Jedro

Če se obdolžencu očita, da je zasebnega tožilca razžalil s trditvami take vsebine, da je mogoče dokazovati resničnost le-teh, in obdolženec uveljavi dokaz resnice, mora sodišče tak obdolženčev zagovor preverjati ne glede na to, da je tožilec dejanje opredelil le kot kaznivo dejanje razžalitve. Sodišče namreč na pravno opredelitev tožilca ni vezano, zatrjevanje resničnih dejstev pa bo pomenilo kaznivo dejanje razžalitve le, če bo podajano na posmehljiv in za zasebnega tožilca podcenjevalen način. Odgovor na vprašanje, ali je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zatrjeval, pa je odločilen tudi za ugotavljanje obdolženčevega naklepa.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. D. K. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu v odločbah o krivdi in določeni kazni glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka, kaznivega dejanja obdolženke, ki naj bi bilo storjeno na škodo zasebnega tožilca in je opisano pod 2 izreka sodbe, v odločbah o enotni kazni in stroških kazenskega postopka, kolikor se nanašata na obdolženko, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zagovornika obdolženke in v celoti pritožba zagovornika obdolženca zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP, med temi povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženko spoznalo za krivo treh kaznivih dejanj razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ.

Izreklo ji je enotno denarno kazen 30 dnevnih zneskov oziroma 60.000,00 SIT. Obdolženca je spoznalo krivega dveh kaznivih dejanj razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ in mu izreklo enotno denarno kazen 45 dnevnih zneskov oziroma 103.500,00 SIT.

Zagovornik obdolženke se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov, zagovornik obdolženca pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Oba predlagata razveljavitev sodbe ali spremembo tako, da se kazni znižajo.

Pooblaščenka zasebnih tožilcev je vložila odgovor na pritožbi.

Predlagala je, da se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni.

Deloma je utemeljena le pritožba zagovornika obdolženke.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje, kolikor se nanaša na kazniva dejanja obdolženca in kaznivo dejanje obdolženke, ki ga je storila na škodo zasebne tožilke, pravilno in popolno ugotovilo. Utemeljeno se je oprlo na izpovedbi obeh zasebnih tožilcev, ki sta tudi po oceni sodišča druge stopnje podrobno in prepričljivo opisala obravnavane dogodke. Dokazno je preverilo tudi trditev obrambe, da zasebni tožilec zaradi naglušnosti sploh ni mogel slišati izrečenih žaljivk, in pravilno zaključilo, da v času, ko so bila dejanja storjeno, take slušne ovire še ni bilo.

Prav tako pa je tudi zanesljivo izključilo trditev v zagovoru obdolženke, da je v času, ko naj bi storila kaznivo dejanje na škodo zasebne tožilke, ni bilo doma. Sodišče prve stopnje je o svoji dokazni oceni v obrazložitvi sodbe navedlo podrobne in prepričljive razloge, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja, pritožnika, ki v pritožbah vztrajata pri vsebini zagovora obdolžencev, pa take dokazne ocene ne moreta izpodbiti.

Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da je sodišče prve stopnje pri določitvi in izreku kazni obdolžencu ter določitvi kazni obdolženki za dejanje, glede katerega sodba ni bila razveljavljena, pravilno ugotovilo in upoštevalo vse pomembne okoliščine, ter da so zato določene in izrečena enotna kazen primerne.

Obdolženka naj bi kaznivo dejanje pod točko 1 izreka storila, ker je izpovedala oziroma trdila o zasebnem tožilcu, da naj bi mamo tepel, da je šla v grob. S trditvami podobne vsebine naj bi storila tudi kaznivo dejanje na škodo zasebnega tožilca dne 9.11.1996, opisano pod točko 2 izreka. Obdolženka v svojem zagovoru, ki se je nanašal na kaznivo dejanje pod točko 1, ni zanikala, da je izrekla očitane ji besede, zatrjevala pa je, da je za izrečeno vsebino izvedela od N. K. Iz zagovora obdolženke tako izhaja, da je zatrjevala, da so njene trditve resnične oziroma, da je uveljavila dokaz resnice iz IV. odst. 171. čl. KZ. Sodišče prve stopnje je zaslišalo pričo N. K. in tudi vpogledalo obdukcijski zapisnik za pokojno ženo zasebnega tožilca, vendar pa se v svoji sodbi ni opredelilo o tem, ali je obdolženka uspela z dokazom resnice, oziroma ali je uspela dokazati, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zatrjevala. Iz razlogov izpodbijane sodbe, ki so navedeni v tretjem odst. na sedmi strani, izhaja, da je sodišče prve stopnje menilo, da v primerih, ko tožilec kaznivo dejanje v obtožbi opredeli kot razžalitev, dokaz resnice ni dovoljen. Tako stališče sodišča prve stopnje pa ni pravilno. Kaznivo dejanje razžalitve, kot splošno kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, če je storjeno z besedami, bo, če ne gre za primer iz IV. odst. 171. čl. KZ, podano takrat, ko bo storilec izrekel ali zapisal besede, ki pomenijo posplošeno negativno vrednostno oceno o oškodovancu in gre za take besede, da vsebine le-teh sploh ni mogoče dokazno preverjati. Če pa se obdolžencu očita, da je o oškodovancu trdil ali raznašal konkretna dejstva take vsebine, da jih je mogoče dokazno preverjati in bo obdolženec uveljavil dokaz resnice, ali zatrjeval, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega, bo sodišče moralo izvajati predlagane dokaze in preverjati tak zagovor obdolženca ne glede na to, kako je tožilec opisano dejanje v obtožnem aktu pravno opredelil. Že zato ne, ker sodišče ni vezano na tožilčevo pravno opredelitev. Če bo obdolženec uspel dokazati resničnost svojih trditev, potem ne bo podano očitano mu kaznivo dejanje žaljive obtožitve, praviloma pa tudi ne kaznivo dejanje razžalitve, slednje bo podano le v primerih, če bo obdolženec resnično vsebino podajal na podcenjevalen ali posmehljiv način. Vprašanje, ali je obdolženec uspel z zatrjevanim dokazom resnice oziroma s trditvijo, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je zatrjeval, pa je odločilno tudi za ugotavljanje obdolženčeve krivde. Ker se tako sodišče prve stopnje glede dveh kaznivih dejanj, katera naj bi obdolženka storila z zatrjevanjem vsebine, katere resničnost je mogoče dokazovati, ni opredelilo glede uveljavljenega dokaza resnice, je ostalo dejansko stanje glede teh dveh kaznivih dejanj nepopolno ugotovljeno in je zato sodišče druge stopnje deloma ugodilo pritožbi zagovornika obdolženke in izpodbijano sodbo glede teh kaznivih dejanj in glede odločb o enotni kazni in stroških kazenskega postopka, kolikor se nanašata na obdolženko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej z zaslišanjem obdolženke ugotoviti, ali ta uveljavlja, da so njene trditve resnične, ali pa le, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je v navzočnosti drugih izrekla o zasebnem tožilcu. Zatem pa bo tak zagovor obdolženke dokazno preverjalo. Šele na tak način bo lahko sodišče odločalo o tem, ali je obdolženka storila kaznivi dejanji, ki jih je zasebni tožilec opredelil kot kazniva dejanja razžalitve in ali je podana obdolženkina krivda.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilih I. odst. 98. čl. in I. odst. 95. čl. ZKP, povprečnina pa je odmerjena v skladu z zamotanostjo in trajanjem pritožbenega postopka, ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.