Jedro

Čeprav Vrhovna državna tožilka navaja, da izpodbijani sklep odstopa od sodne prakse višjih sodišč, to ne drži. Iz citirane sodne prakse namreč ne izhaja, da bi bile te odločitve vezane na primerljivo situacijo iz izpodbijanega sklepa. Zato odstop od sodne prakse višjih sodišč ni izkazan. Pa tudi sicer iz postavljenega vprašanja ne izhaja njegova pomembnost za razvoj prava preko sodne prakse, saj je dilema razlage „izpolnitve zahtevka“ pri uporabi 158. člena ZPP po sami naravi stvari vezana na okoliščine posamezne zadeve, kar je razvidno tudi iz predlaganega vprašanja. Zato tudi odgovor na postavljeno vprašanje ni pomemben za razvoj prava preko sodne prakse, saj je uporaba 158. člena ZPP v tem primeru ozko zamejena z umikom tožbe iz razloga odpovedi pravici iz a. točke 77. člena ZIL-1. Ker pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izpolnjen, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o ustavitvi postopka, saj je tožnica v soglasju s toženko umaknila tožbo (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) (I. točka izreka). Tožnici pa je na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.758,00 EUR (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrnilo pritožbo tožnice zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankam spora, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. 6. Stroškovni sklep ima naravo akcesorne odločbe, s katero se ne odloča meritorno o sporu in zato nima lastnosti končnosti v procesnem smislu, to je, da bi se z njim postopek pravnomočno končal. Zato stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je revizija dopustna po določbah 384. člena ZPP. Ker revizije zoper stroškovni sklep ni, pa je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena (drugi odstavek 385. člena ZPP).

7. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja, da bi odločitev o vprašanju, „ali je mogoče enostransko izjavo tožene stranke, ki ima za posledico izgubo njenih podeljenih ali registriranih pravic, šteti za izpolnitev tožbenega zahtevka, postavljenega v pravdi, zaradi česar je tožeča stranka po posebnem pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP razbremenjena dolžnosti povračila pravdnih stroškov nasprotni stranki“, pomembno vplivalo na sodno prakso glede odmere pravdnih stroškov v primeru umika tožbe. Ob tem navaja neobstoj primerljive sodne prakse Vrhovnega sodišča ter odstop od sodne prakse višjih sodišč.(1)

9. Predlagano vprašanje je vezano na uporabo 158. člena ZPP glede odmere stroškov, in sicer v primeru umika tožbe, ker se je toženka v skladu z a. točko 77. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) odpovedala pravici do znamke „J.“. Ker je tožnica vložila tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka „J.“, Vrhovna državna tožilka v zvezi s takojšnjim umikom tožbe utemeljuje smiselno razlago pojma „izpolnitve zahtevka“. Ta naj bi zajemal tudi situacijo odpovedi znamki.

10. Čeprav Vrhovna državna tožilka navaja, da izpodbijani sklep odstopa od sodne prakse višjih sodišč, to ne drži. Iz citirane sodne prakse namreč ne izhaja, da bi bile te odločitve vezane na primerljivo situacijo iz izpodbijanega sklepa. Zato odstop od sodne prakse višjih sodišč ni izkazan.(2) Pa tudi sicer iz postavljenega vprašanja ne izhaja njegova pomembnost za razvoj prava preko sodne prakse, saj je dilema razlage „izpolnitve zahtevka“ pri uporabi 158. člena ZPP po sami naravi stvari vezana na okoliščine posamezne zadeve, kar je razvidno tudi iz predlaganega vprašanja. Zato tudi odgovor na postavljeno vprašanje ni pomemben za razvoj prava preko sodne prakse, saj je uporaba 158. člena ZPP v tem primeru ozko zamejena z umikom tožbe iz razloga odpovedi pravici iz a. točke 77. člena ZIL-1. 11. Ker pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izpolnjen,(3) je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (374. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Op. št. (1): Navajajo se odločbe VSM I Cp 1097/2013, VSK Cp 592/2012 in VSL I Cpg 1109/2013. Op. št. (2): Sklep VSL I Cpg 1109/2013 z dne 15. 10. 2013 je vezan na učinke priznanja terjatve v postopku prisilne poravnave; sklep VSM I Cp 1097/2013 z dne 4. 2. 2014 pa obravnava situacijo izdaje odločbe v upravnem postopku. Sklepa VSK Cp 592/2012 pa v bazi sodne prakse ni, medtem ko zahtevi za varstvo zakonitosti ni bil priložen.

Op. št. (3): Prim. tudi Galič, A., Uvodna pojasnila k spremembam zakona v Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, Ljubljana, 2008, str. 61.