Jedro

S tem, ko se je sodišče druge stopnje strinjalo z dovolj prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, je tudi odgovorilo na pritožbene navedbe glede neutemeljenosti dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi po 15.10.1992 in za priznanje pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev tožnika nazaj na delo. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sklepa tožene stranke z dne 2.11.1992 s 15.10.1992 temveč že dne 23.6.1992 na podlagi sklepa delavskega sklepa tožene stranke z dne 25.5.1992, ker se po izkoriščenju letnega dopusta ni vrnil iz Bosne in po tem datumu pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe v zvezi z zanikanjem vročitve sklepa tožene stranke z dne 25.5.1992 o domnevnem prenehanju delovnega razmerja in seznanitvijo tožnika z domnevnim prenehanjem delovnega razmerja s 23.6.1992 ter glede pomena spornega sklepa z dne 20.11.1992 o prenehanju delovnega razmerja s 15.10.1992, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04). Graja stališča sodišča, da tožnika v postopku ni bilo potrebno zaslišati ne glede na njegovo bivanje v ZDA. Vztraja, da je glede obstoja delovnega razmerja tožnika pomemben le sporni sklep tožene stranke z dne 2.11.1992, ki ni postal dokončen.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ko se je sodišče druge stopnje strinjalo z dovolj prepričljivo dokazno oceno, da je bil tožnik po vrnitvi iz Bosne 18.7.1992 pri toženi stranki seznanjen, da mu je s 23.6.1992 prenehalo delovno razmerje, in ko se je strinjalo z ugotovitvijo, da zoper takšno ravnanje tožene stranke v zakonitem 15 dnevnem roku tožnik ni ugovarjal oziroma uveljavljal varstva pravic in da po 23.6.1992 pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju, je s tem odgovorilo tudi na pritožbene navedbe glede neutemeljenosti takšnih dejanskih zaključkov. Revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da so bile v zvezi s tem določbe pravdnega postopka bistveno kršene, zato ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se je sodišče druge stopnje strinjalo, da zaslišanje tožnika ni bilo nujno potrebno. Tudi revizijsko sodišče soglaša, da so nudili preostali zbrani dokazi dovolj podlage za pravilno odločitev sodišča. Glede očitka zmotne uporabe materialnega prava in presoje pomena sklepa tožene stranke z dne 2.11.1992 sodišče ugotavlja, da je ta sklep v določenem smislu v nasprotju sam s sabo. V izreku ugotavlja prenehanje delovnega razmerja tožnika na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur. l. RS, štev. 33/92) s 15.10.1992, v obrazložitvi pa izrecno ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo s 23.6.1992 in je bil s tem datumom odjavljen iz zavarovanja, ker se ni vrnil z Bosne na delo. Vrnil se je 18.7.1992 in ga je poskušala tožena stranka na novo zaposliti. Ker je v tem času stopil v veljavo ZZT in je bil tožnik tujec brez delovnega dovoljenja, na objavo prostega delovnega mesta pri Zavodu za zaposlovanje pa se je prijavilo večje število domačih iskalcev zaposlitve ustreznega profila, tožena stranka delovnega razmerja s tožnikom ni mogla skleniti.

Ob ugotovitvah, da je bil tožnik po vrnitvi iz Bosne 18.7.1992 seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki s 23.6.1992 in tega dejstva ni izpodbijal ter ob navedeni vsebini spornega sklepa z dne 2.11.1992 je sodišče pravilno presodilo, da navedeni sklep ni mogel tožniku vzpostaviti delovnega razmerja pri toženi stranki niti za čas pred 15.10.1992 in niti po tem datumu. Ob takšni vsebini navedenega sklepa z vidika obstoja tožnikovega delovnega razmerja tudi ni bilo pomembno, da sklep ni postal dokončen. Po uveljavitvi ZZT 18.7.1992 in tožnikovi vrnitvi iz Bosne bi lahko tožnik tudi sicer sklenil delovno razmerje pri toženi stranki samo na podlagi delovnega dovoljenja (2. člen ZZT), za katerega pa ne zatrjuje, da bi ga pridobil. Zato je tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev nazaj na delo sodišče utemeljeno zavrnilo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.