Jedro

Pravica do prošnje za vrnitev v prejšnje stanje iz 1. odstavka 89. člena ZKP je obdolženčeva osebna pravica, ne pa tudi pravica ostalih upravičencev do pritožbe ter je določena izključno v obdolženčevo korist in samo, če so opravičljivi razlogi za zamudo nastali pri obdolžencu. Pri tem pa ni mogoče že vnaprej izključiti, da ne bi bil tak razlog podan tudi v primerih, ko bi bil glede na njun dogovor obdolženec prepričan, da bo zagovornik vložil pritožbo, pa slednji tega zaradi dogodkov, ki jih ni bilo mogoče predvideti, objektivno ni mogel storiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sklepom z dne 8.7.2002 zavrnilo prošnjo obsojenčevega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje in ugotovilo, da ni podlage, da bi mu dovolilo vložiti pritožbo zoper sodbo istega sodišča z dne 15.5.2002. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obsojenega S.J. dne 13.12.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 11.5.2004. V zahtevi navaja, da je sodišče zaradi napačne razlage 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, s tem pa storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Zahteva zatrjuje, da je zagovornik upravičen vložiti prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje tudi v primeru, če so razlogi za zamudo nastali pri njem in ne pri obdolžencu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu) sodišču v novo odločanje.

Zasebna tožilka M.V. na zahtevo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 15.5.2002 obdolženega S.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo. Sodba sodišča prve stopnje je bila obsojencu vročena 31.5.2002, njegovemu zagovorniku pa 7.6.2002. Obsojenčev zagovornik je po razglasitvi sodbe pritožbo sicer napovedal, vendar pa je v pritožbenem roku ni vložil, zato je s pretekom roka za pritožbo 17.6.2002 sodba postala pravnomočna. Zagovornik je 1.7.2002 zaradi zamude roka za vložitev pritožbe v obdolženčevem imenu vložil prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje. Kot razlog, ki naj bi opravičeval uporabo tega instituta, je navedel, da pritožbe zaradi bolezenskega stanja v času od 8.6. do 28.6.2002, kar je podkrepil tudi z zdravniškim spričevalom, sam ni mogel vložiti.

Vrnitev v prejšnje stanje (restitutio in integrum) je procesni institut, ki omogoča strankam, ki so zamudile rok, v katerem bi morale opraviti procesno dejanje, da zaprosijo sodišče, da jim dovoli vrnitev v procesno situacijo, v kateri bi morale takšno dejanje opraviti. Vrnitev v prejšnje stanje je izjema, ki jo zakon omogoča samo določenim procesnim subjektom za natančno določena procesna dejanja. Izjeme je v skladu s hermeneutičnimi pravili treba ozko razlagati. Po 1. odstavku 89. člena ZKP dovoli sodišče obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za opravo katerega od taksativno naštetih procesnih dejanj, vrnitev v prejšnje stanje in določa, katere pogoje mora pri tem izpolniti. V pravni teoriji je enotno stališče, da je pravica do prošnje za vrnitev v prejšnje stanje na navedeni procesni podlagi, obdolženčeva osebna pravica, ne daje pa te pravice ostalim upravičencem do pritožbe. Ta institut je določen izključno v obdolženčevo korist in samo, če so opravičljivi razlogi za zamudo nastali pri obdolžencu. Ali je razlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja na podlagi okoliščin vsakega posameznega primera. Pri tem ni mogoče že v naprej izključiti, da ne bi bil tak razlog podan tudi v primerih, ko bi bil glede na njun dogovor, obdolženec prepričan, da bo zagovornik vložil pritožbo, pa slednji tega zaradi dogodkov, ki jih ni bilo mogoče predvideti, objektivno ni mogel storiti.

Pravico do vrnitve v prejšnje stanje je treba razlikovati od same sestave prošnje za uporabo tega instituta. Prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje lahko vložita obdolženec in v njegovem imenu tudi njegov zagovornik, vendar se vselej presoja, ali gre za razlog, ki opravičuje obdolženčevo zamudo prekluzivnega roka za opravo katerega od taksativno naštetih procesnih dejanj.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim pravnomomočnim sklepom zavrnilo prošnjo obsojenčevega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje in se pri tem vsebinsko opredelilo, da zagovornikovo bolezensko stanje ni bilo takšno, da bi pritožbe ne mogel pravočasno podati. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo z utemeljitvijo, da za vrnitev v prejšnje stanje ni izpolnjen že temeljni pogoj, ker razlog za zamudo roka ni nastal pri obdolžencu, ampak pri njegovem zagovorniku. Tako stališče sodišča druge stopnje je z vidika zgornje razlage 89. člena ZKP preozko, vendar pa je izpodbijana odločba, glede na pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, zakonita.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.J., niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.