Jedro

Toženka ni ugovarjala, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi ji bilo krivično naložiti plačilo preživnine. Na možnost zavrnitve preživninskega zahtevka iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR se toženka med postopkom ni sklicevala, zato bi bilo odveč vsako ukvarjanje z vzroki za razvezo.

Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi zadostila abstraktnemu dejanskemu stanu iz 82.c člena ZZZDR, niti ni ponudila ustreznih dokazov, s katerimi bi izkazala ogroženost njenega lastnega preživljanja, niti ni izkazala, da je poleg sebe dolžna preživljati še polnoletnega sina. Zato se prvo sodišče s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. Dejstvo, da ji občasno pomaga hči, pa samo po sebi še ne zapolnjuje pravnega standarda ogroženosti iz prej citirane zakonske določbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo ... 1986 v kraju B. sklenili pravdni stranki (I. točka izreka). Toženki je naložilo plačevanje preživnine v znesku 80,00 EUR za čas od 1. 7. 2016 dalje (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo zoper II. točko izreka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da bi bilo treba najprej ugotoviti okoliščine, ki so pripeljale do nevzdržnosti zakonske zveze. Bistveni problem je tožnikov alkoholizem ter njegovo psihično in fizično nasilje, kar izhaja iz izpovedb otrok pravdnih strank. Pritožnica izpostavlja zavržna ravnanja tožnika in opozarja na izpovedbi sina A. in hčerke B. Poudarja, da je obnašanje tožnika privedlo do nevzdržnosti zakonske zveze. Poleg tega je njegovo ravnanje izpolnjevalo tudi zakonske znake različnih kaznivih dejanj. Izpodbijana sodba pa nikjer ne vsebuje razlogov, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze pravdnih strank, čeprav bi bilo treba presojati izpolnjenost pogojev po tretjem odstavku 81. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). Z okoliščinami, ki so pripeljale do nevzdržnosti, pa se sodišče sploh ni ukvarjalo, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica oporeka ugotovitvi prvega sodišča, da je bil tožnik izseljen iz stanovanja. Izselil se je zato, ker je odšel živet k svoji ljubici. Ves čas je razpolagal s ključi stanovanja. Poleg tega je zmotna ugotovitev sodišča o času razpada življenjske skupnosti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da pravdni stranki že več let nimata nobenih stikov. Življenjska skupnost je razpadla že davno pred tožnikovo odselitvijo. Zmoten in neobrazložen je tudi zaključek sodišča, da so že ob razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank obstajali pogoji za priznanje preživninske obveznosti. Čeprav je tožnik invalid III. kategorije, je za delo ob manjših omejitvah povsem sposoben. Toženka opozarja na določbo 82. c člena ZZZDR, po kateri zakonec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje ali preživljanje mladoletnih otrok. Glede na dohodke in mesečne stroške ter preživljanje invalidnega polnoletnega sina se sama komaj preživlja. Pri tem ji pomaga hči, kar je ugotovilo tudi prvo sodišče. Sodišče pa ni ugotovilo višine razpoložljivega dohodka toženke, marveč je pavšalno zaključilo, da je njena premoženjska slika bistveno boljša od tožnikove. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi zaključek sodišča, da toženka ni specificirala svojih stroškov, je protispisen. Sodišče bi lahko skladno z določbo 82. člena ZZZDR določilo preživnino zakoncev tudi za določen čas. Sodba pa v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek glede preživnine zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje svojo odločitev temelji na naslednjih pravno relevantnih dejstvih: - tožnik je invalid III. stopnje in ima številne zdravstvene težave in omejitve ter spada med težje zaposljive osebe; - tožnik prejema nadomestilo za invalidnost v višini 194,00 EUR; - toženka je v maju 2016 zamenjala ključavnico stanovanja in tožnika izselila; - tožnik živi v garaži - v slabih razmerah; - mesečne potrebe tožnika znašajo 320,00 EUR, toženkine potrebe pa približno 300,00 EUR; - toženka je samozaposlena v čistilnem servisu L., s. p. 6. Zgoraj izpostavljeni dejstveni substrat utemeljuje pravilnost zaključka prvega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo mesečno plačevanje preživnine v višini 80,00 EUR.

7. Pritožba zmotno meni, da bi se moralo sodišče podrobneje ukvarjati z vprašanjem vzrokov, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze. Toženka namreč ugovora nenastale pravice ni podala. Tako ni ugovarjala, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi ji bilo krivično naložiti plačilo preživnine.1 Na možnost zavrnitve preživninskega zahtevka iz tretjega odstavka 81. a člena ZZZDR se toženka med postopkom ni sklicevala, zato bi bilo odveč vsako ukvarjanje z vzroki za razvezo.2 Poleg tega izpovedbe strank in prič ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato so vsa pritožbena izvajanja v zvezi s tem vprašanjem za predmetni postopek nerelevantna.

8. Toženkino pritožbeno zatrjevanje o zmotni ugotovitvi dejstev, ki se tičejo izselitve tožnika iz stanovanja, so v očitnem nasprotju z listinskimi dokazi (rokopis toženke - A15 in A40), na katere se sklicuje tudi prvo sodišče. V pritožbi podredno postavljena trditev, da je izselitev tožnika iz stanovanja zgolj posledica tožnikovega nasilja in alkoholizma, pa predstavlja pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče - skladno z določbo 337. člena ZPP - ne more upoštevati. Takšne trditve toženka tekom postopka namreč ni postavila. Glede na skopotrditveno podlago pravdnih strank v zvezi z razpadom življenjske skupnosti ter ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da je toženka tožnika izselila v maju 2016, kar izhaja tudi iz predloženih listinskih dokazov, je utemeljen zaključek prvega sodišča o razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank z izselitvijo tožnika iz stanovanja. Poleg tega toženka niti ni konkretizirano zatrjevala, da je tožnik izgubil pravico do preživljanja. Ob upoštevanju prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank je pravilen tudi nadaljnji zaključek prvega sodišča, da so že v tistem času obstajali pogoji za priznanje preživninske obveznosti, ker tožnik ni imel zadostnih sredstev za preživljanje ter brez svoje krivde ni bil zaposlen. Ugotovitev sodišča je podprta s priloženo medicinsko dokumentacijo, ki izkazuje zdravstvene razloge na tožnikovi strani in njegovo težjo zaposljivost. Sodišče se je ukvarjalo s prognozo njegove socialne varnosti, ki je sestavni del pravnega standarda nepreskrbljenosti zakonca. Tožniku je priznana tretja kategorija invalidnosti, ima številne zdravstvene težave, je že daljše obdobje nezaposlen in tudi glede na njegovo starost je prognoza njegove socialne varnosti slaba, tako da tudi s tega vidika zapolnjuje pravni standard nepreskrbljenosti v smislu 81. člena ZZZDR. Zatrjevanj o zadostnih tožnikovih delovnih sposobnostih, ki mu omogočajo ustrezen zaslužek za preživljanje, pa toženka ni z ničemer dokazala. Neizkazane ostajajo tudi njene navedbe iz odgovora na tožbo, da ni zaposlen zaradi nemarnosti, neodgovornosti, alkohola in lenobe.

9. Toženka ustrezne trditvene podlage, ki bi zadostila abstraktnemu dejanskemu stanu iz 82. c člena ZZZDR, ni podala. Navedbe v točkah 4 in 6 odgovora na tožbo so presplošne. Toženka niti ni ponudila ustreznih dokazov, s katerimi bi izkazala ogroženost njenega lastnega preživljanja, niti ni izkazala, da je poleg sebe dolžna preživljati še polnoletnega sina. Zato se prvo sodišče s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. Dejstvo, da ji občasno pomaga hči, pa samo po sebi še ne zapolnjuje pravnega standarda ogroženosti iz prej citirane zakonske določbe.

10. Pritožba deloma pravilno opozarja na zmoten zaključek prvega sodišča v 16. točki obrazložitve, da toženka svojih stroškov ni specificirala. Vendar pa navedena ugotovitev na pravilnost in zakonitost odločbe nima vpliva. V svoji izpovedbi je toženka izpostavila nekatere stroške, kot npr. za najemnino, ogrevanje, elektriko, kredit za avto, za obleko in obutev ter hrano, v nadaljevanju pa ni več želela odgovarjati na vprašanja in stroškov v zvezi s svojo dejavnostjo (s. p.) ni precizirala, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve. Toženka tudi ni pojasnila, koliko razpoložljivega dohodka ji ostane; iz njenih dokazil pa tega tudi ni bilo mogoče natančno ugotoviti. Glede na takšno situacijo in ob upoštevanju izpostavljenih dohodkov v 14. točki obrazložitve, je odločitev prvega sodišča, da toženka lahko prispeva k pokrivanju tožnikovih potreb v deležu 65 %, pravilna.

11. V poštev tudi ne pride določba 82. člena ZZZDR, ki omogoča določitev preživnine s časovno omejitvijo. Upoštevaje tožnikovo zdravstveno stanje in njegovo starost so zaposlitvene možnosti v krajšem obdobju minimalne, zato uporaba te določbe ne bi bila smiselna.

12. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, je dolžan tožnik stroške odgovora na pritožbo nositi sam (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom istega zakona).

1 Primerjaj II Ips 226/2006. 2 Primerjaj II Ips 32772006.