Jedro

Glede na določilo 131. člena ZPPSL ločitvena pravica upnika samo zaradi potrditve prisilne poravnave nad dolžnikom, v kateri predmetna ločitvena pravica ni ugotovljena, ni prenehala. Potrditev prisilne poravnave namreč po določilu 2. odst. 60. člena ZPPSL nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov.

Sodišče ne izda zamudne sodbe, če tožba ni sklepčna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala: - ugotovitev, da terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika B. G. d.o.o. - v stečaju oziroma do njegove stečajne mase v višini 285.912,77 EUR s pripadki ne obstoji; - ugotovitev, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke do stečajnega dolžnika B. G. d.o.o. - v stečaju, to je zastavna pravica na premičnem premoženju (stiskalnici za pohištvene fronte, liniji za lakiranje – nanos lepila in obdelovalnem stroju), specificiranem v 1., 2. in 3. točki 1. odst. izreka izpodbijane sodbe.

Obenem je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 4.213,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da izda zamudno sodbo oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer naj odloči tudi o pritožbenih stroških, ki jih je priglasila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje kljub temu, da tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ni odgovorila na tožbo, ni izdalo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, ker je bilo mnenja, da nista izkazana dva od komulativno navedenih pogojev, in sicer da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. člena tega zakona). Sodno pismo je namreč za toženo stranko sprejel sin tožeče stranke, kar pomeni, da je bila tožba vročena na sedežu tožene stranke fizični osebi, glede katere je v razmerju do tožeče stranke podana kolizija interesov. Tudi v primeru, če bi bila vročitev pravilno opravljena in bi takratna zakonita zastopnika namenoma ali iz malomarnosti opustila vložitev odgovora na tožbo, takšna opustitev v obdobju izpodbojnosti (269. člen Zakona o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPIPP), pomeni razpolaganje, ki nasprotuje moralnim pravilom, torej gre za razpolaganje z zahtevkom, s katerim tožena stranka ni mogla prosto razpolagati. Sodišče pa mora v insolvenčnih postopkih zagotoviti, da ne pride do zlorabe pravic stečajnih upnikov. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe, ampak je o utemeljenosti zahtevka odločalo na podlagi tistih določb ZPP, ki urejajo tek rednega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je B d.o.o. na podlagi notarskega zapisa SV 622/04 z dne 07. 04. 2004 v zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojilne pogodbe z dne 07. 04. 2004 za znesek 40.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2004 pridobil neposredno zastavno pravico na CNC obdelovalnem stroju E. Na podlagi notarskega zapisa SV 513/04 z dne 25. 03. 2004 pa je B d.o.o. v zavarovanje svoje terjatve iz naslova kupoprodajne pogodbe št. 7/2004, z dne 19. 01. 2004 in v zavarovanje bodočih terjatev izvirajočih iz medsebojnega poslovanja – do glavničnega zneska 60.000.000,00 SIT in eventuelnih zamudnih obresti, pridobil neposestno zastavno pravico na stiskalnici in liniji za pakiranje. B d.o.o. kot odstopnik terjatve in tožena stranka kot prevzemnik terjatve sta dne 20. 06. 2006 sklenili pogodbo o odplačnem prenosu terjatve, in sicer terjatve iz zgoraj navedenih posojilnih in kupoprodajnih pogodb. Predmet odstopa terjatve je bil prenos celotne terjatve odstopnika, vključno z danimi zavarovanji, zlasti zastavno pravico na premičninah družbe po obeh neposredno izvršljivih notarskih zapisih SV 513/04 in SV 622/2004. Odstopnik B d.o.o. je tudi soglašal s tem, da tožena stranka vstopi namesto njega kot novi upnik v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Grosupljem 0001 Ig 2005/00020, kjer je sodišče na predlog upnika B. d.o.o. na podlagi obeh notarskih zapisov dovolilo izvršbo proti dolžniku B. G. d.o.o. za znesek 68.516.135,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 01. 2005 dalje do plačila.

B d.o.o. je torej pridobil neposestno zastavno pravico na premičninah, ki so predmet tega postopka, preden je poravnalni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom z dne 16. 09. 2004 začel postopek prisilne poravnave nad dolžnikom B. G. d.o.o. Na podlagi 131. člena tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v zvezi z 71. členom ZPPSL pa začetek prisilne poravnave ne vpliva na pravice do posebnega poplačila – ločitvene pravice. Potrjena prisilna poravnava tudi nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov, ki so krite z ločitveno pravico. Zato potrjena prisilna poravnava, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. St 196/2004 vodilo nad B. G. d.o.o. (sedaj v stečaju), ni imela nobenega vpliva na obstoj in višino terjatev ter ločitvene pravice družbe B d.o.o., ki je bila odstopljena toženi stranki. Ker je bila na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem 0001 Ig 2005/00020 z dne 21. 06. 2005 dovoljena izvršba za znesek 68.516.136,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 01. 2005 do plačila, na podlagi potrjene prisilne poravnave obstoječa terjatev iz notarskih zapisov SV 6232/04 in SV 513/04 ni mogla ugasniti, niti ni prenehala ločitvena pravica. Kljub po izdaji sklepa o izvršbi opravljenem delno zmanjšanem plačilu po prisilni poravnavi, tožeča stranka ni podala niti trditev niti dokazov v smeri, da je sedaj upoštevajoč navedeno plačilo obstoječa terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika nižja od 185.912,77 EUR. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

Pritožnica ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na sklepčnost vložene tožbe. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da glede na določilo 131. člena ZPPSL ločitvena pravica upnika samo zaradi potrditve prisilne poravnave nad dolžnikom, v kateri predmetna ločitvena pravica ni ugotovljena, ni prenehala. Potrditev prisilne poravnave namreč po določilu 2. odst. 60. člena ZPPSL nima pravnega učinka za terjatve ločitvenih upnikov. Iz v tožbi navedenih dejstev torej ne izhaja pravna posledica, ki jo s tožbo uveljavlja tožeča stranka. Že iz tega razloga v skladu s 3. točko 1. odst. 318. člena ZPP izdaja zamudne sodbe ni mogoča. Pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, saj naj bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila 318. člena ZPP o zamudni sodbi. Pri relativnih kršitvah pa ne zadošča, da pritožbeno sodišče ugotovi obstoj kršitve postopka, ampak mora tudi ugotoviti, da bi kršitev lahko vplivala na izpodbijano sodbo. Iz gornje obrazložitve pa izhaja, da nepravilna uporaba določil 1. in 2. točke 1. odst. 318. člena ZPP ne more vplivati na vsebino odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče namreč ne izda zamudne sodbe, če tožba ni sklepčna. V konkretnem primeru je očitno, da tožeča stranka tudi z dopolnitvijo posameznih navedb nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti v okviru istega tožbenega zahtevka. V takšnem primeru pa tudi v skladu s 4. odst. 318. člena ZPP sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Kršitev določil 1. in 2. točke 1. odst. 318. člena ZPP torej tudi, če bi bila podana, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne bi mogla vplivati. Zato relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP ni podana. V tej luči se pokažejo kot pravno nepomembne pritožbene navedbe, ki napadajo ugotovitve sodišča prve stopnje o koliziji interesov, nasprotovanju moralnim pravilom in razpolaganju z zahtevkom, s katerim ni mogoče razpolagati, ter o pravilnosti vročitve in obdobju izpodbojnosti. Zato se sodišče druge stopnje z njimi ni ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče je presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP). Ker niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena in 1. odst. 154. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.