Jedro

Res je, da sklep ni obrazložen glede drugega alternativnega pogoja za ustavno sprejemljivost pripora, to je neogibne potrebnosti za varnost ljudi, vendar pa je to element za ugotavljanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne pa pripornega razloga begosumnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega H.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru zoper H.M. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru pa je s sklepom z dne 17.2.2003 pritožbo zagovornika osumljenca zoper navedeni sklep preiskovalnega sodnika zavrnil kot neutemeljeno.

Dne 2.2.2003 je zoper pravnomočno sodno odločbo o odreditvi pripora vložil zagovornik osumljenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev temeljev materialnega prava in ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep pa spremeni tako, da pripor osumljencu odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj očitki zahteve niso utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zagovornika v prvem delu zahteve za varstvo zakonitosti je, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi kot podlago za obstoj kaznivega dejanja upoštevalo upravno mnenje oziroma poročilo Urada Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo, pri čemer naj bi to mnenje štelo celo kot predhodno vprašanje, ki ga rešuje upravni organ. Opozarja, da glede na načelo delitve oblasti (3. člen Ustave RS) je edino sodišče pristojno za odločanje o obstoju kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti. Ker je v obravnavani kazenski zadevi po mnenju zagovornika to vlogo prevzel upravni organ, gre za hud poseg v ustavna načela. V spisu pa tudi ni podatkov, iz katerih bi izhajal utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po 3. v zvezi s 1. odstavkom člena 234/B KZ, izpodbijani pravnomočni sklep pa o tem nima razlogov.

Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP odredi preiskovalni sodnik pripor s pisnim sklepom, ki poleg osebnih podatkov tistega, ki mu je odvzeta prostost, obsega kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje in obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ter slednjič povedati, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Prvi pogoj za odreditev pripora (poleg obstoja pripornih razlogov) je obstoj utemeljenega suma, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložitev okoliščin, iz katerih ta sum izhaja, pa je po že navedeni določbi Zakona o kazenskem postopku obvezna sestavina sklepa o odreditvi pripora. Sodišče torej odloča o verjetnosti, ali je določena oseba storila kaznivo dejanje, pri čemer mora imeti na razpolago gradivo oziroma podatke v obsegu, ki so za takšno odločanje potrebni, preiskovalni sodnik pa mora, kot to določa 2. odstavek 202. člena ZKP, navesti določno razloge, iz katerih tak utemeljen sum izhaja. Vrhovno sodišče ob preizkusu očitkov zahteve ugotavlja, da izpodbijani pravnomočni sklep navedenim kriterijem ustreza.

Neutemeljene so namreč navedbe zagovornika v zahtevi, da se je sodišče v konkretni kazenski zadevi oprlo zgolj na poročila Urada Republike Slovenije za nadzor prirejanja iger na srečo, še manj pa da je to mnenje štelo celo kot predhodno vprašanje, saj je ta podatek upoštevalo le kot enega v vrsti dokazov, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, da je osumljeni H.M. storil očitano mu kaznivo dejanje. Sum namreč poleg že omenjenega utemeljuje še obsežna dokumentacija, zasežena zlasti pri hišni preiskavi, opravljeni pri I.T., to je njena evidenca in seznam o zbranem denarju, iz česar ne izhaja le količina zbranega denarja, temveč je iz te dokumentacije razviden tudi podatek, da naj bi T. izročala denar med drugim tudi osumljenemu M. Nadalje se je sodišče oprlo še na zagovor I.T., ki je natančno opisala delovanje verige in vloge posameznih akterjev.

Izpodbijani sklep pa ima tudi razloge glede bistvenih sestavin kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo oziroma preiskovalni sodnik obširno obrazlaga, da obstoji utemeljen sum, da je osumljeni H.M. skupaj z ostalimi sostorilci z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist organiziral dejavnost, ki je za končne naročnike "goljufiva", ker tisti, ki so se naknadno vključili v verigo in plačali denarne zneske, ne bodo prejeli ne blaga, ne obljubljenih zneskov, saj naj bi se vse izplačane provizije izplačevale izključno iz sredstev novih udeležencev in torej pričakovanega plačila za vse ne bo. Ponujani izdelki pa naj bi bili le krinka, pod katero se je skrivala nezakonita dejavnost organiziranja in širjenja mreže GMT. Veriga oziroma sistem, kot to ugotavlja preiskovalni sodnik, se je namreč organizirala tako, da je bilo udeležencem za posredovanja pri prodaji navedenih izdelkov in s tem pridobivanje novih članov obljubljeno plačilo oziroma provizija, katere višina pa se je izračunavala po določenem sistemu. Udeleženci pa naj bi se vključevali v sistem in opravljali vplačila prav v pričakovanju obljubljenega zaslužka ter iz tega razloga tudi pridobivali nove udeležence, pri čemer že grob izračun pokaže, da vplačana sredstva nikakor ne zadoščajo za pokrivanje obljubljenih provizij in plačil udeležencem, saj so le-ta nekajkrat večja. Navedbe zagovornika, da v danem primeru ne gre za ravnanje, kot se očita osmuljencu, da je za opravljeno vplačilo bilo dano blago, katerega so nekateri že prejeli, nekateri pa še bodo in to v vrednosti danega denarja, pa so zgolj oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek v zahtevi, da je sodišče kršilo 20. člen Ustave Republike Slovenije, ker v odločbi ni naveden razlog o tem, da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi.

"Neogibna potrebnost pripora" pomeni, da se je sodišče prepričalo, da ne bi druga zakonsko dana in milejša alternativa zagotovila poteka kazenskega postopka (ker bi osumljenec na primer vplival na priče, skrival dokaze ali pobegnil). To svoje prepričanje je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi obrazložilo s tem, ko je zaključilo, da njegove prisotnosti in udeležbe v morebitnem kazenskem postopku ne bi moglo zagotoviti z milejšimi ukrepi. Neutemeljeni in celo protispisni pa so tudi nadaljnji očitki zagovornika v zahtevi, da se je sodišče pri odločanju o priporu oprlo le na okoliščino, da je osumljenec tujec, in da je za tovrstno kaznivo dejanje predpisana visoka kazen. Ravno pri tehtanju nujnosti posega v njegovo svobodo je namreč kot dodatni argument za pripor poleg že omenjenih upoštevalo veliko premoženjsko korist, ki naj bi si jo z obravnavanim kaznivim dejanjem pridobil osumljenec ter veliko škodo, ki naj bi jo povzročil oškodovancem. Navedeno pa je ob upoštevanju dejstva, da ga na Slovenijo ne veže prav nič, sodišče prepričalo, da je pripor edini ukrep, primeren za odvrnitev nevarnosti bega oziroma za nemoten potek kazenskega postopka.

Res je, da sklep ni obrazložen glede drugega alternativnega pogoja za ustavno sprejemljivost pripora, to je neogibne potrebnosti za varnost ljudi, vendar pa je to element za ugotavljanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ne pa pripornega razloga begosumnosti in torej očitki zagovornika v tej smeri ne morejo biti uspešni.

Kot izhaja iz vsega navedenega, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, zaradi česar je zahtevo zagovornika osumljenega H.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).