Jedro

Dolžnik je navedel pravno pomembna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi (nestrokovno popravilo, reklamacija, pobotni ugovor), in tudi predlagal dokaze za tako zatrjevana dejstva (zaslišanje prič in strank), s čimer je obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Ugovorne trditve je mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem prič, saj veljavna zakonodaja ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. čl. ZPP), zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi opr. št. Ig 2000/00750 z dne 3.2.2000 v drugi točki izreka ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da dolžnik sam priznava, da je bila storitev opravljena, trditve o nestrokovnem popravilu pa niso podprte z listinskimi dokazi. Dolžnik bi moral ugovarjati nemudoma, ne pa šele po več mesecih, ko ga upnik terja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik pravočasno in obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V ugovoru je med drugim navedel, da je upnik storitev opravil nestrokovno, zaradi česar je končni kupec zavrnil prevzem blaga, o čemer je bil upnik obveščen. Poškodovano je bilo blago v vrednosti 149.960,00 SIT, zaradi reklamacije in škode pa dolžnik uveljavlja pobotni ugovor. V dokaz svojih trditev je predlagal zaslišanje direktorice upnika ter zaslišanje priče S. M.. Dolžnik je tako navedel pravno pomembna dejstva (nestrokovno popravilo, reklamacija, pobotni ugovor), s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi, in tudi predlagal dokaze za tako zatrjevana dejstva (zaslišanje prič in strank), s čimer je obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Dolžnik se v svojem ugovoru ne sklicuje na nobene zapisnike ali druge listine, ugovorne trditve pa je mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem prič, saj veljavna zakonodaja ne pozna nobenih dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev (prim. 7. in 8. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami. Pritožbene navedbe o tem, da upniku ni znano, katera storitev je bila nestrokovno opravljena ter da bi moral dolžnik ugovarjati nemudoma, pomenijo polemiziranje z dolžnikovimi dejanskimi navedbami v ugovoru in niso relevantne za odločitev o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Izvršilno sodišče namreč ne ocenjuje resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti posameznih spornih dejstev bo odločalo sodišče, ki bo postopek nadaljevalo kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek (prim. 2. odst. 62. čl. ZIZ), v katerem bo vsebinsko odločeno o utemeljenosti upnikovega oz. tožnikovega zahtevka ter dolžnikovih oz. toženčevih ugovorih tako po temelju kot po višini.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi 2. odst. 62. čl. ZIZ razveljavilo sklep o izvršbi v dovolilnem delu. Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).