Jedro

Izvedensko mnenje izvedenca, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku in na katerega sta se obe pravdni stranki sklicevali ter izrecno soglašali, da ga v tem postopku uporabi pravdno sodišče, predstavlja procesno veljavno in izvedenskemu mnenju v pravdnem postopku enakovredno dokazno gradivo.

Splošno znano je, da je v cestnem prometu prehitevanje večkrat tvegano in od slehernega voznika terja previdnost, še posebej pa, če gre za motoriste, ki v primerjavi z osebnimi vozili uporabljajo šibkejše oziroma ranljivejše prevozno sredstvo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se odškodnina, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za znesek 7.316,45 EUR (tako da znaša 10.974,68 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.2011 dalje in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki na 1.694,80 EUR znižan znesek pravdnih stroškov. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v petnajstih dneh njene stroške pritožbenega postopka 138,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino 18.291,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.2011 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo in toženki naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške 2.078,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče zmotno opravilo dokazno oceno, da naj bi bila za nezgodo podana izključna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ugotavlja, da je do nezgode prišlo izključno zaradi močnega zaviranja voznika motornega kolesa, kar izhaja iz dopisa Postaje prometne policije X. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je podana deljena odgovornost zavarovanca tožene stranke in voznika motornega kolesa, bi bil zaradi nenadnega zaviranja gotovo podan bistveno večji soprispevek voznika motornega kolesa. Priči Z. P. in Ž. S. sta neposredno zaznala potek nezgode in bi jima sodišče moralo slediti. Tudi izvedenec za raziskave prometnih nezgod je navedel, da je voznik motornega kolesa pred trčenjem zapiral pot zavarovancu tožene stranke in s tem prispeval k nastanku kritične situacije, ki je imela za posledico trčenje. Ne držijo ugotovitve sodišča, da tožena stranka ni podala trditev glede zapiranja poti vozniku osebnega avtomobila. S tem, ko je voznik motornega kolesa po končanem prehitevanju nenadno zavrl, je namreč tudi oviral vožnjo zavarovanca tožene stranke. Voznik motornega kolesa je torej kršil predpise o varnosti cestnega prometa. Za nezgodo je podana izključna oziroma vsaj deljena odgovornost voznika motornega kolesa. Upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih je denarna odškodnina za duševne bolečine tožnice ob smrti brata previsoka. Pri presoji teka zakonskih zamudnih obresti je sodišče kršilo 20. a člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Stroški postopka niso pravilno odmerjeni. Sodišče bi moralo polovico nagrade za odškodninski zahtevek všteti v nagrado za postopek. Napačno je tudi odmerilo nagrado za postopek po tar. št. 3300, namesto po tar. št. 3100. 3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica zahteva od tožene stranke denarno odškodnino za duševne bolečine ob smrti brata. Pokojni S. K. je umrl v prometni nezgodi 8.7.2010, v kateri je bil udeležen kot voznik motornega kolesa, zavarovanec tožene stranke pa kot voznik osebnega vozila. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da je do prometne nezgode prišlo izključno po krivdi zavarovanca tožene stranke, tožena stranka pa je nasprotno temu zatrjevala izključno oziroma delno odgovornost pokojnega voznika motornega kolesa, je sodišče prve stopnje v izhodišču ravnalo prav, ko je najprej presojalo krivdno odgovornost obeh udeležencev škodnega dogodka po pravilih, ki so urejena v 154. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožba pa ima prav, da je pri tem napačno uporabilo pravila o krivdni odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, ker je zmotno štelo, da tožena stranka ni podala ustreznih trditev glede nepravilne vožnje voznika motornega kolesa, zaradi česar tudi ni upoštevalo v celoti izvedenih dokazov. Pri ugotavljanju temelja odškodninske odgovornosti je odločitev o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke oprlo na ugotovitev, da je slednji kršil določbo četrtega odstavka 37. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ker ob prehitevanju motorista ni zmanjšal hitrosti vozila in se pomaknil proti desnemu robu vozišča, zaradi česar motorist ni mogel varno dokončati prehitevanja. Glede načina vožnje motorista je ugotovilo, da pred trkom z avtomobilistom ni zaviral, da torej do nezgode ni prišlo izključno zaradi močnega zaviranja motorista. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo v obrazložitvi sodbe ugotovitev izvedenca, da je S. K. pred trčenjem zapiral pot vozniku osebnega vozila, vendar zmotno štelo, da tožena stranka tega v postopku ni zatrjevala kot vzrok prometne nesreče in da zaradi pomanjkanja trditvene podlage te ugotovitve izvedenca ne sme upoštevati. Tožena stranka sicer priznava, da je njen zavarovanec s sprednjo polovico leve strani vozila trčil v zadnjo polovico desne strani motornega kolesa, ki ga je upravljal pokojni, vendar je trdila, da je tudi motorist ob prehitevanju kršil cestno-prometne predpise s svojo vožnjo, ko je ob prehitevanju z motornim kolesom močno in nenadno zaviral. Takšna trditev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje posledično tudi trditev, da je s tem oviral vožnjo zavarovanca tožene stranke in torej tudi sam kršil predpise o varnosti cestnega prometa. Pri odločanju o soodgovornosti motorista za prometno nezgodo je potrebno zato upoštevati mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod S. Š. tudi v tistem delu, ko po opravljeni analizi poteka prometne nezgode ugotavlja, da je voznik motornega kolesa pred trčenjem zapiral pot vozniku osebnega avtomobila in s tem početjem prispeval k nastanku kritične situacije, ki je v nadaljevanju imela za posledico trčenje, izgubo stabilnosti, padec po tleh, drsenje po vozišču in trčenje v nasproti vozeče vozilo.

6. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o poteku nezgode temelji pretežno, glede odločanja o sokrivdi motorista pa v celoti, na izvedenskem mnenju izvedenca cestno-prometne stroke, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku, vendar sta se obe pravdni stranki nanj sklicevali in izrecno soglašali, da ga v tem postopku uporabi pravdno sodišče. To izvedensko mnenje predstavlja procesno veljavno in izvedenskemu mnenju v pravdnem postopku enakovredno dokazno gradivo (1). Predvsem pa je treba poudariti, da gre za dokaz, ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje v enakem položaju, kot prvostopenjsko sodišče, kar pomeni, da ni kršeno načelo neposrednosti pri presoji tega dokaza. Tudi zato ni ovire, da pritožbeno sodišče pri odločanju upošteva ta dokaz v tem delu, v katerem ga je prvostopenjsko sodišče spregledalo (tretja alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Po presoji pritožbenega sodišča je do nezgode torej prišlo deloma tudi zaradi nepravilnega prehitevanja v nezgodi tragično umrlega motorista. Določbo 37. člena ZVCP-1, je namreč poleg zavarovanca tožene stranke (vožnja v nasprotju s 4. točko 37. člena), kršil tudi motorist. Voznik namreč sme začeti prehitevati le, če ima na cesti dovolj prostora. S prehitevanjem ne sme ovirati udeleženca cestnega prometa, ki ga prehiteva (prvi odstavek 37. člena ZVCP-1). Tudi sicer je splošno znano, da je v cestnem prometu prehitevanje večkrat tvegano in od slehernega voznika terja previdnost, še posebej pa, če gre za motoriste, ki v primerjavi z osebnimi vozili uporabljajo šibkejše oziroma ranljivejše prevozno sredstvo. Zato je glede na okoliščine konkretne prometne nezgode utemeljena odločitev o deljeni odgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode, in sicer na strani motorista 40 %, na strani avtomobilista pa 60%. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je imel avtomobilist na kritični poti pred trčenjem možnost videti motorno kolo in motorista, ugotoviti njegovo smer vožnje ter skladno s tem ustrezno ukrepati, pa tega ni storil. Zato je njegova soodgovornost višja od motoristove.

8. Za razliko od odločitve po temelju, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča glede višine prisojene odškodnine za duševne bolečine tožnice ob smrti brata. Pravna podlaga za denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega je v določbah 179., 180. in 182. člena OZ. Odškodnina v znesku 14.000,00 EUR je pravična in ne odstopa v primerjavi s podobnimi primeri drugih oškodovancev iz sodne prakse. Sicer pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo sama navedla ta znesek kot pravično denarno odškodnino, kasneje pa ni pojasnila, zakaj naj bi bila pravična odškodnina nižja.

9. Pritožba tudi nima prav, ko trdi, da naj bi pri presoji začetka teka zakonskih zamudnih obresti sodišče prve stopnje kršilo določbe materialnega prava in sicer 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Določba drugega odstavka 20. a člena navedenega zakona kot lex specialis za tek zakonskih zamudnih obresti velja le v primeru iz prve alineje prvega odstavka navedenega člena (nesporna odgovornost za škodo in ugotovljena višina škode, a zavarovalnica ne predloži ponudbe v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek). Ker ne gre za tak primer, velja splošna določba 299. člena OZ za tek zamudnih obresti, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

10. Glede na ugotovljeno 60 % soodgovornost zavarovanca tožene stranke, je tožena stranka dolžna plačati tožnici 40 % nižjo odškodnino, torej znesek 10.974,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.2011 do plačila. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo ustrezno spremenilo na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP. V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Pri tem je pri odmeri stroškov tožeče stranke upoštevalo delno utemeljeno pritožbo, kolikor se nanaša na pravilno odmero nagrade za odškodninski zahtevek, ki znaša 333,75 EUR in ne 667,50 EUR. Nagrada za postopek pa je pravilno odmerjena po tar. št. 3100 Odvetniške tarife in je v sodbi nepravilna le označba tar. št. 3300. Stroški tožeče stranke so tako odmerjeni na znesek 2.497,50 EUR, kar pomeni, da je ob upoštevanju uspeha tožeče stranke (68 %) po pobotanju s stroški tožene stranke dolžna povrniti tožeči stranki 1.694,80 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi.

12. V pritožbenem postopku je tožena stranka delno uspela, zato ji mora tožena stranka delno povrniti njene pritožbene stroške (taksa za pritožbo) 138,40 EUR. Glede na vsebino odgovora na pritožbo pa ne gre za potrebne stroške pritožbenega postopka, zato jih krije sama tožeča stranka (155. člen ZPP).

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 182/2012.