Jedro

Ker so okolnosti škodnega dogodka utemeljevale zaključek, da je toženec povzročil škodo na vozilu tožničine zavarovanke z nepravilno vožnjo, tožnica pa je nastalo škodo plačala svoji zavarovanki v višini 129.225,00 SIT, je tožničin zahtevek zoper toženca za izterjavo navedenega zneska utemeljen. Namreč po določilu prvega odstavka 939. člena ZOR preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 129.225,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.1995 do plačila in stroške postopka, ker je ugotovilo, da je toženec povzročil prometno nezgodo, katere škodne posledice je tožnica plačala svoji zavarovanki, ki ji je toženec povzročil škodo.

Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Z revizijo je toženec uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi. V reviziji je navajal, da je z naroka sodišča prve stopnje izostal zaradi nesrečnega slučaja, ker da je prezrl datum obravnave zaradi z izrazito bledim trakom na temnejši podlagi izpisanega datuma. Nezgodo je po njegovih izvajanjih povzročila tožničina zavarovanka sama, ki je preko dveh polnih črt pred semaforjem zapeljala pred njegovo vozilo ter se je zaradi prekratke varnostne razdalje nato zaletel vanjo. Kupon iz zavarovalne police pa je tožničini zavarovanki izročil v zmedenosti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji formalno neopredeljena trditev o kršitvi postopka kaže glede na vsebino napisanih razlogov, da toženec uveljavlja nepravilnosti v postopku vabljenja in sicer v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (po kateri sodišče zagreši navedeno kršitev, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem). Take trditve, iznešene že v pritožbi, je pritožbeno sodišče preizkusilo in ker toženec trditev o nepravilnem vabljenju dokazno ni podkrepil (kljub pozivu sodišča prve stopnje v smislu drugega odstavka 360. člena ZPP), je sodišče druge stopnje procesnopravno pravilno presodilo, da glede na razpoložljive podatke spisa (povratnice vabila za narok 28.5.1998, ki jo je toženec podpisal 16.5.1998) očitana kršitev postopka ni bila zagrešena.

Revizijsko sodišče mora ob takem stanju zadeve ugotoviti, da v reviziji zatrjevana zadevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na prvi ali drugi stopnji sojenja ni bila zagrešena ter da zato toženčeva revizija v tej smeri ni utemeljena.

Po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Take narave pa so vsa toženčeva revizijska izvajanja, s katerimi zavrača dejanske ugotovitve nižjih sodišč in opisuje svoje videnje trčenja vozil oziroma škodnega dogodka. Materialnopravno presojo spora je revizijsko sodišče moralo opraviti na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, iz katerih izhaja, da je toženec zaradi prekratke varnostne razdalje trčil v vozilo, ki ga je pred njim upravljala tožničina zavarovanka, kar je bilo ocenjeno za vožnjo v nasprotju z določilom prvega odstavka 45. člena ZTVCP (po katerem mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati). Ker so okolnosti škodnega dogodka utemeljevale zaključek, da je toženec povzročil škodo na vozilu tožničine zavarovanke z nepravilno vožnjo, tožnica pa je nastalo škodo plačala svoji zavarovanki v višini 129.225,00 SIT, je tožničin zahtevek zoper toženca za izterjavo navedenega zneska utemeljen. Namreč po določilu prvega odstavka 939. člena ZOR preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Obseg škode je bil v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljen, na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, odločitev o višini toženčeve obveznosti pa je v skladu z dejanskimi ugotovitvami. Revizijsko sodišče je moralo ob takem stanju zaključiti, da v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve niso bile zagrešene, zaradi česar je toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).