Up-18/97

4.2.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Z. B., R. B. in I. B. iz B. na seji dne 4. februarja 1997 s k l e n i l o:

Ustavna pritožba Z. B., R. B. in I. B. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 354/96 z dne 11.12.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Ks 175/96 z dne 27.11.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki so dne 15.1.1997 vložili ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo kot neutemeljen predlog za odpravo pripora, ki ga je prvi pritožnik kot obdolženec v kazenski zadevi K 65/96 in kot pripornik podal po svoji zagovornici dne 27.11.1996. V pritožbi navajajo, da prvi pritožnik ni begosumen in da pripor traja predolgo, s čimer smiselno zatrjujejo kršitev pravic prvega pritožnika iz 20. in 23. člena Ustave. Druga pritožnica in tretji pritožnik - starša obd. Z. B. - navajata še, da je zdravstveno stanje prvega pritožnika ob vsakem obisku v priporu slabše, da sta ponudila varščino, ki jo je sodišče zavrnilo, vsi trije pa poudarjajo, da traja pripor že eno leto, da so razmere v priporu zelo slabe in težke in da bi nadaljnje podaljševanje pripora izrazito slabo vplivalo na zdravje prvega pritožnika. Sklicujejo se še na navedbe, ki jih vsebuje ustavna pritožba, ki jo je v isti kazenski zadevi že vložila zagovornica prvega pritožnika in o kateri je bilo odločeno s sklepom Ustavnega sodišča št. Up-177/96.

2.Okrožno sodišče v Novi Gorici je predlog za odpravo pripora zavrnilo z obrazložitvijo, v kateri se sklicuje na razloge, ki jih vsebuje sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Kr 6/96 z dne 17.5.1996, s katerim je bil prvemu pritožniku podaljšan pripor iz pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP). Glede na to, da se kazenski postopek nahaja v drugi polovici, senat ocenjuje, da prvega pritožnika ne gre izpuščati na prostost, pri tem ko je mogoče sklepati, da bi na prostosti pobegnil in s tem preprečil uspešen zaključek kazenskega postopka. Senat tudi meni, da so izsledki dokaznega postopka trenutno pritožniku bolj v škodo kot v korist, da se očitno zaporne kazni močno boji, njegovim trditvam glede navezanosti na domačo kmetijo pa ni mogoče verjeti - kar vse govori po oceni senata proti predlagani odpravi pripora.

3.Višje sodišče je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je poudarilo zlasti težo kaznivih dejanj, ki se očitata pritožniku (kaznivo dejanje posilstva po členu 180/II in I KZ RS in umora po členu 127/II in I KZ RS) in višino zagrožene kazni, nadalje okoliščino, da pritožnik pozna razmere v sosednji Italiji in možnost, da bi bil lahko na prostosti tarča maščevanja oškodovankinih svojcev. Tudi Višje sodišče ocenjuje, da je pripor za potek kazenskega postopka neogibno potreben in da obstaja sorazmerje med nevarnostjo pobega in priporom kot najtežjim posegom v svoboščine človeka.

B.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. K 65/96.

5.Po pregledu izpodbijanih sodnih odločb in vpogledu v podatke, ki so razvidni iz kazenskega spisa, Ustavno sodišče ugotavlja, da zatrjevani kršitvi ustavnih pravic očitno nista podani.

6.Sodišči sta namreč s takšno argumentacijo in takšnim odločanjem, kot je razvidno iz izpodbijanih sodnih odločb, zadostili zahtevam, ki jih za odločanje o priporu iz razloga begosumnosti postavlja Ustava. Na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin sta napravili razumen sklep o obstoju nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti pobegnil, in pri tem tudi odgovorili na vse bistvene navedbe prvega pritožnika oziroma njegove zagovornice v predlogu in pritožbi. Pri odločanju sta upoštevali tudi pritožnikovo zdravstveno stanje in razmere v priporu, odločitev pa očitno oprli na podatke o fizičnem in psihičnem stanju prvega pritožnika, ki jih, kot je razvidno iz kazenskega spisa, sodišču redno posredujejo iz ustanove, kjer je pritožnik priprt. Ker se v predlogu za odpravo pripora, na katerega se izpodbijani sodni odločitvi nanašata, varščina ne predlaga, sodišče o njej ni moglo odločiti, iz istega razloga pa pritožbenih navedb v zvezi z varščino tudi Ustavno sodišče v tem postopku ne more upoštevati. Seveda pa imajo pritožniki ne glede na navedeno še vedno možnost, da sodišču (ponovno) predlagajo določitev varščine namesto pripora in v zvezi s tem predlogom nato uporabijo razpoložljiva pravna sredstva.

7.Ustava v 20. členu omejuje trajanje pripora v preiskavi na največ tri mesece od dneva odvzema prostosti, s tem da Vrhovno sodišče pripor lahko podaljša še za nadaljnje tri mesece. Pripora po vložitvi obtožnice Ustava izrecno ne omejuje. Omejitev trajanja pripora po vloženi obtožnici vsebuje ZKP, ki v 207. členu določa, da lahko traja pripor po vložitvi obtožnice največ dve leti.

8.Trajanje pripora v konkretnem primeru, ko pripor teče od 19.2.1996, obtožnica pa je bila vložena dne 16.7.1996, je torej v okviru rokov, ki jih določata Ustava in ZKP, iz katerega razloga bi bilo kljub zakoniti dolžini trajanja mogoče zaključiti, da traja pripor nerazumno dolgo, pa pritožniki v ustavni pritožbi ne navajajo. Tudi Ustavno sodišče takšnih razlogov ni našlo, saj je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da sodišče zadevo pospešeno obravnava in da postopek teče kontinuirano, brez večjih časovnih presledkov med posameznimi procesnimi dejanji - trenutno med naroki za glavno obravnavo, ki se razpisujejo v daljših časovni presledkih le takrat, kadar je potrebno pridobiti pisni izvid in mnenje izvedencev. Dolžina pripora tudi ni nerazumna glede na kazen, ki je zagrožena za očitani kaznivi dejanji, saj je le-ta najdaljša, kar jih pozna Kazenski zakonik Republike Slovenije.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

P r e d s e d n i k s e n a t a

dr. Boštjan M. Zupančič