Jedro

Tožnica je kot lastnica stanovanja nedvomno aktivno legitimirana za obligacijski zahtevek za plačilo uporabnine po 219. členu ZOR. To bi bila tudi v primeru, če bi bila (v določenem obdobju) le imetnica pravice uporabe, saj je bila hkrati tudi denacionalizacijska zavezanka. Kot taka je bila dolžna skrbeti za sporno stanovanje ves čas do zaključka denacionalizacijskega postopka. To pa po sprejeti sodni praksi pomeni tudi, da je upravičena zahtevati plačilo uporabnine od tistega, ki v tem času uporablja stanovanje brez pravnega naslova in brez plačila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata solidarno plačati tožeči stranki 13.936,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (10. 3. 2005) kot uporabnino za stanovanje, ki ga je njuna pravna prednica sicer kupila na podlagi določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), vendar je bila kasneje ugotovljena ničnost kupne pogodbe, saj je bila ta sklenjena v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožencev in zaradi utemeljenega ugovora zastaranja prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da jima je naložilo v solidarno plačilo le znesek 5.360,40 EUR, ki se nanaša na obdobje zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe. Ostali zahtevani znesek je zavrnilo in v tem delu tudi pritožbo tožencev.

3. Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) do enakega varstva pravic. Predlagata tako spremembo izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajata pri svojem stališču, da tožnica nima pravice do nikakršnih plodov ali koristi od sporne nepremičnine, ker prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen zajema tudi tak zahtevek. Sklicujeta se na določbo sedmega odstavka 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o dolžnosti nedobrovernega posestnika vrniti plodove. Ničnost pogodbe in denacionalizacijski postopek po stališču revizije izključujeta dobroverno (posredno) posest tožnice in s tem pravico do plodov oziroma koristi. Revizija nato trdi, da je tožnica odškodninsko odgovorna za sklenitev nične pogodbe, da je bilo njeno ravnanje nemoralno in zato ne more zahtevati plačila uporabnine, torej tudi ni aktivno legitimirana. Toženca na novo zatrjujeta, da bi morala tožnica denacionalizacijsko odločbo izdati v roku enega leta, te okoliščine pa ni ugotavljalo nobeno od sodišč. Lastninska pravica bi morala biti vzpostavljena znatno prej, zato se ni mogoče sklicevati, da je bila tožnica na dan vložitve tožbe lastnica spornega stanovanja. Tudi sicer tožnica ni bila nikoli lastnica stanovanja, ker na tem ozemlju ZNZGP zaradi izrecnih določb Londonskega memoranduma s prilogami nikoli ni veljal. Očitno napačna uporaba materialnega prava pomeni kršitev ustavne pravice iz 22. člena URS. Gre za sodno arbitriranje in samovoljo. Sodišči sta diskriminatorno obravnavali toženca in favorizirali tožnico. Toženca sta naknadno vložila še eno vlogo, s katero sta z dodatnimi razlogi utemeljevala svojo revizijo. Ker je ta vloga vložena več kot eno leto po izteku revizijskega roka, je revizijsko sodišče ni obravnavalo.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga predvsem njeno zavrženje, le podrejeno in na kratko pa njeno zavrnitev.

5. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

6. Glede na datum izdaje prvostopenjske sodbe je treba v tej zadevi uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v vsebini, kot je veljala pred uveljavitvijo novele ZPP-D. Revizijski prag za dovoljenost revizije je zato v skladu s takratnim drugim odstavkom 367. člena ZPP znašal 4.172,93 EUR. Tožnica v odgovoru na revizijo zatrjuje, da je vsak mesečni znesek uporabnine kot ekvivalent najemnine šteti za zahtevek, ki ima posebno dejansko podlago in je zato samostojen. To stališče je zmotno. ZPP vsebuje tudi pravila o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta. Za ponavljajoče se dajatve, kamor je mogoče umestiti najemnino oziroma njej sorodno uporabnino, v 40. členu določa, da se v takem primeru kot vrednost spornega predmeta vzame seštevek dajatev, vendar največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo pet let. Res je, da je to izrecno določeno le za bodoče se ponavljajoče terjatve. Če namreč tožnik zahteva plačilo le tistih ponavljajočih se dajatev, ki so zapadle do vložitve tožbe, je vrednost spornega predmeta njihov seštevek.(1) Tožnica v odgovoru na revizijo ni utemeljila svojega stališča drugače kot s trditvijo, da vsak posamezen mesec pomeni posebno dejansko podlago, kar pa za utemeljitev ločenega obravnavanja ne zadostuje. Nobenega razumnega razloga ni za različno ugotavljanje vrednosti spornega predmeta pri bodočih in pri že zapadlih ponavljajočih se dajatvah. Zato se v obeh primerih upošteva seštevek zahtevanih zneskov.

7. Pravni prednici pravdnih strank (prejšnja občina in takratna imetnica stanovanjske pravice) sta 26. 5. 1992 za sporno stanovanje sklenili kupno pogodbo po določbah SZ, vendar je Okrajno sodišče v Kopru s sodbo P 402/2003 z 19. 12. 2003 ugotovilo ničnost te pogodbe zaradi ravnanja v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena ZDen. Na spornem stanovanju je bila v denacionalizacijskem postopku v korist denacionalizacijske upravičenke vzpostavljena lastninska pravica z odločbo upravnega organa z 21. 6. 2006. Odločba je dokončna, saj je bila pritožba zavrnjena, tožnica pa tudi ni uspela v upravnem sporu. Tožnica je tožbo za plačilo uporabnine proti dedičem kupca vložila 10. 6. 2005, zahtevala pa je le plačilo že zapadlih dajatev in torej ni posegla v bodoče obdobje, ko je šele prišlo do spremembe lastninske pravice. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica postala lastnica spornega stanovanja že na podlagi določb 113. člena SZ, vendar z obveznostmi do morebitnega denacionalizacijskega upravičenca, kot so določene v zakonu.

8. Toženca izrecno ne izpodbijata razlogov pritožbenega sodišča, ki je pravilno zavrnilo tezo prvostopenjskega sodišča in obeh tožencev, da naj bi denacionalizacijska odločba učinkovala za nazaj in da naj bi bilo zato šteti, da je denacionalizacijska upravičenka pridobila lastninsko pravico že z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Ti razlogi so bili namreč v nasprotju tako s sodno prakso kot s teorijo.(2) Vendar toženca vsaj posredno te razloge skušata obiti z novo tezo, da je treba šteti, da je denacionalizacijska upravičenka postala lastnica z iztekom roka za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo, zaradi česar naj tožnica (v spornem obdobju) ne bi bila lastnica stanovanja. Stališče je materialnopravno zgrešeno. Zamuda roka za izdajo denacionalizacijske odločbe nima takih posledic na lastninskopravnem področju, ob izpolnjenih dodatnih pogojih bi lahko vplivala le na morebitno odškodninsko odgovornost tistega, ki odgovarja za nedopustno ravnanje upravnega organa. Lastninska pravica se po jasni določbi 42. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pridobi s pravnomočno sodno odločbo ali z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače. 9. Ugotovitev o ničnosti kupne pogodbe pomeni, da toženca in pred njima njuna pravna prednica niso imeli pravne podlage za brezplačno uporabo tujega stanovanja. Zato sta toženca imetniku tuje stvari na podlagi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžna vrniti korist, ki sta jo imela od te uporabe v obdobju od 2000 do 2005 ter zahtevane zakonske zamudne obresti (214. člen ZOR, enako 193. člen OZ). O dolžnosti vrniti kupnino in o odškodninskem zahtevku je bilo odločeno že v prejšnji pravdi, v kateri sta toženca uspela le s prvim, ne pa tudi z drugim zahtevkom. V sedanji pravdi gre za drugačno dejansko in pravno podlago. Za obstoj same podlage vtoževane terjatve vprašanje „krivde“ za sklenitev nične pogodbe ali dobrovernosti ni odločilno. Krivda je institut odškodninskega prava, dobrovernost ali točneje poštenost pa vpliva predvsem na obseg vrnitve v smislu 214. člena ZOR, torej pri denarnih zahtevkih na začetek teka zakonskih zamudnih obresti.(3) Vendar to vprašanje v obravnavani zadevi ni pomembno, saj je tožnica zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje. Morebitna dobra vera tožencev oziroma njune pravne prednice ob sklenitvi pogodbe sama po sebi še ne pomeni, da ju ne zadene povračilna dolžnost.(4) Kdaj kljub neupravičeni pridobitvi iz moralnih razlogov ni mogoče zahtevati vrnitve, je določeno v 213. členu ZOR. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, se toženca neutemeljeno sklicujeta na domnevno krivdo tožnice (točneje njene pravne prednice) in na zatrjevano nemoralnost tožbenega zahtevka. Sklicevanje na zadnji odstavek 39. člena ZTLR pa je neutemeljeno že iz razloga, ker sta bila v medsebojnem razmerju pravnih strank posestnika stanovanja toženca in ne tožnica.

10. Pojasnjeno je že bilo, da je tožnica postala lastnica spornega stanovanja na podlagi določb o lastninjenju po SZ (drugi odstavek 113. člena navedenega zakona), vendar z določenimi obveznostmi do takrat še morebitnega denacionalizacijskega upravičenca (115. člen SZ). Kot lastnica je nedvomno aktivno legitimirana za obligacijski zahtevek za plačilo uporabnine po 219. členu ZOR. To bi bila tudi v primeru, če bi bila (v določenem obdobju) le imetnica pravice uporabe, saj je bila hkrati tudi denacionalizacijska zavezanka. Kot taka je bila dolžna skrbeti za sporno stanovanje ves čas do zaključka denacionalizacijskega postopka. To pa po sprejeti sodni praksi pomeni tudi, da je upravičena zahtevati plačilo uporabnine od tistega, ki v tem času uporablja stanovanje brez pravnega naslova in brez plačila.(5) Revizijsko razumevanje 88. člena ZDen, da naj bi prepoved razpolaganja zajemala tudi prepoved uveljavljanja obogatitvenih zahtevkov, je zato povsem zgrešena.

11. Toženca sta v postopku na prvi stopnji pavšalno ugovarjala, da naj do nacionalizacije ne bi smelo priti, kar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo s kratkimi razlogi na četrti strani svoje sodbe, da gre glede na obligacijsko naravo zahtevka za nepomembne trditve. V pritožbi pri tem ugovoru nista več vztrajala, v reviziji pa ga spet ponavljata in nekoliko razširjata. Čeprav z njim utemeljujeta trditev, da naj tožnica nikoli ne bi bila lastnica spornega stanovanja, pa sta pri tem utemeljevanju še vedno na zelo splošni ravni. Zato zadostuje tudi le kratek odgovor, da je bilo prav pravnemu pooblaščencu obeh tožencev že večkrat podrobno odgovorjeno, zakaj njegovo stališče o nezakonitosti nacionalizacije v območju Cone B-STO ni pravilno.(6)

12. Toženca kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja iz 22. člena URS ter trditve o arbitrarnosti, samovolji in diskriminatornosti utemeljujeta s sklicevanjem na zmotno uporabo materialnega prava, kar za utemeljitev takih kršitev ne zadostuje. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa glede na pojasnjene razloge ni utemeljen.

13. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo tožencev skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški. Glede na pretežno vsebino revizijskega odgovora in neutemeljenost stališča o nedovoljenosti revizije je stroške revizijskega odgovora ocenilo kot nepotrebne ter odločilo, da jih mora tožnica kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zobec, V. Ude & alt.: Pravdni postopek s komentarjem, I. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, stran 218. Op. št. (2): II Ips 241/98; Juhart & alt.: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 260. Op. št. (3): II Ips 572/2003, II Ips 678/2007. Op. št. (4): II Ips 124/2001. Op. št. (5): III Ips 98/2007. Op. št. (6): II Ips 634/2000, II Ips 537/2001.