Jedro

Glede odločanja upravnega organa v ponovljenem postopku velja, ker postane sodba o odpravi upravnega akta materialno (vsebinsko) pravnomočna, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju omejena s prepovedjo ne bis in idem, vendar le v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev.

Izbira strokovne komisije mora biti transparentna, tako da jo je možno preveriti. Le tako je zagtovoljena zakonitost postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj št. 3030-72/2016-74 z dne 31. 8. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.V tem upravnem sporu je izpodbijan sklep, s katerim je upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo številka 3030-72/2016/1 za projekt "Izgradnja poslovnega objekta in nakup opreme", ki jo je ta vložil v postopku javnega razpisa za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2017.

2.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v zadevi odločala tretjič.

3.S (prvim) sklepom z dne 4. 7. 2016 je tožnikovo vlogo zavrnila iz razloga, da gre za neupravičen projekt po 6. točki poglavja 2.3.1. razpisne dokumentacije. S sodbo Upravnega sodišča II U 28/2016-38 z dne 5. 12. 2018 je bil ta sklep odpravljen in zadeva vrnjena v nov postopek. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da pri tožnikovem projektu ne gre za nakup strojev, opreme in zgradb, ki so namenjene proizvodnji in distribuciji energije ter energetske infrastrukture in torej ne gre za neupravičen projekt.

4.Z (drugim) sklepom z dne 8. 5. 2019 je tožnikovo vlogo zavrnila, ker naj ne bi izpolnjevala zahteve iz razpisne dokumentacije, da so upravičeni stroški nakupa osnovnih sredstev vlagatelja le tisti stroški, ki temeljijo na načelih gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti. Ker je ugotovila, da je tožnik uveljavljal tudi stroške nakupa viličarja, kompresorja, stroja za brušenje betona, bencinskega generatorja, dvigala, betonske freze in opažnih sistemov, glede katerih je tožnik prejel poleg ponudbe podjetja C., d.o.o., ki jih je priložil vlogi, še druge ponudbe z nižjo ceno, ki jih vlogi ni priložil, je s tem uveljavljal stroške, ki so od 10,7 % do 26,5 % višji od dejanske tržne cene, kršil načelo javnega naročanja, predvsem načelo gospodarnosti, ki jih mora spoštovati na podlagi določil javnega razpisa. Ker stroški, ki jih je uveljavljal tožnik v svoji vlogi kot upravičene stroške, ne temeljijo na prej navedenih načelih, jih ni mogoče šteti med upravičene stroške po točki 2.7. razpisne dokumentacije, zato je tožnikovo vlogo zavrnila. S sodbo Upravnega sodišča II U 333/2019-27 z dne 28. 6. 2022 je bil tudi ta sklep odpravljen in zadeva vrnjena v nov postopek. Sodišče je v sodbi med drugim ugotovilo, da zgolj okoliščina, da za posamezne stroje obstajajo cenejši ponudniki, ne zadošča za ugotovitev o tem, da načelo gospodarnosti ni bilo spoštovano. Načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti očitno ne postavlja najnižje cene posameznega stroja, ki je sestavni del projekta, kot edinega merila, da je ta princip spoštovan. Načelo gospodarnosti je širši pojem od zgolj najcenejše ponudbe posameznega stroja. Pri tem je treba upoštevati tudi načelo učinkovitosti in uspešnosti, v okviru česar je treba upoštevati končno ceno za stroje kot celoto ter prednosti, ki jih pomeni okoliščina, da se vse želeno nabavi zgolj pri enem ponudniku. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa tožene stranke, ko je načelo gospodarnosti zreducirala na najnižjo ceno posameznega stroja, drugih elementov iz vloge pa ni upoštevala, in je zanemarila ostale vidike načel, ki izhajajo iz točke 2.7. javnega razpisa, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek, da v ponovljenem postopku o tožnikovi vlogi ponovno odloči.

5.Iz obrazložitve v tem upravnem sporu izpodbijanega (tretjega) sklepa izhaja, da je tožena stranka tožnikovo vlogo zavrnila na podlagi določil 6. poglavja razpisne dokumentacije, ki v prvem odstavku določa, da se zavrne vloga, ki ne izpolnjuje vseh pogojev in zahtev razpisa in razpisne dokumentacije in ni v skladu s predmetom, namenom in cilji razpisa, ter v tretji točki tretjega odstavka določa zavrnitev vloge, če vlagatelj ni predložil podatkov in zahtevanih prilog, iz katerih bi bili nedvoumno razvidni namen, cilji in način izvedbe oziroma podatki niso verodostojni in/ali resnični.

6.Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik z vlogo na sklop B razpisa prijavil investicijo, predmet katere je izgradnja poslovne stavbe in opreme. Uveljavljal je 12 predračunov štirih ponudnikov, poleg tega je za isto opremo z enako specifikacijo pridobil vlagatelj sam tudi ponudbe od zastopnikov proizvajalcev strojev in opreme. Za strošek nakupa viličarja je vlagatelj priložil ponudbo podjetja C., d.o.o. v višini 34.555,20 EUR, strokovna komisija pa je pridobila ponudbo št. 175/2019 za enak model viličarja z enako opremo in pod enakimi pogoji, uradnega zastopnika proizvajalca v Republiki Sloveniji, brez popustov in ugodnosti za kupca, ki jo je ta uradni zastopnik poslal vlagatelju, ki je za 25 % nižja od ponudbe podjetja C., d.o.o. Za strošek nakupa opažnih sistemov je vlagatelj priložil ponudbo podjetja C., d.o.o. v višini 68.451,52 EUR, strokovna komisija pa je pridobila ponudbo št. 45779, z enako specifikacijo in količinami, pod enakimi pogoji uradnega zastopnika proizvajalca v Republiki Sloveniji, brez popustov in ugodnosti za kupca, ki jo je uradni dobavitelj poslal vlagatelju, ki je 60 % nižja od ponudbe podjetja C., d.o.o. Za strošek nakupa stroja za brušenje betona je vlagatelj vlogi priložil ponudbo podjetja C., d.o.o. v višini 4.143,37 EUR, strokovna komisija pa je pridobila ponudbo št. 3101900061/2019 za enak stroj, z enako specifikacijo, uradnega zastopnika oz. proizvajalca v Republiki Sloveniji, brez popustov in brez ugodnosti za kupca, ki jo je uradni dobavitelj poslal vlagatelju, ki je 10 % nižja. Za strošek nakupa bencinskega generatorja je vlagatelj vlogi priložil ponudbo podjetja C., d.o.o. v višini 5.656,04 EUR, strokovna komisija pa je pridobila ponudbo št. 3101900061/2019, za enak bencinski generator, z enako specifikacijo, uradnega zastopnika oziroma proizvajalca v Republiki Sloveniji, brez popustov in brez ugodnosti za kupca, ki jo je uradni dobavitelj poslal vlagatelju, ki je 10 % nižja. Za nakup dvigala je vlagatelj vlogi priložil ponudbo podjetja C., d.o.o. v višini 2.168,23 EUR, strokovna komisija pa je pridobila ponudbo št. 3101900061/2019 za enako dvigalo, z enako specifikacijo, uradnega zastopnika oziroma proizvajalca v Republiki Sloveniji, brez popustov in brez ugodnosti za kupca, ki jo je uradni dobavitelj poslal vlagatelju, ki je 30 % nižja. Za strošek nakupa betonske freze je vlagatelj vlogi priložil ponudbo podjetja C., d.o.o. v višini 12.897,33 EUR, strokovna komisija pa je pridobila ponudbo št. 3101900061/2019 za enako betonsko frezo, z enako specifikacijo, uradnega zastopnika oziroma proizvajalca v Republiki Sloveniji, brez popustov in brez ugodnosti za kupca, ki jo je uradni dobavitelj poslal vlagatelju, ki je 20 % nižja. Poleg tega strokovna komisija razpolaga tudi z oceno uradnega zastopnika proizvajalca rovokopača, tandemskega vibracijskega valarja in mini bagra ter visokotlačnega čistilca, da so cene vsaj za 15 % višje od uradnih cen zastopnika, brez popustov in posebnih ugodnosti za kupca.

7.Tožena stranka je zavrnila tožnikove trditve, da so ponudbe podjetja C., d.o.o. ugodnejše od ponudb, ki jih je pridobil sam neposredno od zastopnikov, saj iz nobene ponudbe ne izhaja pogoj, da je treba sprejeti vse, niti niso navedene na nobeni ponudbi nobene druge ugodnosti, ki bi izkazovale, da so ugodnejše. Prav tako je na vseh predračunih podjetja C., d.o.o jasno zapisano zagotavljanje enoletne garancije. Tožnikove trditve in pričanje direktorice podjetja C., d.o.o., da so njihove ponudbe ugodnejše zaradi nudenja dve letne garancije, uradni zastopniki pa le eno leto, pa so eklatantna laž.

8.Tožena stranka je tako ugotovila, da je želel vlagatelj pridobiti že samo s temi stroji in opremo, s tem ko je stroje in opremo kupoval od preprodajalca C., d.o.o. ne pa od najboljšega oziroma najugodnejšega ponudnika, vsaj 32 % več sredstev subvencije, kot mu pripada po Uredbi o karti regionalne pomoči za obdobje 2014-2020 (Uradni list RS, št. 103/13). Strokovna komisija pri presoji resničnosti podatkov ni iskala najboljše oz. najugodnejše ponudbe, ampak je cene presojala na osnovi uradnih cen zastopnikov proizvajalcev, brez vseh ugodnosti in brez vseh popustov, ki bi jih vlagatelj prejel, če bi sam zaprosil za ponudbe za te stroje in opremo. Tako je tožena stranka zaključila, da tožnik izpolnjuje pogoje za zavrnitev vloge zaradi prirejanja dokumentacije vloge, dopolnitve vloge in navedb pred sodiščem, s tem ko je navajal neobstoječ pogoj, da dvanajst ponudb velja samo kot celota in z navajanjem neobstoječih ugodnosti, da velja dveletna garancija, čeprav je v predračunih navedeno, da velja le enoletna garancija in z navajanjem dodatne opreme, ki ni nikjer navedena niti ovrednotena.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

9.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10.V tožbi najprej navaja, da je tožena stranka izpodbijani sklep posredovala tožniku neposredno, čeprav ima ta v postopku pooblaščenca. Tožnik je kljub temu, ker nima interesa zavlačevati zadeve, pravočasno sprožil predmetni upravni spor.

11.Nadalje tožnik navaja, da je bilo o istih razlogih, zaradi katerih je bila tožnikova vloga zavrnjena, že pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča II U 333/2019 z dne 28. 6. 2022. Tožena stranka dejansko ponavlja razloge iz prejšnje zavrnitve in o katerih je sodišče že pravnomočno odločilo. Tožena stranka nima nobenih novih razlogov za zavrnitev vloge, zato je sklep procesno napačen. Neupoštevni so razlogi, ko tožena stranka še enkrat polemizira ponudbe ponudnika C., d.o.o. in celo povzema dokaze, izvedene v upravnem postopku, in skuša dokazati, da je sodišče v prejšnjem sodnem postopku nepravilno tolmačilo izvedene dokaze, zaradi česar naj bi bila odločitev sodišča napačna. Tožena stranka bi to lahko uveljavljala z izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodbo z dne 28. 6. 2022, a jih ni vložila.

12.Sodišče je v sodnem postopku II U 333/2019 natančno pregledalo vso v spisu zbrano listinsko dokumentacijo in vse dokaze v obrazložitvi sodbe povzelo. Tožena stranka v uvodu izpostavlja izpovedbo priče D. D., kar pomeni žalitev strank, sodišča in priče. Tožena stranka v zadevi več ne izbira sredstev, ne pozna pravil postopka, spustila se je na nivo osebnega obračunavanja s tožnikom. Izpostavlja vse vloge, opremo, listinsko dokumentacijo tolmači po svoje, čeprav je sodišče o tem že odločilo. Sodišče ponovno o isti stvari ne more odločati, saj gre za že razsojeno stvar - res iudicata. Tožena stranka je že drugič zavrnila vlogo iz istih razlogov, o katerih je sodišče že odločilo in so povsem neutemeljeni. V tretjem odločanju tožena stranka ni našla novega razloga za zavrnitev.

13.Tožnik enako kot v predhodnem postopku pojasnjuje, da je iz predložene dokumentacije, tj. listinskih dokazov, razvidno, da je ponudba podjetja C., d.o.o. pri upoštevanju vseh osnovnih sredstev, torej vseh strojev in opreme skupaj ugodnejša za 15.596,19 EUR glede na ostale pridobljene ponudbe. Tožnik se zato zavzema, da se njegova vloga obravnava celovito ne selektivno oz. parcialno, kot to dela tožena stranka. Tožena stranka ponovno zanemari vidike načel učinkovitosti, uspešnosti in sorazmernosti, ki vsa izhajajo iz javnega razpisa (tč. 2.7). Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa je sklep tožene stranke nepravilen.

14.Tožena stranka domnevno s sestavo strokovne komisije podaja navedbe, ki jih ne konkretizira in ne dokazuje. Zgolj navajanje številk oz. odstotkov, koliko naj bi bile domnevno cene višje od uradnih cen zastopnikov, ne prepriča. Nikjer se ne vidi, katere cene naj bi tožena stranka preverila, katere naj bi pridobivala v letu 2019, cene se ne navajajo oz. pri viličarju tožena stranka navaja, da naj bi bila cena 25 % nižja od ponudbe podjetja C., d.o.o. Te ponudbe ni nihče videl, tožnik dvomi, da jo je tožena stranka sploh pridobila, saj bi jo drugače predložila svojemu sklepu. Očitno gre zgolj za navajanje nekih številk in odstotkov, ki z realnostjo nimajo zveze ne povezave. Ker tožena stranka ne predloži dokumentov, na katere se sklicuje, se o tem tožnik ne more izjaviti, sodišče pa jih ne more preveriti. Sicer pa, če bi strokovna komisija dejansko pridobila ponudbe, kot se citirajo na 3. strani sklepa, bi te morala predložiti že v prejšnjem sodnem postopku. Očitno so ponudbe iz leta 2019, a jih tožena stranka ni predložila in zato v tem postopku z njimi ne more več operirati.

15.Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne v nadaljnji postopek odločanja. Zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče zavrne tožbo in tožniku naloži v plačilo nastale stroške postopka. Navedla je, da tokrat vloga ni bila zavrnjena, ker bi tožnik posamezne stroje lahko kupil po nižji ceni, ampak je bila ponudba obravnavana celovito in je bilo ugotovljeno, da ponudba kot celota ni najugodnejša in ne sledi načelom javnega razpisa. Pri odločitvi je tožena stranka dosledno sledila izreku sodbe II U 333/2019-27 z dne 28. 6. 2022, ki v 22. točki navaja, da so pri odločitvi relevantne tiste karakteristike investicije in stroškov, ki so razvidne iz listinske dokumentacije. Sodišče je to sodbo temeljilo zgolj na trditvah priče tožnika, ki so v popolnem nasprotju z dejstvi, ki so navedena na listinah, predloženih vlogi. Sodba je temeljila zgolj na tabeli, ki jo je tožnik predložil šele 3 leta po oddaji vloge na javni razpis in je dejansko popolnoma fiktivna in v popolnem nasprotju z dejstvi, ki so navedena v listinah v vlogi. Neutemeljene so tožbene trditve, da je sodišče v zadevi že odločilo in da predloženih dokazov ne more ponovno uporabiti oziroma upoštevati, saj jih sodišče sploh ni tolmačilo oziroma se do njih ni opredelilo v postopku, čeprav so mu bila predložena. V ponovljenem postopku je tožena stranka vlogo obravnavala glede na listinsko dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil vlogi, kot je to zahtevalo sodišče.

16.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče zavrne tožbo in tožniku naloži v plačilo nastale stroške postopka. Navedla je, da tokrat vloga ni bila zavrnjena, ker bi tožnik posamezne stroje lahko kupil po nižji ceni, ampak je bila ponudba obravnavana celovito in je bilo ugotovljeno, da ponudba kot celota ni najugodnejša in ne sledi načelom javnega razpisa. Pri odločitvi je tožena stranka dosledno sledila izreku sodbe II U 333/2019-27 z dne 28. 6. 2022, ki v 22. točki navaja, da so pri odločitvi relevantne tiste karakteristike investicije in stroškov, ki so razvidne iz listinske dokumentacije. Sodišče je to sodbo temeljilo zgolj na trditvah priče tožnika, ki so v popolnem nasprotju z dejstvi, ki so navedena na listinah, predloženih vlogi. Sodba je temeljila zgolj na tabeli, ki jo je tožnik predložil šele 3 leta po oddaji vloge na javni razpis in je dejansko popolnoma fiktivna in v popolnem nasprotju z dejstvi, ki so navedena v listinah v vlogi. Neutemeljene so tožbene trditve, da je sodišče v zadevi že odločilo in da predloženih dokazov ne more ponovno uporabiti oziroma upoštevati, saj jih sodišče sploh ni tolmačilo oziroma se do njih ni opredelilo v postopku, čeprav so mu bila predložena. V ponovljenem postopku je tožena stranka vlogo obravnavala glede na listinsko dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil vlogi, kot je to zahtevalo sodišče.

17.Tožena stranka zavrača trditve tožnika, da naj bi bila ponudba podjetja C., d.o.o. za 15.596,19 EUR ugodnejša glede na ostale ponudbe, ki jih je očitno pridobila pri posameznih dobaviteljih. Tega zneska ne utemelji oz. dokaže. Tožbi ni priložila ne ponudb C., d.o.o. ne ponudb ostalih dobaviteljev.

17.Tožena stranka zavrača trditve tožnika, da naj bi bila ponudba podjetja C., d.o.o. za 15.596,19 EUR ugodnejša glede na ostale ponudbe, ki jih je očitno pridobila pri posameznih dobaviteljih. Tega zneska ne utemelji oz. dokaže. Tožbi ni priložila ne ponudb C., d.o.o. ne ponudb ostalih dobaviteljev.

18.Glede tožbenih očitkov o nepredložitvi dokumentov, ki bi pojasnjevali vrednosti iz obrazložitvi sklepa (še posebej glede viličarja), tožena stranka pojasnjuje, da se k odločitvi glede vloge dokazil ne prilaga. Tožnik se sicer v svoji fiktivni razpredelnici sklicuje na isti znesek, torej je znesek točen. O tem, ali predračun obstaja ali ne in ali je v posesti tožene stranke, odgovarja s trditvijo, da je strokovna komisija vestno opravila svoje delo. Ker tožnik izpostavlja le viličar, tožena stranka prilaga ponudbi, ki ju je tožnik prejel neposredno od podjetja B., d.o.o. dne 1. 4. 2016, iz katerih je razvidno, da znaša ponudba zastopnika proizvajalca za viličar v Republiki Sloveniji tožniku 28.629,00 EUR, s popustom 25.412,00 EUR; da je tožnik eksplicitno zahteval, da se popust na ponudbi ne prikaže oz. se mu pošlje nova ponudba brez popusta; da je ponudba zastopnika na dan 1. 4. 2016; da je bila ponudba pripravljena 4. 4. 2016; da je podjetje C., d.o.o. za enak viličar izdalo ponudbo 34.555,20 EUR; da gre za popolnoma enak viličar, saj je podjetje C., d.o.o. zgolj prepisalo karakteristike stroja iz ponudbe zastopnika proizvajalca; da znaša razlika 26,46 %.

18.Glede tožbenih očitkov o nepredložitvi dokumentov, ki bi pojasnjevali vrednosti iz obrazložitvi sklepa (še posebej glede viličarja), tožena stranka pojasnjuje, da se k odločitvi glede vloge dokazil ne prilaga. Tožnik se sicer v svoji fiktivni razpredelnici sklicuje na isti znesek, torej je znesek točen. O tem, ali predračun obstaja ali ne in ali je v posesti tožene stranke, odgovarja s trditvijo, da je strokovna komisija vestno opravila svoje delo. Ker tožnik izpostavlja le viličar, tožena stranka prilaga ponudbi, ki ju je tožnik prejel neposredno od podjetja B., d.o.o. dne 1. 4. 2016, iz katerih je razvidno, da znaša ponudba zastopnika proizvajalca za viličar v Republiki Sloveniji tožniku 28.629,00 EUR, s popustom 25.412,00 EUR; da je tožnik eksplicitno zahteval, da se popust na ponudbi ne prikaže oz. se mu pošlje nova ponudba brez popusta; da je ponudba zastopnika na dan 1. 4. 2016; da je bila ponudba pripravljena 4. 4. 2016; da je podjetje C., d.o.o. za enak viličar izdalo ponudbo 34.555,20 EUR; da gre za popolnoma enak viličar, saj je podjetje C., d.o.o. zgolj prepisalo karakteristike stroja iz ponudbe zastopnika proizvajalca; da znaša razlika 26,46 %.

19.Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi še navedel, da sodišče o utemeljenosti projekta ne more samo odločiti. Izpodbijana odločitev je popolnoma nezakonita in nedopustna. Način podajanja navedb v odgovoru na tožbo je povsem neprimeren. Tožena stranka celo sodišču očita nezakonito delo. Gre za žalitev dela sodišča in podrejeno tožnika. Nedovoljeno tožena stranka debatira ali poskuša izpodbijati pravnomočne zaključke sodišča. Tožena stranka očitno ne pozna ali noče razumeti pogojev svojega razpisa. Ne držijo navedbe tožene stranke, da je bilo ugotovljeno, da ponudba kot celota ni najugodnejša in da ne sledi načelom javnega razpisa. Glede na načela javnega razpisa se je iskala najgospodarnejša in ne najugodnejša ponudba. Ali tožena stranka ne razume svojega razpisa ali ne razume načela javnega razpisa. Tožena stranka napačno tolmači svoja določila in je bila intervencija sodišča dvakrat uspešna. Načelo gospodarnosti ni isto kot načelo najnižje cene oz. najugodnejše cene. Tožena stranka je že drugič iz istih razlogov zavrnila tožnikovo ponudbo, čeprav je bilo o teh razlogih že pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi se ne ugotavlja, katera ponudba je najugodnejša, ampak je treba upoštevati le načelo najgospodarnejše ponudbe. Tožena stranka je pri svojem odločanju to načelo v celoti zanemarila in tudi ni upoštevala načela učinkovitosti, uspešnosti in sorazmernosti. Tožnik je v prejšnjem sodnem postopku dokazal, da je ponudba podjetja C., d.o.o. tudi najugodnejša in ne samo najbolj gospodarna, a to za toženo stranko ni dovolj in ponavlja razloge iz prejšnje odločbe in iz istih razlogov ponovno zavrne tožnikovo vlogo. Odgovor na tožbo nima nobenega smisla in je nepotreben in neupošteven za ta spor. Tožnik meni, da lahko sodišče zadevo zaključi že brez razpisanega naroka. Vse dokaze, ki so bili potrebni, je sodišče že pretehtalo in o njih podalo dokazno oceno. Pravnomočne sodbe tožena stranka ne more izpodbiti niti ne more naslovno sodišče drugače ugotoviti dejanskega stanja, kot je že pravnomočno ugotovljeno.

19.Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi še navedel, da sodišče o utemeljenosti projekta ne more samo odločiti. Izpodbijana odločitev je popolnoma nezakonita in nedopustna. Način podajanja navedb v odgovoru na tožbo je povsem neprimeren. Tožena stranka celo sodišču očita nezakonito delo. Gre za žalitev dela sodišča in podrejeno tožnika. Nedovoljeno tožena stranka debatira ali poskuša izpodbijati pravnomočne zaključke sodišča. Tožena stranka očitno ne pozna ali noče razumeti pogojev svojega razpisa. Ne držijo navedbe tožene stranke, da je bilo ugotovljeno, da ponudba kot celota ni najugodnejša in da ne sledi načelom javnega razpisa. Glede na načela javnega razpisa se je iskala najgospodarnejša in ne najugodnejša ponudba. Ali tožena stranka ne razume svojega razpisa ali ne razume načela javnega razpisa. Tožena stranka napačno tolmači svoja določila in je bila intervencija sodišča dvakrat uspešna. Načelo gospodarnosti ni isto kot načelo najnižje cene oz. najugodnejše cene. Tožena stranka je že drugič iz istih razlogov zavrnila tožnikovo ponudbo, čeprav je bilo o teh razlogih že pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi se ne ugotavlja, katera ponudba je najugodnejša, ampak je treba upoštevati le načelo najgospodarnejše ponudbe. Tožena stranka je pri svojem odločanju to načelo v celoti zanemarila in tudi ni upoštevala načela učinkovitosti, uspešnosti in sorazmernosti. Tožnik je v prejšnjem sodnem postopku dokazal, da je ponudba podjetja C., d.o.o. tudi najugodnejša in ne samo najbolj gospodarna, a to za toženo stranko ni dovolj in ponavlja razloge iz prejšnje odločbe in iz istih razlogov ponovno zavrne tožnikovo vlogo. Odgovor na tožbo nima nobenega smisla in je nepotreben in neupošteven za ta spor. Tožnik meni, da lahko sodišče zadevo zaključi že brez razpisanega naroka. Vse dokaze, ki so bili potrebni, je sodišče že pretehtalo in o njih podalo dokazno oceno. Pravnomočne sodbe tožena stranka ne more izpodbiti niti ne more naslovno sodišče drugače ugotoviti dejanskega stanja, kot je že pravnomočno ugotovljeno.

K I. točki izreka

K I. točki izreka

20.Tožba je utemeljena.

20.Tožba je utemeljena.

21.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki ga je tožena stranka sprejela v tretjem ponovljenem postopku odločanja, da se zavrne tožnikova vloga na javnem razpisu za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 - 2017.

21.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki ga je tožena stranka sprejela v tretjem ponovljenem postopku odločanja, da se zavrne tožnikova vloga na javnem razpisu za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanja novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 - 2017.

22.Tožnik se je na predmetni javni razpis prijavil s projektom "Izgradnja poslovnega objekta in nakup opreme", kar med strankama ni sporno. Vrsta investicije je postavitev novega proizvodnega obrata, in sicer želi tožnik zgraditi poslovno stavbo s pripadajočimi prostori in pripadajoči manjši pomožni objekt, ter nabaviti nove stroje oz. mehanizacijo za izvajanje dodatnih storitev v okviru sanacijskih in adaptacijskih del na objektih, zemljiščih.

22.Tožnik se je na predmetni javni razpis prijavil s projektom "Izgradnja poslovnega objekta in nakup opreme", kar med strankama ni sporno. Vrsta investicije je postavitev novega proizvodnega obrata, in sicer želi tožnik zgraditi poslovno stavbo s pripadajočimi prostori in pripadajoči manjši pomožni objekt, ter nabaviti nove stroje oz. mehanizacijo za izvajanje dodatnih storitev v okviru sanacijskih in adaptacijskih del na objektih, zemljiščih.¹

23.Po ustaljeni sodni praksi predstavljajo postopki sofinanciranja iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa poseben postopek, v katerem je z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti postopka bistveno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči arbitrarnost pri odločanju. Vsem prijaviteljem mora biti zagotovljeno, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev. Prijava na razpis pa ne pomeni, da ima prijavitelj pravico do javnih sredstev, za katera se poteguje. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč gre za odločanje o t.i. drugi javnopravni stvari. To pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Pri tem pa je predmet sodne presoje, ali je odločitev ustrezno obrazložena in utemeljena in ali so pri tem upoštevana vsa ključna dejstva in dokazi, ter ali je bila vloga obravnavana v skladu z razpisanimi merili in po predpisanem postopku. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov.

23.Po ustaljeni sodni praksi predstavljajo postopki sofinanciranja iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa poseben postopek, v katerem je z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti postopka bistveno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči arbitrarnost pri odločanju. Vsem prijaviteljem mora biti zagotovljeno, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev. Prijava na razpis pa ne pomeni, da ima prijavitelj pravico do javnih sredstev, za katera se poteguje. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč gre za odločanje o t.i. drugi javnopravni stvari. To pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Pri tem pa je predmet sodne presoje, ali je odločitev ustrezno obrazložena in utemeljena in ali so pri tem upoštevana vsa ključna dejstva in dokazi, ter ali je bila vloga obravnavana v skladu z razpisanimi merili in po predpisanem postopku. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov.

24.Tožnik neutemeljeno ugovarja, da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar (res iudicata) in da sodišče ne more ponovno odločati o isti stvari.

24.Tožnik neutemeljeno ugovarja, da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar (res iudicata) in da sodišče ne more ponovno odločati o isti stvari.

25.ZUS-1 v tretjem odstavku 64. člena določa, da če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. To pomeni, da mora upravni organ v primeru izdane sodbe o odpravi upravnega akta ponovno odločiti o zadevi in torej izdati nov upravni akt. Pri tem pa je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

25.ZUS-1 v tretjem odstavku 64. člena določa, da če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. To pomeni, da mora upravni organ v primeru izdane sodbe o odpravi upravnega akta ponovno odločiti o zadevi in torej izdati nov upravni akt. Pri tem pa je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

26.V konkretni zadevi je odprava (drugega) sklepa tožene stranke z dne 8. 5. 2019 s sodbo Upravnega sodišča II U 333/2019-27 z dne 28. 6. 2022 pomenila, da so bile s pravnomočnostjo sodbe odpravljene vse pravne posledice, ki so iz sklepa nastale, zadeva pa se je vrnila v stanje, v katerem je bila pred izdajo upravnega akta, ki je bil odpravljen. Ker je bil v ponovljenem postopku izdan nov sklep, zoper katerega je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, mora sodišče v tem upravnem sporu odločiti o njegovi zakonitosti, saj o tem še ni bilo odločeno.

26.V konkretni zadevi je odprava (drugega) sklepa tožene stranke z dne 8. 5. 2019 s sodbo Upravnega sodišča II U 333/2019-27 z dne 28. 6. 2022 pomenila, da so bile s pravnomočnostjo sodbe odpravljene vse pravne posledice, ki so iz sklepa nastale, zadeva pa se je vrnila v stanje, v katerem je bila pred izdajo upravnega akta, ki je bil odpravljen. Ker je bil v ponovljenem postopku izdan nov sklep, zoper katerega je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, mora sodišče v tem upravnem sporu odločiti o njegovi zakonitosti, saj o tem še ni bilo odločeno.

27.Glede odločanja upravnega organa v ponovljenem postopku pa velja, ker postane sodba o odpravi upravnega akta materialno (vsebinsko) pravnomočna, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju omejena s prepovedjo ne bis in idem, vendar le v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev. Le v tem okviru je mogoče govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi, saj zaradi učinkov odprave noben drug vidik razlage prava ali ugotovljenega dejanskega stanja ni mogel postati pravnomočen.

27.Glede odločanja upravnega organa v ponovljenem postopku pa velja, ker postane sodba o odpravi upravnega akta materialno (vsebinsko) pravnomočna, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju omejena s prepovedjo ne bis in idem, vendar le v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev. Le v tem okviru je mogoče govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi, saj zaradi učinkov odprave noben drug vidik razlage prava ali ugotovljenega dejanskega stanja ni mogel postati pravnomočen.

28.V konkretni zadevi je bil razlog za odpravo sklepa napačen materialnopravni pristop, saj je tožena stranka načelo gospodarnosti zreducirala na najnižjo ceno posameznega stroja in pri tem ni upoštevala drugih elementov, ki izhajajo iz tožnikov vloge ter je zanemarila ostale vidike načel, ki so določeni v javnem razpisu, to so tudi učinkovitost, uspešnost, sorazmernost, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov. Sodišče je torej presojalo materialno pravo glede zahteve javnega razpisa o spoštovanju načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti pri nakupu osnovnih sredstev (točka 2.7 razpisne dokumentacije) ter ugotovljeno dejansko stanje, na katerem je tožena stranka gradila (nepravilen) zaključek, da pomeni nespoštovanje načela gospodarnosti že okoliščina, da za posamezne stroje obstajajo cenejši ponudniki.

28.V konkretni zadevi je bil razlog za odpravo sklepa napačen materialnopravni pristop, saj je tožena stranka načelo gospodarnosti zreducirala na najnižjo ceno posameznega stroja in pri tem ni upoštevala drugih elementov, ki izhajajo iz tožnikov vloge ter je zanemarila ostale vidike načel, ki so določeni v javnem razpisu, to so tudi učinkovitost, uspešnost, sorazmernost, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov. Sodišče je torej presojalo materialno pravo glede zahteve javnega razpisa o spoštovanju načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov in sorazmernosti pri nakupu osnovnih sredstev (točka 2.7 razpisne dokumentacije) ter ugotovljeno dejansko stanje, na katerem je tožena stranka gradila (nepravilen) zaključek, da pomeni nespoštovanje načela gospodarnosti že okoliščina, da za posamezne stroje obstajajo cenejši ponudniki.

29.V ponovljenem postopku je tožena stranka morala ponovno odločiti o tožnikovi vlogi za sofinanciranje investicije na podlagi predmetnega javnega razpisa, pri tem pa je bila dolžna upoštevati pravnomočno razlago sodišča glede obravnavanih določb javnega razpisa in presojanega dejanskega stanja. S tem v zvezi iz sodbe Upravnega sodišča izhajajo napotki, da mora upoštevati tudi končno ceno za stroje kot celoto, prednosti, ki jih pomeni okoliščina, da se vse želeno nabavi zgolj pri enem ponudniku, ter ostale vidike načel, ki izhajajo iz točke 2.7 javnega razpisa, to je tudi učinkovitost, uspešnost, sorazmernost in drugi.

29.V ponovljenem postopku je tožena stranka morala ponovno odločiti o tožnikovi vlogi za sofinanciranje investicije na podlagi predmetnega javnega razpisa, pri tem pa je bila dolžna upoštevati pravnomočno razlago sodišča glede obravnavanih določb javnega razpisa in presojanega dejanskega stanja. S tem v zvezi iz sodbe Upravnega sodišča izhajajo napotki, da mora upoštevati tudi končno ceno za stroje kot celoto, prednosti, ki jih pomeni okoliščina, da se vse želeno nabavi zgolj pri enem ponudniku, ter ostale vidike načel, ki izhajajo iz točke 2.7 javnega razpisa, to je tudi učinkovitost, uspešnost, sorazmernost in drugi.

30.Po presoji sodišča z izpodbijanim (tretjim) sklepom tožena stranka ni upoštevala povzetih napotkov sodišča, da načelo gospodarnosti presega ugotavljanje najnižje cene posameznega stroja. Čeprav v izpodbijanem sklepu navaja, da ni ugotavljala najugodnejše ponudbe, pač pa je presojala v vlogi navedene cene z uradnimi cenami zastopnikov zastopnikov proizvajalcev brez ugodnosti in popustov, pa navedeno pomeni, da je ponovno ugotavljala, da za posamezne stroje obstajajo cenejši ponudniki (glede česar je bilo že v prejšnjem sodnem postopku poudarjeno, da to ne zadošča za ugotovitev o nespoštovanju zahteve iz javnega razpisa), ni pa sledila napotkom sodišča, da ugotovi končno ceno za stroje kot celoto, pomen okoliščine, da se vse želeno nabavi le pri enem ponudniku in da nakup osnovnih sredstev kot (del) upravičenih stroškov prijavljenega projekta presodi z vidika vseh načel, ki izhajajo iz točke 2.7. javnega razpisa, torej tudi učinkovitosti, uspešnosti, sorazmernosti in drugih.

30.Po presoji sodišča z izpodbijanim (tretjim) sklepom tožena stranka ni upoštevala povzetih napotkov sodišča, da načelo gospodarnosti presega ugotavljanje najnižje cene posameznega stroja. Čeprav v izpodbijanem sklepu navaja, da ni ugotavljala najugodnejše ponudbe, pač pa je presojala v vlogi navedene cene z uradnimi cenami zastopnikov zastopnikov proizvajalcev brez ugodnosti in popustov, pa navedeno pomeni, da je ponovno ugotavljala, da za posamezne stroje obstajajo cenejši ponudniki (glede česar je bilo že v prejšnjem sodnem postopku poudarjeno, da to ne zadošča za ugotovitev o nespoštovanju zahteve iz javnega razpisa), ni pa sledila napotkom sodišča, da ugotovi končno ceno za stroje kot celoto, pomen okoliščine, da se vse želeno nabavi le pri enem ponudniku in da nakup osnovnih sredstev kot (del) upravičenih stroškov prijavljenega projekta presodi z vidika vseh načel, ki izhajajo iz točke 2.7. javnega razpisa, torej tudi učinkovitosti, uspešnosti, sorazmernosti in drugih.

31.Ker tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, da je vlagatelj stroje in opremo kupoval od preprodajalca, ne pa od najboljšega oziroma najugodnejšega ponudnika, sodišče še opozarja, da tožena stranka na podlagi vloge vlagatelja na konkretni javni razpis odloča šele o upravičenosti do priglašenih sredstev, ki so predvideni stroški investicije. Predračuni, ponudbe, predpogodbe namreč dokazujejo le predvidene stroške projekta, s katerimi vlagatelj kandidira za sofinanciranje. S sklepom o izbiri je torej odločeno šele o znesku možnih nepovratnih sredstev, ne pa že o znesku upravičenih (nastalih) stroškov, saj je dokazovanje upravičenega (nastalega) stroška predvideno šele v fazi izstavitve zahtevka za izplačilo. Osnova za izplačilo sredstev je namreč s strani pristojnega ministrstva potrjen zahtevek za sofinanciranje, pri čemer iz javnega razpisa in razpisne dokumentacije tudi ne izhaja zahteva, da mora vlagatelj stroje in opremo kupiti pri istem subjektu, od katerega je pridobil predračune.

31.Ker tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, da je vlagatelj stroje in opremo kupoval od preprodajalca, ne pa od najboljšega oziroma najugodnejšega ponudnika, sodišče še opozarja, da tožena stranka na podlagi vloge vlagatelja na konkretni javni razpis odloča šele o upravičenosti do priglašenih sredstev, ki so predvideni stroški investicije. Predračuni, ponudbe, predpogodbe namreč dokazujejo le predvidene stroške projekta, s katerimi vlagatelj kandidira za sofinanciranje. S sklepom o izbiri je torej odločeno šele o znesku možnih nepovratnih sredstev, ne pa že o znesku upravičenih (nastalih) stroškov, saj je dokazovanje upravičenega (nastalega) stroška predvideno šele v fazi izstavitve zahtevka za izplačilo. Osnova za izplačilo sredstev je namreč s strani pristojnega ministrstva potrjen zahtevek za sofinanciranje, pri čemer iz javnega razpisa in razpisne dokumentacije tudi ne izhaja zahteva, da mora vlagatelj stroje in opremo kupiti pri istem subjektu, od katerega je pridobil predračune.

32.Ker izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah o obstoju nižjih predračunskih cen posameznega stroja (čeprav po presoji sodišča zgolj ta dejstva sama po sebi niso odločilna, so pa ključna v okviru morebitnih nadaljnjih ugotovitev), je sodišče obravnavalo tudi tožnikov očitek o kršitvi pravice do izjave. To utemeljuje s trditvami, da tožena stranka ni predložila dokumentov glede pridobljenih ponudb iz leta 2019, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu, da se o njih tožnik ne more izjaviti niti sodišče preveriti. Glede na konkreten ugovor o ponudbi za viličar sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje na ponudbo št. 175/2019 uradnega zastopnika proizvajalca v Republiki Sloveniji, glede katere tekom postopka tožniku ni bila dana pravica do izjave. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je z dopisom z dne 21. 3. 2019 tožena stranka tožnika v zvezi s stroškom nakupa viličarja seznanila o ugotovitvi, da je vlagatelj (torej tožnik) 1. 4. 2016 prejel od uradnega zastopnika proizvajalca ponudbo št. 455A-2016, torej ne o tej ponudbi št. 175/2019, na kateri temelji izpodbijani sklep. Ker je tožena stranka o teh vidikih tožnikove vloge izvajala poseben ugotovitveni postopek, bi morala tožnika pred izdajo odločitve ustrezno seznaniti z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka. Sicer stranki ni dana učinkovita možnost, da se polno izreče o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah, kot to zahteva načelo zaslišanja stranke (9. in 146. člen ZUP), kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Skupaj z odgovorom na tožbo je tožena stranka sicer predložila še ponudbo št. 455B-2016 z dne 1. 4. 2016, ki pa v upravnem spisu niti ni evidentirana kot dokument zadeve, prav tako pa velja, da obrazložitev v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa. Tožena stranka namreč ne more v v upravnem sporu dopolnjevati razlogov, na katerih naj bi izpodbijana odločitev temeljila.

32.Ker izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah o obstoju nižjih predračunskih cen posameznega stroja (čeprav po presoji sodišča zgolj ta dejstva sama po sebi niso odločilna, so pa ključna v okviru morebitnih nadaljnjih ugotovitev), je sodišče obravnavalo tudi tožnikov očitek o kršitvi pravice do izjave. To utemeljuje s trditvami, da tožena stranka ni predložila dokumentov glede pridobljenih ponudb iz leta 2019, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu, da se o njih tožnik ne more izjaviti niti sodišče preveriti. Glede na konkreten ugovor o ponudbi za viličar sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sklicuje na ponudbo št. 175/2019 uradnega zastopnika proizvajalca v Republiki Sloveniji, glede katere tekom postopka tožniku ni bila dana pravica do izjave. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je z dopisom z dne 21. 3. 2019 tožena stranka tožnika v zvezi s stroškom nakupa viličarja seznanila o ugotovitvi, da je vlagatelj (torej tožnik) 1. 4. 2016 prejel od uradnega zastopnika proizvajalca ponudbo št. 455A-2016, torej ne o tej ponudbi št. 175/2019, na kateri temelji izpodbijani sklep. Ker je tožena stranka o teh vidikih tožnikove vloge izvajala poseben ugotovitveni postopek, bi morala tožnika pred izdajo odločitve ustrezno seznaniti z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka. Sicer stranki ni dana učinkovita možnost, da se polno izreče o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah, kot to zahteva načelo zaslišanja stranke (9. in 146. člen ZUP), kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Skupaj z odgovorom na tožbo je tožena stranka sicer predložila še ponudbo št. 455B-2016 z dne 1. 4. 2016, ki pa v upravnem spisu niti ni evidentirana kot dokument zadeve, prav tako pa velja, da obrazložitev v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa. Tožena stranka namreč ne more v v upravnem sporu dopolnjevati razlogov, na katerih naj bi izpodbijana odločitev temeljila.

33.Med nasprotovanjem zakonitosti izpodbijanega sklepa je tudi tožbeni očitek glede sestave strokovne komisije. Na podlagi Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) postopek javnega razpisa, v katerem upravni organ odloča o dodelitvi sredstev proračuna za izvajanje prednostnih in razvojnih nalog države, vodi komisija, ki jo s sklepom imenuje predstojnik neposrednega proračunskega uporabnika, ki izvaja postopek, ali od njega pooblaščena oseba (prvi odstavek 106.h člena ZJF). Strokovna komisija je pooblaščena za strokovni pregled popolnih vlog ter za njihovo oceno na podlagi zahtev in meril, ki so bili navedeni v javnem razpisu ter pripravi predlog prejemnikov sredstev (tretji odstavek istega člena). Na podlagi predlogov komisije nato predstojnik neposrednega proračunskega uporabnika ali oseba, ki jo je ta pooblastil za sprejetje odločitve o dodelitvi sredstev, izda sklepe o izboru prejemnikov sredstev (četrti odstavek). Podrobnejša pravila postopka je Vlada RS na podlagi pooblastila iz 106.l člena ZJF določila v Uredbi o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog, ki v 4. členu določa, da komisijo sestavljajo predsednik in najmanj dva člana (prvi odstavek), da morajo imeti predsednik in člani komisije univerzitetno izobrazbo ali visoko strokovno izobrazbo s specializacijo ali magisterijem in najmanj pet let delovnih izkušenj s področja, za katerega se dodeljujejo sredstva (drugi odstavek) in da s prijavitelji ali končnimi prejemniki sredstev ne smejo biti interesno povezani v smislu poslovne povezanosti, sorodstvenega razmerja (v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena), v zakonski zvezi ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza že prenehala, ali v izvenzakonski skupnosti; za presojo drugih elementov interesne povezanosti pa napotuje na Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (tretji odstavek).

34.V izpodbijanem sklepu je sicer navedeno, da je bila za izvedbo javnega razpisa imenovana strokovna komisija s sklepom št. 4300-20/2015/1 z dne 26. 1. 2016, ni pa navedeno, katere osebe so to. Iz izpodbijanega sklepa, ki ga je podpisal minister, je razvidno le, da je postopek vodil sekretar E. E., člani strokovne komisije pa niso navedeni.

35.Sestava strokovne komisije tudi ne izhaja iz upravnega spisa, ki ga je tožena stranka posredovala sodišču. Sodišče je 4. 10. 2023 skupaj z vročitvijo tožbe toženo stranko pozvalo, da v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZUS-1 posreduje vse spise, ki se nanašajo na zadevo ter jo opozorilo, da če sodišču v odrejenem roku spisov ne bo dostavila, bo postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1, nato pa je toženo stranko še dvakrat dodatno pozivalo na predložitev urejenih, predvsem pa celotnih upravnih spisov (dopisa z dne 17. 11. 2023 in z dne 18. 9. 2024), vendar je sodišču posredovala le del upravnega spisa (iz popisa spisa je razvidno, da sodišču niso bili posredovani vsi evidentirani dokumenti v zadevi). Sodišče ugotavlja, da zaradi tega sploh ni mogoče preveriti, ali so vlogo res ocenili člani strokovne komisije. Opustitev predložitve (popolnih) upravnih spisov sodišču namreč onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta, presojo skladnosti podatkov izpodbijanega akta. Že zaradi načela enakega obravnavanja oziroma načela transparentnosti mora biti izbira strokovne komisije transparentna, tako da jo je možno preveriti. Le tako je zagotovljena zakonitost postopka. Ker to v predmetnem postopku ni bilo mogoče, je s tem storjena bistvena kršitev pravil postopka.

36.Zaradi bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponoven postopek (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), kot je to predlagal tudi tožnik sam. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ slediti pravnemu stališču sodišča glede uporabe materialnega prava in stališčem, ki se tičejo postopka, o vlogi ponovno odločiti ter svojo odločitev z dejanskega in pravnega vidika ustrezno obrazložiti.

37.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in ni izvajalo dokazov, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnimi interesi (prva alineja drugega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1).

K II.točki izreka:

38.Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožeči stranki, ker je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in zavezanec za DDV, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR.

39.Prisojeni znesek stroškov mora tožniku povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje tečejo zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

40.Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Iz podatkov spisa izhaja, da znaša vrednost projekta z vključenim DDV, ki jo je tožnik navedel v stroškovniku vloge, 1.016.283,84 EUR, od tega znašajo stroški v letu 2016 396.004,70 EUR in v letu 2017 437.014,84 EUR.

2Sodba o odpravi upravnega akta namreč po vsebini pomeni odločitev o obveznosti tožene stranke, kaj naj upošteva pri odločanju v ponovljenem postopku.

3Tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 12/2022 z dne 11. 5. 2022 in drugih tam navedenih odločitvah.

4Po 2. točki iz poglavja 2.6. razpisne dokumentacije je strošek upravičen, če je bilo osnovno sredstvo kupljeno, plačano in dobavljeno in usposobljeno za delovanje na upravičenem območju v obdobju upravičenosti stroškov. Natančnejše določbe o upravičenih stroških, ki temeljijo na nakupu osnovnih sredstev, pa so v poglavju 2.7. razpisne dokumentacije.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o javnih financah (1999) - ZJF - člen 106h, 106h/1

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 38, 38/3, 64, 64/3, 64/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.