Jedro

Tožnica je bila v pravnomočno zaključenem postopku razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. V predmetnem socialnem sporu je tožnica zatrjevala poslabšanje invalidnosti in nastanek nove invalidnosti. Ugotovljena I. kategorija invalidnosti nedvomno predstavlja spremembo invalidnosti. Posledično pa to pomeni, da glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ (po kateri se v primeri, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe) tožnica lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, in ne že z dnem ugotovljene I. kategorije invalidnosti z odločbo ZPIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II) glede priznanja pravice do invalidske pokojnine spremeni tako, da se datum 10. 5. 2010 nadomesti z datumom 1. 6. 2010. Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 10. 5. 2010 in št. ... z dne 3. 3. 2010 (I. točka) in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 10. 5. 2010 dalje in ji od tedaj priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. točka). Obenem je odločilo, da bo o višini in izplačilu invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe ter zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 9. 4. 2009 dalje in od tedaj priznajo pravice iz te kategorije. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne stroške tega postopka v višini 443,00 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

Zoper odločitev v II. točki izreka, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine, je toženec vložil pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima tožnica že pravnomočno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe toženca št. ... z dne 30. 9. 2008, potrjene z odločbo št. ... z dne 3. 2. 2009, pri čemer sta bili obe odločbi kot pravilni in zakoniti potrjeni s sodbo naslovnega sodišča opr. št. V Ps 489/2009 z dne 16. 3. 2011, ki je postala pravnomočna 22. 4. 2011. Tožnica je bila z omenjeno odločbo toženca z dne 30. 9. 2008 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ni za delo, kjer bi bilo potrebno dvigovati predmete z maso nad 5 kg, ki je fizično lažje in je v prisilnem položaju ledvene hrbtenice in brez dolgotrajnega sedenja s polnim delovnim časom od 16. 8. 2008 dalje. Toženec poudarja, da je tožnica v predmetnem socialnem sporu zatrjevala poslabšanje invalidnosti oziroma nastanek nove invalidnosti in sicer nastanek I. kategorije invalidnosti z dnem 4. 9. 2009 ter od tedaj dalje zahtevala priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče je s pomočjo sodne izvedenke, specialistke psihiatrije tudi ugotovilo, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti nastala 10. 5. 2010. Stanje na dan 10. 5. 2010 pa po mnenju toženca predstavlja spremembo v invalidnosti, zaradi česar bi sodišče ob dejstvu, da ima tožnica na podlagi III. kategorije invalidnosti že pravnomočno priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami od 16. 8. 2008 dalje, uporabiti določila 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in tožnici priznati pravico do invalidske pokojnine od 1. 6. 2010 in ne že z dnem 10. 5. 2010. V obširnem odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da je interpretacija določbe 163. člena ZPIZ-1 zmotna, saj je sprejeto dokončno odločitev toženca izpodbijala iz razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to je pravnega dejstva, ki je podlaga za priznanje ustrezne pravice iz naslova invalidskega zavarovanja. Poudarja, da invalidnost zavarovanca ni pravica, temveč pravno dejstvo, ki se ugotavlja po postopku, določenem v zakonu. Le ugotovljeno pravno dejstvo predstavlja zakonsko podlago za priznanje ustrezne pravice iz naslova navedenega zavarovanja. Ker je toženec s svojimi odločitvami le razvrstil tožnico v III. kategorijo, tožnica pa je takšne odločitve toženca izpodbijala ter sprožila postopek za ugotovitev I. kategorije invalidnosti, je naslovno sodišče v skladu z 61. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) moralo ugotavljati pravna dejstva, na podlagi katerih je mogoče odločiti o pravicah iz naslova ugotovljene stopnje invalidnosti. Po mnenju tožnice je odločitev naslovnega sodišča v celoti pravilna, pritožbeni razlogi toženca pa neutemeljeni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno določbo 163. člena ZPIZ-1. ZPIZ-1 v 163. členu določa, da na podlagi invalidnosti in telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti oziroma telesne okvare, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih z istim zakonom (prvi odstavek). Če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (drugi odstavek).

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 10. 5. 2010 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 3. 2010, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje obe citirani odločbi kot nepravilni in nezakoniti odpravilo in tožnico zaradi posledic bolezni od 10. 5. 2010 dalje razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji od tega dne, torej od 10. 5. 2010 priznalo tudi pravico do invalidske pokojnine. Pri tem pa ni upoštevalo, čeprav je to izrecno ugotovilo, da je tožnica že od 16. 8. 2008 dalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.

Kot pravilno poudarja pritožba, je bila tožnica v pravnomočno zaključenem postopku z odločbo št. ... z dne 30. 9. 2008 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto brez dvigovanja predmetov z maso nad 5 kg, ki je fizično lažje, brez prisilnega položaja ledvene hrbtenice in brez dolgotrajnega sedenja s polnim delovnim časom od 16. 8. 2008 dalje. V predmetnem socialnem sporu je tožnica zatrjevala poslabšanje invalidnosti in nastanek nove invalidnosti. Stanje na dan 10. 5. 2010 in ugotovljena I. kategorija invalidnosti nedvomno predstavlja spremembo invalidnosti. Posledično pa to pomeni, da glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPIZ tožnica lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi od 1. 6. 2010, to je s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe in ne že z dnem ugotovljene I. kategorije invalidnosti, to je od 10. 5. 2010 dalje.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo pete alineje 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu v točki II glede datuma priznanja pravice do invalidske pokojnine spremenilo tako, da je datum 10. 5. 2010 nadomestilo z datumom 1. 6. 2010. Obenem je o stroških odgovora na pritožbo, ker tožnica z njim ni v ničesar prispevala k razjasnitvi sporne zadeve, odločilo, da jih trpi tožnica sama.