Jedro

Izbira načina vročanja po prvem odstavku 117. člena ZKP je v diskreciji sodišča in ne drži, da so načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, nujno subsidiarni načini v razmerju do pošte.

Vabilo na predobravnavni narok se ne vroča po določbi 118., temveč 119. člena ZKP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obtoženka je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženi A. A. naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške kazenskega postopka v višini 161,19 EUR.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik, kot je uvodoma navedel, "smiselno" zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodnici posameznici prvostopnega sodišča v ponovno odločitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče ne pritrjuje zagovorniku, da bi sodišče prve stopnje moralo vabilo obtoženki na predobravnavni narok 26. 9. 2023 najprej vročati po pošti, šele v primeru neuspešnega vročanja po pošti pa po sodnem vročevalcu oziroma pooblaščenem detektivu. ZKP v prvem odstavku 117. člena določa, da se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po detektivu in izvršitelju. Vročajo se lahko tudi po sodnem osebju po pooblastilu predsednika sodišča ali po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje, neposredno pri tem organu. Pisanja se resda "praviloma" vročajo po pošti, sicer pa zakon prepušča sodišču, da v vsakem konkretnem primeru z vidika ekonomičnosti ali potrebne hitrosti in zanesljivosti vročitve odloči, katerega izmed več možnih načinov vročanja pisanj bo izbralo, kar pomeni, da je tovrstna odločitev prvenstveno v diskreciji sodišča.¹ Ne drži torej pritožbena teza, da so preostali načini vročanja, ki ne potekajo po pošti, zgolj subsidiaren načini, ki pridejo v poštev šele takrat, ko vročitev po pošti ni uspešna. Zato je sodišče upravičeno odredilo vročanje po sodnem vročevalcu (odredba na list. št. 60), slednji pa je bil pri vročitvi vabila neuspešen, saj obtoženke na domačem naslovu ni našel 14. 9., 19. 9. in 21. 9. 2023, prav tako ni bilo odziva na puščeno obvestilo z dne 14. 9. 2023 (list. št. 64). Za delo sodnega vročevalca obtoženki niso bili naloženi v plačilo nobeni stroški, temveč šele stroški detektiva, po tem, ko sodni vročevalec vabila ni mogel vročiti.

5.Pritožnik sicer zatrjuje, da naj bi bila obtoženka v obdobju 14. 9. - 21. 9. 2023 odsotna, vendar svojih trditev ne substancira niti zanje ne predloži nobenih dokazil. Zato niso ovrženi zaključki izpodbijanega sklepa, da je bilo vročanje po pooblaščenem detektivu potrebno zaradi neuspešnega predhodnega vročanja po sodnem vročevalcu, na čigar iskanja in obvestilo se obtoženka ni odzvala, zaradi česar stroški vročanja po detektivu izvirajo iz obtoženkine krivdne sfere. Ker prvo sodišče vročanja po pošti ni odredilo za nobenega od določenih predobravnavnih narokov (tega v nasprotju s stališčem pritožnika tudi ni bilo dolžno storiti), je razumljivo, da izpodbijani sklep razlogov o tem ne more vsebovati, v luči pravilne razlage prvega odstavka 117. člena ZKP pa, kot zgoraj pojasnjeno, niti ne gre za odločilna dejstva. Razumljivo je tudi, da obtoženka v poštni nabiralnik ni mogla prejeti nobenega obvestila pošte o čakajoči pošiljki, je pa gotovo prejela obvestilo sodnega vročevalca z dne 14. 9. 2023, na katerega se ni odzvala, a bi se lahko, nasprotnega pa pritožba, kot prav tako že povedano, ni konkret(izira)no izkazala. Glede na navedeno hipotetično špekulativna izvajanja pritožbe, kaj bi se zgodilo, če bi bilo vabilo na predobravnavni narok 26. 9. 2023 poslano po pošti, nimajo nobenega vpliva na ugotovitev pravnorelevantnih dejstev v izpodbijanem sklepu.

6.Po tretjem neuspešnem iskanju obtoženke 21. 9. 2023, kar je vsega pet dni pred razpisanim predobravnavnim narokom 26. 9. 2023, je sodni vročevalec zaradi kratkega roka sodno pisanje z vabilom na narok razumno vrnil sodišču (drugi odstavek 119. člena ZKP). Sklicevanje pritožnika na določbe 118. člena ZKP nima pomena, saj se vabilo na predobravnavni narok ne vroča osebno (prvi odstavek 120. člena ZKP), hkrati pa sodnemu vročevalcu ni mogoče očitati niti ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 119. člena ZKP. Ker na njegova iskanja in zvonjenja na naslovu ..., ni bilo nikakršnega odziva, sodnega pisma že pojmovno ni bilo moč izročiti nobeni od oseb, opredeljenih v prvem odstavku 119. člena ZKP. V čem naj bi bila kršitev prvega odstavka 119. člena ZKP, pritožba navsezadnje določno niti ne substancira.

7.Ob pritrditvi razlogom izpodbijanega sklepa, da je stroške, ki so ji bili naloženi v plačilo, krivdno povzročila obtožena, ne pa sodišče sámo, in ob izostanku kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Zaradi zagovornikovega neuspeha je obtoženka dolžna plačati pritožbeno sodno takso, ki jo bo odmerilo prvo sodišče.

-------------------------------

1Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, str. 259, tč. 5.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 94, 94/1, 94/2, 117, 117/1, 118, 119, 119/1, 119/2, 120, 120/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.