Jedro

Okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik v zvezi s tem, da si želi v Sloveniji ustvariti „novo“ življenje in vzpostaviti oziroma ohraniti določene osebne stike, v danem primeru ne morejo pomeniti novega relevantnega elementa v smislu 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo naknadno prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Stroški postopka bremenijo Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da ga je toženka izdala na podlagi Uredbe (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU (v nadaljevanju Uredba 2024/1348). Tožnik je naknadno prošnjo za mednarodno zaščito vložil 15. 6. 2026. Predhodno je vložil tri prošnje za mednarodno zaščito. Zadnja je bila pravnomočno zavrnjena z odločbo z dne 3. 9. 2021. V Sloveniji je odslužil zaporno kazen. Pred tem je imel dekle, s katerim sta se nameravala poročiti. Redno ga je obiskovalo v zaporu, potem pa se je to prenehalo. Zdaj bi rad z njo ponovno vzpostavil stik, da bi nadaljevala razmerje. Učil se je slovensko, rad bi delal v Sloveniji. Uradna oseba mu je predočila, da iz odločbe o nastanitvi v Centru za tujce izhaja, da je v policijskem postopku navajal, da si v Alžirijo ne želi, čeprav tam nima nobenih težav. Ko je bil vprašan, kaj lahko pove v zvezi s tem, je dejal, da njegove težave v Alžiriji niso bile z oblastmi, imel je težave z nekimi drugimi ljudmi zaradi nekega dekleta. Ti ljudje naj bi ga še vedno čakali v Alžiriji. V postopku s prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 3. 9. 2021, je tožnik kot razloge za zaščito uveljavljal nasilje očeta, težave zaradi zunajzakonske zveze z dekletom in ekonomske težave v smislu odsotnosti službe ter domovanja. V obravnavani zadevi navaja, da bi si rad ustvaril življenje v Sloveniji. Na vprašanje uradne osebe je tožnik potrdil, da je o drugih težavah izpovedal že v prejšnjih postopkih, vključno s težavami zaradi nekega dekleta. Po presoji tožnikovih navedb toženka ugotavlja, da tožnik ni predstavil novih elementov, ki bi znatno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožba

3.Tožnik v tožbi zatrjuje nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in dovoli vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito oziroma naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Toženki očita, da je presojala, ali so bile določene okoliščine že prej navedene, ne pa, ali lahko njihova celovita presoja vodi do drugačne odločitve. Ne strinja se s stališči, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedla toženka. Poudarja, da je navedel, da je po prihodu v Slovenijo vzpostavil pomembne osebne vezi, da želi svoje življenje urediti v Sloveniji, se vključiti v družbo, se učiti slovenskega jezika in zakonito delati. Pred odhodom v zapor je imel osebni odnos z dekletom, ki ga je v času prestajanja kazni redno obiskovalo. Po izpustitvi iz zapora sta ponovno vzpostavila stik in ta odnos želi nadaljevati. Navedena okoliščina pomeni pomembno spremembo v njegovem osebnem življenju, ki je organ ni ustrezno presodil, temveč jo je neutemeljeno obravnaval zgolj kot željo po boljših življenjskih pogojih.

4.Tožnik nadalje razlaga, da je v razgovoru jasno navedel, da njegov strah pred vrnitvijo v Alžirijo ni le splošna želja po ostanku v Sloveniji, ampak je povezan z določenimi osebami in težavami, zaradi katerih se boji vrnitve. Pojasnil je, da ga v Alžiriji čakajo ljudje, s katerimi je imel težave, in da bi bila njegova vrnitev zanj zelo težka. Od tožnika, ki je bil v času nastanka ključnih dogodkov mlad in brez ustrezne podpore, ni mogoče pričakovati, da bo že v prvem postopku popolnoma pravno in časovno strukturirano predstavil vse vidike svoje življenjske zgodbe. Toženka ni pojasnila, zakaj meni, da bi se tožnik kljub podanim osebnim okoliščinam lahko varno vrnil v Alžirijo.

Odgovor na tožbo

5.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa.

Navedbe strank na glavni obravnavi

6.Tožnik in toženka sta vztrajala vsak pri svojih stališčih.

Dokazni postopek

7.Sodišče je na glavni obravnavi pregledalo listine upravnega spisa pod opr. št. 2142-491/2017, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge pod A1 in A2 ter B1. Navedene listine se v soglasju s strankama štejejo za prebrane in jih sodišče posebej ne našteva. Predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika je sodišče zavrnilo. Tožnik je bil po pooblaščenki vabljen kot stranka na zaslišanje na glavno obravnavo, ki pa se je ni udeležil in izostanka ni opravičil.

Presoja sodišča

8.Tožba ni utemeljena.

9.Iz vsebine tožbe izhaja, da tožnik ugovarja, da je toženka napačno uporabila Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in Uredbo 2024/1348, ker naj bi napačno presojala, ali so bile zadevne okoliščine že navedene v prejšnjih postopkih, ne pa, ali lahko njihova celovita presoja (v smislu vseh do zdaj ugotovljenih okoliščin kot celote) vodi do drugačne odločitve. Toženka naj bi tudi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje.

10.Naknadno oziroma ponovno prošnjo za mednarodno zaščito urejata 64. in 65. člen ZMZ-1. Kot pojasnjuje tudi toženka v izpodbijanem sklepu, se je 12. 6. 2026 začela uporabljati Uredba 2024/1348.

11.V obravnavani zadevi ni sporno, da se je postopek v zvezi z naknadno prošnjo začel 15. 6. 2026, kar pomeni, da je upoštevna Uredba 2024/1348, na kateri tudi pravilno temelji izpodbijani sklep. V skladu z drugim odstavkom 55. člena Uredbe 2024/1348 se katera koli naknadna prošnja v kateri koli državi članici, potem ko je bila sprejeta končna odločitev v zvezi s predhodno prošnjo istega prosilca, šteje za naknadno prošnjo in jo obravnava odgovorna država članica. V skladu s točko (a) tretjega odstavka navedenega člena Uredbe 2024/1348 je naknadna prošnja predmet predhodne obravnave, v kateri organ ugotovi, ali so se pojavili ali bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi, ki znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite. V petem odstavku 55. člena Uredbe 2024/1348 je še določeno, da se elementi, ki jih je predloži prosilec, štejejo za nove le, kadar jih prosilec brez lastne krivde ni mogel predstaviti v okviru prejšnje prošnje. Kakršnih koli elementov, ki bi jih prosilec lahko predložil prej, ni treba upoštevati, razen če bistveno povečujejo verjetnost, da prošnja ne bi bila nedopustna ali da bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite, ali če je bila predhodna prošnja zavržena kot implicitno umaknjena v skladu z 41. členom Uredbe 2024/1348 brez vsebinske obravnave. Kadar prosilec ne predloži novih elementov ali se ti niso pojavili, se, kot določa sedmi odstavek 55. člena Uredbe 2024/1348, prošnja zavrže kot nedopustna na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348. Ta določa, da organ zavrže prošnjo kot nedopustno, če je prošnja naknadna prošnja, kadar novih elementov ni ali jih prosilec ni predstavil.

12.V izpodbijanem sklepu je toženka povzela tožnikove navedbe in tožnik ne trdi, da v postopku vložitve naknadne prošnje ne bi mogel podrobno predstaviti vseh razlogov zanjo. Tega ne spremeni (tudi sicer pavšalen in nekonkretiziran) tožbeni očitek, da v prejšnjem postopku zaradi mladosti in travmatičnih izkušenj tožnik ni mogel predstaviti vseh dejstev natančno oziroma "na enak način". Toženka je povzela elemente, ki jih je tožnik navajal v prejšnjem postopku s prošnjo za mednarodno zaščito (ki je bila pravnomočno zavrnjena z odločbo z dne 3. 9. 2021, kar ni sporno), in sicer nasilje v družinskem okolju, težave zaradi zunajzakonske zveze z dekletom ter ekonomske razloge. Nadalje je toženka v izpodbijanem sklepu povzela še elemente, ki jih je tožnik navajal v postopku z naknadno prošnjo, to je želja, da bi si ustvaril življenje v Sloveniji in ponovno vzpostavil stik z nekim dekletom. Na tožniku je, da v postopku podaje naknadne prošnje predstavi vsa dejstva in okoliščine, ki jih želi uveljavljati. Tožnik je v upravnem postopku potrdil, da je o drugih težavah izpovedal že v prejšnjih postopkih. Glede na povedano in upoštevaje vsebino tožnikovih skopih navedb v postopku izdaje izpodbijanega sklepa je torej neutemeljen tožbeni očitek, da naj toženka ne bi presojala vseh okoliščin kot celote oziroma naj bi se sklicevala le na to, da je Alžirija varna izvorna država. Tožnikovi navedbi, da toženka preozko razlaga pravni pojem nov element v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348, v obravnavani zadevi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih je zatrjeval tožnik v zvezi s tem, da si želi v Sloveniji ustvariti "novo" življenje in vzpostaviti oziroma ohraniti določene osebne stike, v danem primeru tudi po presoji sodišča ne morejo pomeniti novega relevantnega elementa v smislu 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348. Sodišče pritrjuje toženki, da niso podane okoliščine, ki bi izkazovale pravno upoštevno preganjanje ali resno škodo.

Iz navedenega torej izhaja, da so neutemeljeni tožbeni očitki, da je toženka napačno uporabila materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Ker je odločitev toženke, da je treba tožnikovo prošnjo zavreči v skladu z drugim odstavkom 38. člena Uredbe (EU) 2024/1348, pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1.1 Drugi odstavek 79. člena Uredbe 2024/1348.