pa se prvostopno sodišče ni izjasnilo. Tožnica nikoli ni bila oseba nemške narodnosti in se je v letu 1939, ko se je poročila z avstrijskim državljanom, izrecno izjavila za slovensko oziroma jugoslovansko državljanstvo.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ugotovitev državljanstva FLRJ za pravno prednico tožnikov v zvezi z denacionalizacijo, kar se glede na 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ugotavlja po ZDrž. Za osebe nemške narodnosti, za kar je tudi prvostopno sodišče štelo obravnavano osebo, se državljasnstvo FLRJ ugotavlja po 2. odstavku 35. člena noveliranega ZDrž. Po tej določbi pa ni postala državljanka FLRJ oseba, ki je bila nemške narodnosti in je ob uveljavitvi novele ZDrž 4. 12. 1948 živela v tujini ter se je s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Svojo ugotovitev o nemški narodnosti obravnavane osebe je oprlo le na dopis Arhiva RS, ki temelji na "Izpisu Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941", ki ga hrani Arhiv Slovenije, ni pa se opredelilo do dokazov, ki sta jih predlagala tožnika in iz katerih bi utegnilo izhajati, da A.M.K. ni bila oseba nemške narodnosti (izjava, da po poroki obdrži jugoslovansko državljanstvo, osebna izkaznica DFJ iz leta 1945, prijava bivališča v L. v letu 1945, prošnja za vračilo dela podržavljenega premoženja). Navedeno arhivsko gradivo bi bilo sicer glede na 2. odstavek 159. člena ZUP/86 tudi po presoji pritožbenega sodišča možno uporabiti kot dokaz, če bi bilo bolj natančno označeno zlasti glede tega, kdo in na podlagi česa ga je sestavil. Teh oznak pa navedeno gradivo, ki je v upravnih spisih, nima. Ker torej v obravnavanem primeru ni bila opravljena dokazna ocena niti glede dokaza, ki ga je predložil prvostopni upravni organ, niti glede dokazov, ki sta jih predložila tožnika, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato navedenih ugovorov ni mogoče preizkusiti. Glede na določbo 3. odstavka 72. člena ZUS je tako podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02).

Nimata pa tožnika prav, ko navajata, da je postopek kršen že s tem, ko je v izreku prvostopne sodbe navedeno, da se zavrne tožba in ne tožbeni zahtevek. Po izrecni določbi 1. odstavka 59. člena ZUS se namreč zavrne tožba in ne tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče o predlogu tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka ni odločalo, ker po 3. odstavku 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar velja tudi za stroške pritožbenega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek prvostopnemu sodišču.