Jedro

Država je odškodninsko odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja na sodišču. Država je v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi lahko sodišča uresničevala zahteve iz 6. člena EKČP oziroma prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

Nekaj letni zastoj v postopku ni odločilni vzrok za nastanek škode. Glavni razlog za neizpolnitev tožnikove terjatve s strani njegovega dolžnika je od 30. 9. 2010 dalje njegova insolventnost, kar pa ne izhaja iz sfere toženke.

Tožnikova terjatev na plačilo odškodnine zoper toženko še ni zapadla, saj stečajni postopek nad njegovim dolžnikom še ni zaključen. Zato ni mogoče ugotoviti, kakšna je višina tožnikove škode. Višino tožnikove škode bo namreč mogoče ugotoviti šele, ko bo stečajni postopek zaključen in bo znano, koliko je (bo) tožnik v stečajnem postopku prejel.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za znesek 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010, znesek 89,38 EU z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2010 do 30. 9. 2010, znesek 385,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 do 30. 9. 2010, znesek 395,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010, znesek 395,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 do 30. 9. 2010 ter znesek 385,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 do 30. 9. 2010, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.752,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.197,60 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do 30. 9. 2010 ter rento od 25. 5. 2010 do 30. 9. 2010 po 395,83 EUR mesečno.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa, naj jo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu s stroškovno posledico. Navaja, da s tožbo, vloženo v letu 2012, vtožuje gmotno škodo, ki mu je nastala v posledici kršitve njegove pravice do sojenja v razumnem roku, zaradi številnih, večkrat tako hudih kršitev, tako procesnega kot materialnega prava, da jih niti Višje sodišče v Celju v številnih odločbah samo ni moglo sanirati, tako da je odločbe sodišča prve stopnje moralo kar nekajkrat razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje prvemu sodišču. Sodišče prve stopnje v sporni zadevi v obrazložitvi navaja, da naj bi do kršitve pritožnikove pravice do sojenja v razumnem roku (brez nepotrebnega odlašanja) prišlo le v obdobju petih let, to je od leta 2000 do leta 2005, ko sodišče tožnikovega primera sploh ni obravnavalo, čeprav ga ni obravnavalo vse od leta 1999 do leta 2007, torej kar sedem let. Razpravljajoči sodnik A. A., ki je zadevo obravnaval je v tem obdobju namesto, da bi tožnika pozval, da plača predujem za izvedenca ter ga opozoril, da sodišče dokaza z izvedencem ne bo izvedlo, če predujma v roku ne bo poravnal, tožnika najprej pisno spraševal, ali namerava predujem plačati ali ne, ter je tožnika šele potem, ko je odgovoril, da bo predujem plačal, pozval, da naj to stori, torej je po nepotrebnem zavlačeval postopek, namesto, da bi si prizadeval, da se postopek opravi brez nepotrebnega zavlačevanja. Zmotno sodišče prve stopnje navaja, da je za obdobje po letu 2005 postopek potekal tekoče in sprotno, čeprav je moralo v tem (drugem) obdobju Višje sodišče v Celju odločitve sodišča prve stopnje kar nekajkrat razveljaviti in čeprav je prvostopno sodišče sprejelo še eno vmesno sodbo o temelju tožnikovega zahtevka, o katerem je Višje sodišče v Celju že davnega leta 1990 odločilo s sodbo in čeprav je sodišče prve stopnje pri svojih odločitvah, ne le zagrešilo tako hude napake, da jih niti višje sodišče samo ni moglo sanirati, temveč ni upoštevalo niti njegovih napotil, tako da je moralo odločitev prvostopnega sodišča ponovno razveljaviti ter zadevo predati v novo odločanje. Sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo predlaganih dokazov glede tožnikove škode zaradi izgube pravice do odškodnine za plačo poslovodje, čeprav je že Višje sodišče v Celju v sodbi Cp 389/2011 z dne 16. 11. 2011 natančno pojasnilo katera dejstva in okoliščine so pravno sploh pomembne, zato da se lahko tudi o tem zahtevku pravilno odloči. Toženka je vložila pritožbo ravno tako iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter sodišču druge stopnje predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je v postopku podala obrazložen ugovor glede višine vtoževane terjatve, saj je ves čas postopka ugovarjala, da do zaključka stečajnega postopka višina škode ni in ne more biti znana. V konkretnem primeru je zato odločitev prvostopenjskega sodišča preuranjena, saj stečaj nad družbo B. še ni zaključen in še vedno obstaja možnost, da bo tožnik prejel še kakšno plačilo. Tožnik bi lahko za zavarovanje svojega zahtevka iz naslova plačila zapadlih in bodočih rent dosegel ustrezno poplačilo že tekom postopka oziroma si v stečaju zagotovil boljši vrstni red poplačila. Tožnikov pooblaščenec bi lahko z aktivno vlogo prispeval k temu, da bi se postopek hitreje zaključil. Navaja, da je splošno znano dejstvo, da se je pravosodje v spornem obdobju zaradi reforme sodstva iz leta 1995 in posledično kadrovske podhranjenosti sodišč vrsto let in se deloma še danes ukvarja s sodnimi zaostanki. Toženka zato meni, da sodnikovo ravnanje v konkretni zadevi ni odstopalo od običajne metode dela, niti od njegove profesionalne skrbnosti in posledično ne gre za protipravno ravnanje sodišča. Tožnik vse do leta 2006, torej tudi v petletnem spornem obdobju, ni na sodišče ali na Ministrstvo za pravosodje vložil nobene prošnje, zahteve, urgence ali nadzorstvene pritožbe, s katerimi bi pospešil obravnavanje njegovega primera. Sodišče bi moralo upoštevati tudi določbo 192. člena ZOR glede soprispevka tožnika k nastali posledici. Z odškodninskim zahtevkom se je toženka seznanila šele dne 14. 12. 2012, zato meni, da ni dolžna plačati dosojenih zakonskih zamudnih obresti od posameznih vtoževanih zneskov do 30. 9. 2010. 3. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi od države zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v pravdnem postopku, v katerem je zahteval od B. plačilo odškodnine, saj mu premoženjska škoda zaradi stečaja njegovega dolžnika ne bo povrnjena.

6. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika(2) o odškodninski odgovornosti. V skladu z določbo prvega odstavka 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Da bi bila podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja njenih organov, morajo biti podani vsi elementi civilnega delikta, to je obstoj škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja oziroma opustitve, da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo škodo ter da toženka odgovarja za nastalo škodo. V skladu z določbo 131. člena OZ je tožnik dolžan dokazati obstoj škode ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženke in nastankom škode oziroma trditi in dokazati, da mu je bila škoda povzročena prav s protipravnim ravnanjem toženke. Toženka pa je dolžna povrniti škodo, če ne dokaže, da je ta nastala brez njene krivde.

7. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da pomeni neobravnavanje zadeve v obdobju od dne 2. 7. 1999 ko je prvostopenjsko sodišče prejelo dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca finančne stroke, oziroma od dne 6. 9. 2000, ko je sodišče prejelo vlogo tožnika, s katero je zvišal tožbeni zahtevek pa do dne 7. 7. 2005, ko se je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo v obravnavanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Celju, odstop od običajne metode dela, sodnikove dolžnosti in potrebne profesionalne skrbnosti. V tem času je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in je s tem podana tudi protipravnost ravnanja za katerega odgovarja toženka.(3) Na pritožbene navedbe, da je bilo pravosodje v spornem obdobju zaradi reforme sodstva v letu 1995 kadrovsko podhranjeno, pritožbeno sodišče odgovarja, da je država odškodninsko odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne le v primeru neprimernega postopanja sodišča, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja na sodišču in je država v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi lahko sodišča uresničevala zahteve iz 6. člena EKČP oziroma prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je pred in po zgoraj navedenem obdobju zadeva obravnavala tekoče in brez zastojev. K trajanju postopka je prispevalo tudi stopenjsko sojenje, kar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja odstopa od običajne metode dela ali od profesionalne skrbnosti sodnika, saj so prvostopenjske sodbe v večini primerov podvržene instančni presoji in je na ta način nenazadnje tudi uresničena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da vsaka zmotna (napačna) uporaba materialnega prava ali vsaka kršitev postopkovnih pravil še ne pomeni tudi protipravnega ravnanja.(4) Ravnanje sodnika, ko je tožnika najprej pisno pozval, da sporoči, ali bo založil stroške predujem za izvedenca, ne pomeni takšnega zavlačevanje postopka, ki bi preraslo v protipravnost. Prvo sodišče dvakrat o istem temelju ni izdalo vmesne sodbe, kot mu to neutemeljeno očita tožnik. Kot izhaja iz kronološkega opisa dogajanja sta bila med strankami sporna tako temelj kot višina zahtevkov. Tožba je bila vložena zoper dve toženi stranki, v postopku je bilo angažiranih tudi več izvedencev. Sodišče je odločalo najprej o temelju zahtevka, nato pa je zahtevek reševalo po višini glede na posamezne vrste vtoževane škode. V konkretnem primeru tožnik ni zatrjeval niti iz kronološkega prikaza poteka postopka ne izhaja takšna zmotna uporaba materialnega oziroma procesnega prava, ki bi pri odločanju prerasla v sodnikovo protipravno ravnanje.

8. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je zmoten zaključek o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in škodo.

9. Kot izhaja iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje je bila tožniku dne 16. 11. 2011 pravnomočno prisojena odškodnina v višini 55.979,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 dalje ter mesečna renta v višini 395,83 EUR od 25. 5. 2010 dalje. Tožnikov višji tožbeni zahtevek (plačilo razlike do plače poslovodje v višini 84.692,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2010 do plačila) je bil s sodbo dne 28. 6. 2012 pravnomočno zavrnjen. Tožnikov dolžnik B. je postal insolventen dne 30. 9. 2010. 10. Tožnik vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem toženke, torej kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in nastalo škodo utemeljuje s tem, da je bil zaradi neutemeljeno dolgotrajnega sodnega postopka nad njegovim dolžnikom začet stečajni postopek, iz stečajne mase pa ne bo prejel nobenega plačila, saj je priznanih terjatev privilegiranih upnikov več, kot je premoženje stečajnega dolžnika. Toženka je vzročno zvezo med očitano kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku in vtoževano premoženjsko škodo prerekala ter je navedla, da ni povzročila stečajnega postopka tožnikovega dolžnika, zato tudi ni dolžna tožniku namesto njegovega dolžnika poravnati vtoževane materialne škode.

11. Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Šele kavzalni neksus vzpostavlja tako vez med škodljivim dejstvom in škodo, ki upravičuje dolžnost osebe, odgovorne za škodljivo dejstvo, da odpravi škodo.(5)

12. Tožnikovo pojmovanje vzročne zveze temelji na enakosti vseh pogojev pri povzročitvi posledice po teoriji conditio sine qua non, ki pa ni sprejeta ne v teoriji, ne v sodni praksi. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom (protipravnim ravnanjem) in škodno posledico mora obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upoštevan. Po adekvatni vzročnosti, ki je sprejeta tako v teoriji, kot v sodni praksi so pravno relevantni vzrok za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice.(6) Toženka bi torej lahko odgovarjala le za tisti vzrok, ki ga je bilo mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Predvidljivost je potrebno analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo. Toženka po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru, v obdobju na katerega se protipravnost njenega dejanja oziroma opustitve nanaša (torej v obdobju od leta 1999 do leta 2005), ni mogla pričakovati, da bo B. postalo insolventno,(7) zaradi česar škoda, ki naj bi tožniku nastala zaradi insolventnosti njegovega dolžnika, ni škoda, ki bi bila v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravno opustitvijo toženke.(8)

13. Nekaj letni zastoj v postopku tudi ni odločilni vzrok za nastanek škode. Glavni razlog za neizpolnitev tožnikove terjatve s strani njegovega dolžnika je od 30. 9. 2010 dalje njegova insolventnost, kar pa ne izhaja iz sfere toženke.(9)

14. Se pa pritožbeno sodišče strinja tudi s pritožbeno navedbo toženke, da tožnikova terjatev na plačilo odškodnine zoper toženko še ni zapadla, saj stečajni postopek nad njegovim dolžnikom še ni zaključen. Zato ni mogoče ugotoviti kakšna je višina tožnikove škode. Višino tožnikove škode bo namreč mogoče ugotoviti šele, ko bo stečajni postopek zaključen in bo znano, koliko je (bo) tožnik v stečajnem postopku prejel. 15. Pravilna uporaba materialnega prava tako narekuje spremembo izpodbijane sodbe v njenem ugodilnem delu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani zavrnilni del odločitve, pritožbi toženke pa ugodilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo 55.979,84 EUR ter plačilo mesečnih rent v višini 395,83 EUR od 25. 5. 2010 do 30. 9. 2010 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP).

16. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v pravdi v celoti propadel, zato je dolžan toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.752,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Toženka stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.197,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora za pritožbo pritožnika nosita sama, saj odgovora v ničemer nista pripomogla k odločitvi.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Up-2965/08. Op. št. (4): Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 448/2010 glede obstoja sodnikove protipravnosti zavzelo naslednje stališče: „Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi zaradi katerih je bila izpodbijana sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Narava pravnega odločanja je takšna, da pogosto omogoča različno oceno izvedenih dokazov in tudi različno razlago pravnih pravil. O sodnikovem protipravnem razmerju zato lahko govorimo le v primeru grobih kršitev sodniške dolžnosti – samovolje pri razlagi (materialnega in procesnega prava), v nekaterih primerih tudi ugotavljanju dejanskega stanja (oboje izraženo prek očitne napačnosti, zlorabe oblasti, korupcije, torej le pri najhujših oblikah protipravnosti.

Op. št. (5): D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, str. 671, GV Založba, Ljubljana, 2003. Op. št. (6): Glej sklep Vrhovnega sodišča II Cp 217/1997 z dne 23. 9. 1998. Op. št. (7): Da niti tožnik ni predvidel insolventnost dolžnika kaže neprerekano dejstvo, da vse do leta 2006 ni vložil sredstva za pospešitev obravnavanja njegovega primera.

Op. št. (8): Glej odločbo ESČP Sedminek proti Sloveniji z dne 1. 10. 2013, v kateri je tožnik zahteval povrnitev odškodnine za škodo. V zvezi z materialno škodo je trdil, da če pravdni postopek ne bi trajal neprimerno dolgo, zoper družbo medtem ne bi bil uveden stečajni postopek in tako bi lahko uporabil izvršilni postopek za izvršitev sodbe, izdano v njegovo korist v pravdnem postopku, zdaj pa se zdi, da zaradi stečajnega postopka v stečajni masi ni ostalo nič za njegovo poplačilo. Vlada je izpodbijala terjatev ter je ugovarjala vzročni povezavi med zatrjevano kršitvijo in povrnitvijo škode. ESČP je navedlo, da ne more ugibati glede kakršnekoli materialne škode kot posledice celotnega trajanja postopka in je zato zahtevek zavrnilo. Glej tudi odločbo ESČP Beguš proti Sloveniji z dne 15. 12. 2011. Primerjaj sodbo VVS z dne 18. 5. 1995, II Ips 406/95. Op. št. (9): Glej primerljivo zadevo VVS z dne 19. 6. 2014, II Ips 39/2011.