Jedro

Neuspešnost postopka poravnavanja, h kateremu sta pravdni stranki dejansko pristopili, ne pomeni zavlačevanja postopka, zaradi česar bi za stranki nastala taksna obveznost.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog s 24. 6. 2024 ugodi in se plačilni nalog razveljavi.

II.Pritožnik nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor pooblaščenca prve in tretje tožene stranke z 12. 7. 2024 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse s 24. 6. 2024.

2.Zoper sklep se pritožuje pooblaščenec prve in tretje tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani plačilni nalog za plačilo sodne takse s 24. 6. 2024 razveljavi, njemu pa prizna stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.V pritožbi poudarja, da ni podal predloga za preložitev naroka zaradi možnosti sklenitve sodne poravnave, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Predlog je podal tožnik in z njegovim predlogom je soglašal. Z ugovorom je bila sodišču prve stopnje posredovana tudi korespondenca, ki je med pravdnimi strankami potekala z namenom iskanja rešitve, ki bi omogočala sklenitev sodne poravnave; vendar pa stranki dogovora nista uspeli doseči. Zahtevek je vedno in izključno v domeni strank, ne pa njunih pooblaščencev. Predložena korespondenca jasno kaže, da se je med pooblaščencema vzpostavila komunikacija; iskala sta rešitev in se dogovarjala z namenom zbliževanja stališč strank. Vendar do točke, na kateri bi se interesi strank ujeli, nista uspela priti. Če bi pooblaščenec predlagal preložitev obravnave, pa poravnavanje med strankami sploh ne bi bilo izkazano ali celo ne bi steklo, bi sodišče krivdo potencialno lahko pripisalo pooblaščencu. Glede na to, da je dogovarjanje (celo večkratno) izrecno izkazano - vsak od pooblaščencev je, kot izhaja iz korespondence, stranko obiskal tudi na kraju samem - sta oba pooblaščenca naredila, kolikor je bilo v njuni moči, da bi uskladila interese strank. Sodišče prve stopnje nerazumno pričakuje/zahteva, da bi morala pooblaščenca predložiti poravnavo. Za sklenitev poravnave pooblaščenca ne moreta odgovarjati. Nedvomno pa je izkazano, da sta si za to po najboljših močeh prizadevala.

3.Pritožba je utemeljena.

4.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pooblaščencu prve in tretje tožene stranke 24. 6. 2024 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse zaradi zavlačevanja sodnih postopkov po 33. členu Zakona o sodnih taksah1 (ZST-1) v višini 55 EUR. Zoper sklep je pooblaščenec prve in tretje tožene stranke vložil 12. 7. 2024 ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

5.Taksa zaradi zavlačevanja sodnih postopkov je kaznovalni ukrep za discipliniranje udeležencev postopka, kadar s procesnimi dejanji neupravičeno zavlačujejo postopek. To sankcijo lahko izreče sodišče po uradni dolžnosti stranki ali njenemu zastopniku oziroma pooblaščencu, če je treba zaradi krivde stranke ali njenega zastopnika oziroma pooblaščenca preložiti glavno obravnavo ali pa se je postopek zavlekel zaradi naknadnega navajanja dejstev in dokazov, ki bi se lahko navedli prej.

6.Kot izhaja iz razlogov sklepa, je sodišče sodno takso zaradi zavlačevanja postopka naložilo pooblaščencu prve in tretje toženke zato, ker stranke po preklicu naroka, ki je bil razpisan za 16. 5. 2024, niso sklenile sodne poravnave. Sodišče prve stopnje zaradi izražene možnosti sklenitve sodne poravnave ni opravilo pripravljalnega in prvega naroka, razpisanega za 29. 6. 2023. Na predlog pravdnih strank, ki so se dogovarjale o možnosti sklenitve sodne poravnave, je preklicalo narok, razpisan za 16. 5. 2024. V vmesnem obdobju je bil narok sicer štirikrat preložen iz drugih razlogov - dvakrat zaradi bolezni pooblaščenca tožnika, enkrat zaradi odsotnosti pooblaščenca tožencev in enkrat zaradi odsotnosti sodnice. Po preklicu naroka, ki je bil razpisan za 16. 5. 2024, je sodišče 3. 6. 2024 pooblaščenca pravdnih strank z dopisom pozvalo, da v roku treh dni sporočita, ali sta se pravdni stranki uspeli dogovoriti. Pooblaščenec tožnika je sodišču sporočil, da odgovora tožene stranke na ustno posredovan predlog sodne poravnave še ni prejel. Nato je sodišče prve stopnje pooblaščencema obeh pravdnih strank 24. 6. 2024 poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse zaradi zavlačevanja postopka. Zoper plačilni nalog je pooblaščenec tožencev vložil ugovor, ki ga je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

7.V skladu z določilom 306. člena ZPP lahko stranke pred pravdnim sodiščem kadarkoli sklenejo sodno poravnavo o spornem predmetu. Sodišče mora v skladu s tretjim odstavkom 306. člena ZPP ves čas postopka paziti na možnost sklenitve sodne poravnave, na to opozarjati stranke in jim pomagati, da se poravnajo.

8.V obravnavanem primeru sta pravdni stranki na naroku 29. 6. 2023 izrazili pripravljenost za sklenitev sodne poravnave. Sodišče je zaradi njunih navedb, da za sklenitev sodne poravnave potrebujeta več časa, preklicalo tudi narok, ki je bil razpisan za 16. 5. 2024. Ker po preklicu naroka poravnava ni bila sklenjena, je sodišče junija 2024 ravnanje pooblaščencev pravdnih strank ocenilo kot zavlačevanje postopka.

9.Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da si stranki v postopku poravnavanja prizadevata za sklenitev sodne poravnave in skušata doseči dogovor z vzajemnim popuščanjem, s katerim se spor med njima prekine; vendar pa v postopku poskusa poravnavanja nimata dolžnosti in obveze skleniti sodne poravnave. Četudi si pooblaščenca pravdnih strank za sklenitev sodne poravnave prizadevata, pravdni stranki sodne poravnave nista dolžni skleniti. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ocenilo, da je pooblaščenec tožencev namerno zavlačeval postopek, ker po preklicu naroka junija 2024 (ki je bil preklican na predlog strank zaradi možne sklenitve sodne poravnave) sodna poravnava med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Neuspešnost postopka poravnavanja, h kateremu sta pravdni stranki dejansko pristopili, kar potrjuje priložena elektronska komunikacija pooblaščencev v prilogi B4, po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni zavlačevanja postopka. Tudi sicer je iz spisa razvidno, da je bila med pravdnima strankama v nadaljevanju postopka na pripravljalnem naroku 6. 3. 2025 uspešno sklenjena sodna poravnava.

10.Ker pooblaščencu prve in tretje toženke ni mogoče očitati namernega zavlačevanja postopka, zakonske predpostavke iz prvega odstavka 33. člena ZST-1 niso izpolnjene. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo njegovi pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilni nalog ugodilo in plačilni nalog s 24. 6. 2024 razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. členom ZST-1).

11.Pritožnik je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer 250 točk za sestavo ugovora in materialne izdatke v višini 2% ter DDV. Kljub temu, da je pritožnik s pritožbo uspel, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen2 , saj mu jih ni povzročila tožeča stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1Ur. list RS 37/2008 s spremembami in dopolnitvami. 2 Enako tudi 8. točka sklepa VSL II Cp 1465/2016.

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 33, 33/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 306, 306/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.