Jedro

S svojimi navedbami o pomanjkljivostih pravnomočne sodbe ter s trditvijo, da obsojenec ni imel namena s sekiro vzeti življenja oškodovancu, zagovornik po vsebini izpodbija dokazno presojo izvedenih dokazov ter pravilnost in popolnost v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (3. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.Z. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obs. S.Z. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 46. člena KZ-77 v zvezi z 19. členom KZJ ter obsojen na kazen treh let zapora. Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi je predlagal, da naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec V.B. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena, predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Meni, da obsojenčev zagovornik po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik je sicer zahtevo za varstvo vložil iz vseh razlogov po 2. in 3. točki 420. člena ZKP, vendar se v obrazložitvi zahteve sklicuje le na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev zagovornik utemeljuje s tem, da je sodišče druge stopnje ignoriralo njegove pritožbene navedbe, da je priča H.G. pristranska ter spregledalo izpovedbo priče Z.D., ki je kot nepristranska priča potrdila, da je H.G. v prijateljskih odnosih z oškodovancem, ni pa v dobrih odnosih z obsojenčevo družino. Sodišče ni verjelo obsojenčevi verziji dogodka temveč oškodovančevi, čeprav je oškodovanec J.K. ves čas spreminjal svoje izjave. Ugotovitev izvedenca dr. A.Š., da je bila oškodovancu poškodba prizadejana z udarcem sekire in in ne z odrivom oziroma nasaditvijo, nima opore v teoriji še manj pa v praksi. Oškodovančeva žena S.K. ni izjavila, da naj bi vpila da so "ubili J." in tudi oškodovančeva hčerka R.K. ni omenjala tega, kljub temu pa je sodišče verjelo takšni izjavi H.G.. Omenjena priča ne govori resnice in se je tudi na glavni obravnavi med odmorom pogovarjala z oškodovancem ter njegovim pooblaščencem o samem dejanju. Poskusa umora ni bilo. Če bi obsojenec imel namen oškodovancu s sekiro vzeti življenje, bi moral imeti oškodovanec poškodbe na glavi ali v predelu srca. Zato obstaja tudi precejšen dvom o resničnosti v sodbi ugotovljenih odločilnih dejstev. Zagovornik posebej poudarja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo oškodovanca, njegovo ženo in hčerko, brez pravega razloga pa je zavrnilo predlog za zaslišanje obsojenčeve žene in starejše hčerke. Po presoji vrhovnega sodišča ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh odločilnih dejstvih in med temi razlogi ni nasprotij. Sodišče prve stopnje je dalo tudi ustrezne razloge, zakaj je zavrnilo predlog obrambe, da kot pričo zasliši obsojenčevo hčerko. Zagovornikova trditev glede zavrnitve njegovega predloga za zaslišanje obsojenčeve žene pa je v nasprotju s podatki spisa, saj je bila obsojenčeva žena C.Z. zaslišana kot priča v preiskavi in na glavni o obravnavi (red. št. 33 in 75). Na vse pravno relevantne pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje odgovorilo. Zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V čem naj bi bile druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe, zagovornik ne pove, zato jih vrhovno sodišče ni moglo ocenjevati. Sicer pa iz obrazložitve zagovornikove zahteve izhaja, da s svojimi navedbami o pomanjkljivostih pravnomočne sodbe ter trditvijo, da obsojenec ni imel namena s sekiro vzeti življenja oškodovancu, zagovornik po vsebini izpodbija pravilnost dokazne presoje izvedenih dokazov ter pravilnost in popolnost v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (3. odstavek 420. člena ZKP).

Po povedanem vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona na katere se sklicuje zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, oziroma, da niso zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je njegovo zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).