Jedro

Tožnik je prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, kar pomeni, da se je tam nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo. Zato je Republika Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Tožnik ni navedel nobenih relevantnih osebnih okoliščin, zakaj Republika Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država.

Tožnik težko popravljivo škodo izkazuje z navedbo, da je izvedel, da ga namerava tožena stranka poslati še pred sodno odločitvijo na Kosovo, tam pa ga preganjajo, ker je spremenil vero. Podatki iz upravnega spisa pa tožnikovih trditev ne potrjujejo, saj je že iz samega izpodbijanega sklepa razvidno, da ga namerava tožena stranka vrniti na Hrvaško, ker je ta pristojna za obravnavo njegove prošnje.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik prosil za priznanje mednarodne zaščite in da iz depeše Policijske postaje Ljubljana - Center izhaja, da je izjavil, da se je zadrževal na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer v A. 6 dni, nakar je pot nadaljeval v B., od tam pa proti hrvaško-slovenski meji, ki jo je ilegalno prestopil. Na razgovoru pri Sektorju za mednarodno zaščito pa je te svoje navedbe ponovno potrdil. Nadalje tožena stranka navaja, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS št. 50/2008). V skladu s 60. členom Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 11/2011 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZMZ) je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Tožena stranka še navaja, da je tožnik povedal, da v Republiki Hrvaški ni imel nobenih težav, nič se mu ni zgodilo. Imel je srečo, da je šlo vse gladko po planu. Ne ve povedati, da bi hrvaška oblast kakorkoli neenakopravno obravnavala ali šikanirala prebivalce Kosova. V letu 1985 je sicer imel težave z varnostnimi organi Republike Hrvaške v neki diskoteki, ko je prišlo do spora oziroma pretepa, zaradi česar so intervenirali policisti. V času vojne je bil v vojni na strani Hrvatov. Ko je videl, da zadeve ne potekajo tako kot bi morale, je pobegnil v C. in pri tem ni navedel, da bi imel kakršnekoli težave. Rekel je, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ni članica Evropske unije in ni vedel, če se lahko zaprosi za zaščito. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navedel nobenih relevantnih osebnih okoliščin, zakaj Republika Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država. Njegova navedba, da Hrvaška ni v Evropski uniji, pa za toženo stranko ni relevantna. Razen tega pa tožnik v Republiki Hrvaški ni imel nobenih težav, kljub temu, da je v času vojne dezertiral in odšel v C.. Tožena stranka svoj sklep utemeljuje na 1. odstavku 63. člena ZMZ, ki določa, da se v postopku nacionalnega in evropskega koncepta varne tretje države prošnja prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Ker je tožnik navedel, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, ki jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno tretjo državo v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ, je tožena stranka odločila, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška.

Tožnik v tožbi navaja, da je v Republiki Kosovo plačal 3.200,00 EUR za organizacijo prevoza oziroma pobega iz Republike Kosovo, kjer ga preganjajo zaradi spremembe vere. V Republiki Hrvaški se ni nahajal, vendar je bil le v tranzitu, kolikor so organizatorji potrebovali, da uredijo nadaljnji prevoz. Za mednarodno zaščito je želel zaprositi v D., vendar so ga organizatorji mimo dogovora pustili v Sloveniji. Zaradi tega je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil takoj, ko je videl, da so ga organizatorji prevarali. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Naknadno je tožnik vložil še predlog za izdajo začasne odredbe, kjer navaja, da je izvedel, da ga namerava tožena stranka še pred sodno odločitvijo poslati na Kosovo. Prošnjo za mednarodno zaščito pa je vložil, ker je sprejel katoliško vero in ni več musliman in ga v Republiki Kosovo zaradi tega preganjajo. Enkrat so ga že rešili KFOR-ovci, ki so bili v tistem času prisotni na Kosovu. Ker bi mu lahko nastala nepopravljiva škoda, saj bi bil lahko ob življenje, predlaga, naj sodišče z začasno odredbo prepove njegovo odstranitev, dokler sodni postopek, ki teče pred upravnim sodiščem, ne bo pravnomočno končan.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa ugotavlja, da je neutemeljen, saj se opira na neresnične informacije. Neresnično in neskladno z izpodbijanim sklepom je navajanje, da bo tožena stranka tožnika poslala na Kosovo. Iz spisa upravne zadeve je razvidno, da gre v predmetni zadevi za predajo tožnika Republiki Hrvaški, ki je bila razglašena za varno tretjo državo. Tožnik pa tekom celotnega postopka ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih zanj Republika Hrvaška ne bi bila varna, kakor tudi tega ne navaja niti v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, zaradi česar je ta neutemeljen. Tožena stranka smiselno predlaga, naj se tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe zavrneta.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

ZMZ v 1. odstavku 63. člena določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. 60. člen ZMZ pa določa, da je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Skladno z 2. odstavkom 61. člena ZMZ je Vlada Republike Slovenije razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prišel iz Republike Hrvaške kot varne tretje države, kar pomeni, da se je tam nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato Republika Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni navedel nobenih relevantnih osebnih okoliščin, zakaj Republika Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država, pravilno je ugotovila, da v Republiki Hrvaški ni imel nobenih težav, sam tožnik pa je navedel, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, ki jo je Vlada Republike Slovenije razglasila za varno tretjo državo v skladu z 2. odstavkom 61. člena ZMZ.

Neutemeljena je tožbena navedba, da se tožnik pred prihodom v našo državo ni nahajal v Republiki Hrvaški, ampak da je bil le v tranzitu. Tudi če je bil le v tranzitu, to pomeni, da se je v Republiki Hrvaški vseeno nahajal. ZMZ v 60. členu določa zgolj to, da se mora prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajati v varni tretji državi in ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je v tisti državi nahajal. Dejstvo, da se je tožnik v Republiki Hrvaški pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal, pa je potrjeno s tožnikovimi lastnimi navedbami v upravnem postopku. Tožbene navedbe, da je tožnik v Republiki Kosovo plačal 3.200,00 EUR za organizacijo prevoza, da je bil preganjan zaradi spremembe vere ter da je želel za mednarodno zaščito zaprositi v D., organizatorji pa so ga mimo dogovora pustili v Sloveniji, pa po mnenju sodišča za odločitev v tej zadevi niso relevantne. V tem postopku se namreč še ni odločalo o utemeljenosti tožnikove prošnje, ampak zgolj o tem, da bo njegovo prošnjo reševala Republika Hrvaška kot varna tretja država, za to odločitev pa so bistvene le okoliščine iz 60. do 64. člena ZMZ. Bistveno je to, da je Republika Slovenija razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo in da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Hrvaške.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne iz naslednjih razlogov: Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

V konkretnem primeru tožnik težko popravljivo škodo izkazuje z navedbo, da je izvedel, da ga namerava tožena stranka poslati še pred sodno odločitvijo na Kosovo, tam pa ga preganjajo, ker je spremenil vero. Navaja, da bi lahko bil tudi ob življenje. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza za trditev, da ga namerava tožena stranka poslati na Kosovo. Ni navedel, od koga je to izvedel. Podatki iz upravnega spisa pa tožnikovih trditev ne potrjujejo, saj je že iz samega izpodbijanega sklepa razvidno, da namerava tožena stranka tožnika vrniti na Hrvaško, ker je ta država pristojna za obravnavo njegove prošnje, razen tega pa tudi iz obvestila tožene stranke Ministrstvu za notranje zadeve Republiki Hrvaški z dne 18. 2. 2011, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj je Republika Hrvaška razglašena za varno tretjo državo. Tudi iz tega dokumenta torej izhaja, da bo Republika Hrvaška tista, ki bo obravnavala tožnikovo prošnjo in da ni nobene osnove za trditev, da bi bil tožnik vrnjen na Kosovo. Tožnik pa tudi ni navajal, da bi lahko v Republiki Hrvaški doživel kakršnokoli škodo. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.