Jedro

Ker sta banka in tožena stranka s pogodbo dogovorili pristojnost prvostopnega sodišča za vse spore, ki bi izvirali iz te pogodbe, torej tudi za spor, kakršen je predmetni, ko na podlagi citirane pogodbene določbe namesto banke tožeča stranka kot cesionar uveljavlja terjatev zaradi neporavnanih pogodbenih obveznosti tožene stranke, je tožeča stranka upravičeno vložila tožbo pri pogodbeno dogovorjenem sodišču. Bistveno je, da je s cesijsko izjavo izkazan nastanek cesijskega razmerja, predvidenega tudi v kreditni pogodbi, na podlagi katerega tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja svoj tožbeni zahtevek. Zaradi takšnega prenosa pravic iz pogodbenega razmerja v konkretnem primeru ni mogoče zanikati tesne povezanosti med prenešeno terjatvijo in pogodbenim dogovorom o krajevni pristojnosti sodišča, ki ga izraža tudi določba 1. odstavka 440. člena ZOR (veljavnega v času nastanka spornega razmerja), po kateri ima prevzemnik (cesionar) nasproti dolžniku (cesusu) povsem enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (cedent).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je Okrajno sodišče v L. krajevno pristojno za odločanje v tem sporu.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da je za pravdo pristojno Okrajno sodišče v P. ali da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče odločilo že o samem temelju zahtevka. Meni, da ne gre za regresni zahtevek, saj je kredit zavarovala ona in ne banka. Banka in zavarovalnica nikakor nista mogli odstopiti oziroma zavarovati terjatev s cesijo. Zavarovalnica še vedno ni predložila v spis zavarovalne police oziroma pogodbe o zavarovanju kredita. Po kreditni pogodbi bi morala banka skleniti zavarovanje v njenem imenu in za njen račun. Z njo ima povezavo lahko le tista zavarovalna polica oziroma zavarovalna pogodba, iz katere mora biti razvidno, da je zavarovanje plačala ona. Tega pa zavarovalnica noče predložiti. V kreditni pogodbi piše, da ona zavaruje kredit in velja zato določba o pristojnosti le, če bi bila ona v sporu z banko in ne z zavarovalnico. Sodišče ne upošteva dveh njenih ključnih dokazov, iz katerih je razvidno, da terjatev zavarovalnice ni upravičena. Sodišče pa je že kar v odločitvi o pristojnosti odločilo, da ima zavarovalnica pravico do cesije, kar pa ni res. Vsa dopolnilna obrazložitev se nahaja v njenih dosedanjih vlogah.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da naj bi sodišče prve stopnje že kar odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Iz izreka odločitve, ki je edini pomemben za presojo o tem, kakšna je vrsta in vsebina odločitve, povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo le o ugovoru krajevne pristojnosti in o ničemur drugem. Sodišče prve stopnje bi sicer lahko tudi presojo o tem toženkinem ugovoru, ki je procesnega značaja, prihranilo za razloge končne (meritorne) odločitve, saj ZPP ne predvideva posebej izdaje sklepa o ugotovitvi pristojnosti sodišča, pri katerem se je pravda pričela (primerjaj določbo 22. člena ZPP, ki predvideva le izdajo sklepa o krajevni nepristojnosti sodišča).

Sodišče prve stopnje pa je že v tej fazi postopka imelo v tožbenih trditvah, podkrepljenih s priloženo listinsko dokumentacijo, ustrezno podlago za svojo ugotovitev, da tožeča stranka terja od tožene stranke znesek neplačanega kredita na podlagi cesije, ki je izpričana s tožbi priloženo cesijsko izjavo. Iz v izpodbijanem sklepu ocenjene cesijske izjave z dne 14.6.2001 je povsem jasno razvidno, da je tožeča stranka kreditodajalki Volksbank Ljudska banka d.d., Ljubljana izplačala znesek odškodnine zaradi neporavnanih obveznosti iz sporne kreditne pogodbe, banka pa ji je zato odstopila vse pravice iz sporne kreditne pogodbe proti toženi stranki, izrecno tudi pravico da sodno uveljavlja svoje pravice, ki izvirajo iz kreditne pogodbe. Takšen prenos terjatve je povsem v skladu z določbo 14. člena pogodbe, po katerem je tožena stranka pooblastila banko, da sklene zavarovanje posojila, banka pa se zavezuje, da bo tožeči stranki v primeru plačila škode odstopila svojo terjatev, s čemer je bila tožena stranka seznanjena. Ker sta banka in tožena stranka s pogodbo dogovorili pristojnost prvostopnega sodišča za vse spore, ki bi izvirali iz te pogodbe, torej tudi za spor, kakršen je predmetni, ko na podlagi citirane pogodbene določbe namesto banke tožeča stranka kot cesionar uveljavlja terjatev zaradi neporavnanih pogodbenih obveznosti tožene stranke, je tožeča stranka upravičeno vložila tožbo pri pogodbeno dogovorjenem sodišču. Ob povedanem za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa tudi ni nobene potrebe, da bi tožeča stranka nastanek cesijskega razmerja dokazovala še z zavarovalno polico oziroma zavarovalno pogodbo, za kar se zavzema pritožnica.

Bistveno je, da je s cesijsko izjavo izkazan nastanek cesijskega razmerja, predvidenega tudi v kreditni pogodbi, na podlagi katerega tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja svoj tožbeni zahtevek. Zaradi takšnega prenosa pravic iz pogodbenega razmerja v konkretnem primeru ni mogoče zanikati tesne povezanosti med prenešeno terjatvijo in pogodbenim dogovorom o krajevni pristojnosti sodišča, ki ga izraža tudi določba 1. odstavka 440. člena ZOR (veljavnega v času nastanka spornega razmerja), po kateri ima prevzemnik (cesionar) nasproti dolžniku (cesusu) povsem enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (cedent). Takšna zakonska ureditev v spornem primeru torej upravičuje novega upnika, da uveljavlja sodno varstvo pri tistem sodišču, glede katerega se je njegov predhodnik dogovoril, da je krajevno pristojno sodišče. Pritožbeno sodišče je ob povedanem moralo zavrniti pritožbo in potrditi dejansko in materialno pravno pravilen sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo namreč tudi ni nobene procesne kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).