Jedro

Če ni razjasnila, za kakšno vlogo pravzaprav gre, tožena stranka ni imela podlage za obravnavo vloge za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi kot zahteve za denacionalizacijo razlaščenih nepremičnin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2515/97-7 z dne 4.2.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.8.1997 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote K. z dne 6.1.1997, s katero je ta zavrgla njeno vlogo, ki jo je obravnavala kot zahtevo za denacionalizacijo zemljišča s parc. št. 234/7 in 234/8 k.o. N., ki je bilo razlaščeno kot del zemljišča parc. št. 234/1, v izmeri 209 m2 in del parc. št. 234/4 v izmeri 206 m2 na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 11/68). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožnica 10.8.1993 podala zahtevo za vrnitev razlaščenega zemljišča, v kateri je navedla kot materialni predpis, na katerega opira svojo zahtevo 2. odstavek 26. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini ter vsebino tega člena. Svojo zahtevo pa je tudi obrazložila. Upravni organ prve stopnje postopka ni uvedel, pač pa je izdal sklep, s katerim je zahtevo tožnice za denacionalizacijo zemljišča zavrgel z obrazložitvijo, da zahteva nima podlage v 3. ali 4. členu ZDen.

Tožena stranka je pritožbo tožnice zoper ta sklep zavrnila iz istih razlogov, kot jih je navedel že prvostopenjski upravni organ. Sodišče ugotavlja, da sta tako prvostopenjski upravni organ kot tožena stranka zahtevo tožnice presojala po napačnem predpisu, saj tožnica, kot je že navedeno, v svoji zahtevi kot podlago za vrnitev razlaščenega zemljišča ni uveljavljala Zakona o denacionalizaciji, pač pa Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Zato je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna iz vseh treh pritožbenih razlogov. Tožnica je namreč vložila zahtevo za denacionalizacijo in ne zahteve za odpravo razlastitvene odločbe. Upravni organ je vezan na zahtevo stranke. To, da je tožnica kot temelj za denacionalizacijo navedla Zakon o razlastitvi iz leta 1968, ki ni naveden v 3. ali 4. členu ZDen, ne pomeni, da je tožnica s tem zahtevala odpravo razlastitvene odločbe po določbah Zakona o razlastitvi. Po mnenju tožene stranke se tudi načelo pomoči neuki stranki ne more tolmačiti tako, da bi moral upravni organ le na podlagi strankine navedbe zakona, ki je bil pravni temelj za prenehanje lastninske pravice na zemljišču, ugotoviti, ali ne gre morda stranki kakšna pravica po tem pravnem temelju in potem uvesti postopek po tem zakonu, v tem primeru po zakonu o razlastitvi, kot to navaja prvostopenjsko sodišče. Prvostopenjski upravni organ je zavrgel zahtevo stranke za denacionalizacijo, ker je ugotovil, da denacionalizacija ni možna, ker lastnik navedenega zemljišča ni upravičenec do denacionalizacije po določbah ZDen. Tožena stranka je poučila tožnico, da odprava razlastitvene odločbe ni stvar denacionalizacijskega postopka in da lahko zahteva uvedbo postopka za odpravo razlastitvene odločbe. O odpravi razlastitvene odločbe pa ni mogoče odločati v denacionalizacijskem postopku. Predlaga vrhovnemu sodišču, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da tožbo zavrne.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži plačilo tožničinih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Sodišče prve stopnje opira svojo odločitev na oceno, da je tožnica v upravnem postopku vložila vlogo za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi in ne zahteve za denacionalizacijo razlaščenih nepremičnin. Tudi če je bila tožničina prva vloga z dne 10.8.1993 (naslovljena na Sklad stavbnih zemljišč Občine K.), v kateri je tožnica zahtevala vrnitev razlaščenih zemljišč v last in posest, nejasna, je vsaj v pritožbenem postopku že postalo jasno, da zahteva tožnica odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi zemljišč. Zato tožena stranka ni imela podlage, če že ni šla v razjasnitev, za kakšno vlogo pravzaprav gre, za obravnavo te vloge v denacionalizacijskem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča bo tožena stranka morala v ponovnem postopku s tega vidika obravnavati pritožbo tožnice.

Pritožbeno sodišče o tožničinem predlogu za povrnitev stroškov, ki jih je zaznamovala v pritožbenem postopku, ni odločalo, ker v upravnem sporu, ko sodišče odloča o zakonitosti odločbe, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.