Jedro

Pri presoji pravnega standarda žaljivosti sodišče upošteva čas, okoliščine, navade, osebo, kateri so bile žalitve namenjene, ter medsebojne odnose obdolženca in oškodovanca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je bila obsojenka M. S. spoznana za krivo storitve treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila za vsako posamezno dejanje določena kazen enega meseca zapora in nato določena enotna kazen dveh mesecev in petnajst dni zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Zasebni tožilec A. K. je bil s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženki je naložilo plačilo sodne takse kot stroška nastalega s pritožbo, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik zaradi kršitve pravice do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave RS ter s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke; zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče pavšalno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje brez tehtne analize pritožbenih očitkov; ter zaradi kršitve materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP, ker izrazi, ki naj bi jih uporabila obsojenka (črn hudič, smrkavec) zvenijo sicer folklorno oziroma ruralno, niso pa objektivno žaljivi. Zato predlaga izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena ter jo je posledično potrebno zavrniti. Navaja, da se sodišču ni porodil sum o izključeni oziroma zmanjšani prištevnosti obsojenke, saj je ta na zaslišanju sama povedala, da razume pomen svojih dejanj, v postopku pa ni navajala zdravstvenih težav psihične narave, zato je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje sodbe pravilno ocenilo, da predlagani dokaz za postavitev izvedenca psihiatra ni materialnopravno relevanten. Argumenti sodišča glede objektivne žaljivosti izrečenih besed oškodovancu niso v nasprotju s podatki spisa. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pa je razvidno, da se je to sodišče seznanilo z argumenti stranke, pri čemer po že uveljavljeni praksi Vrhovnega sodišča RS ni potrebno, da pritožbeno sodišče ponavlja razloge, v kolikor soglaša z razlogi sodišča prve stopnje.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenkinem zagovorniku ter obsojenki. Slednja v odgovoru na tožilkino izjavo izraža nestrinjanje z njenimi stališči ter ponavlja navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Z navajanji, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno in z uradniško logiko zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatra, čeprav naj bi tako predložena zdravstvena dokumentacija za obsojenko kot njeno obnašanje na glavni obravnavi potrjevalo obstoj suma o njeni neprištevnosti oziroma zmanjšani prištevnosti v času storitve dejanja, uveljavlja obramba kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS ter s tem bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

6. Po ustaljeni sodni praksi sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To pa mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, pri čemer mora obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V obravnavanem primeru se sodišču prve stopnje ni vzbudil dvom, da obsojenka ob storitvi obravnavanih kaznivih dejanj naj ne bi bila prištevna, pri čemer je pod točko 27 prvostopenjske sodbe podrobno pojasnilo razloge, katerim je pritrdilo tudi višje sodišče (8. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe), da ni bilo potrebe za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke, saj je glede na ravnanje obsojenke, opisano v razlogih sodbe, ugotovilo, da se je ta dejanj zavedala in imela v oblasti svoje ravnanje. Ker iz zdravstvene dokumentacije za zatrjevane zdravstvene težave, na katero se sklicuje obramba, predložene v dokaznem postopku, niso razvidne kakršnekoli psihične težave obsojenke (tumor hrbtenjače) niti se obsojenka nanje ni sklicevala, sama pa je na zaslišanju izjavila, da razume pomen dejanja, obramba tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni izkazala materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza. Sicer pa je sodišče prve stopnje o navedenem dokaznem predlogu odločilo in svojo odločitev razumno obrazložilo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP.

7. Z navajanji, da besede kot npr. „črn hudič“ oziroma „smrkavec“ zvenijo bolj ruralno in folklorno kot pa objektivno žaljivo, uveljavlja obsojenkin zagovornik kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj dejanja za katera je bila obsojena, niso kazniva dejanja, ker manjka objektivna žaljivost izrečenih besed kot zakonski znak teh kaznivih dejanj.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v izpodbijani sodbi presodilo in obrazložilo obstoj objektivnega kriterija razžalitve, sodišče druge stopnje pa je pritrdilo njegovemu stališču, da besed, ki jih je obsojenka izrekla zasebnemu tožilcu, ni mogoče označiti za način izražanja, ki ne bi presegal meje dovoljenega. Pri presoji pravnega standarda žaljivosti sta sodišči v skladu s sodno prakso upoštevali čas, okoliščine, navade, osebo, kateri so bile žalitve namenjene, ter medsebojne odnose obsojenke in oškodovanca. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča sta pravilno presodili in razumno obrazložili, da označevanje drugega za „črnega hudiča“, „smrkavca“, brezdelneža, ki nima urejene okolice in ki bi ga bilo potrebno dati v prevzgojni dom, tudi objektivno pomeni žaljivost in izražanje negativne vrednostne sodbe o zasebnem tožilcu. Prav tako pa sta sodišči prve ter druge stopnje presodili, da se je obsojena zavedala, da so njene trditve proti zasebnemu tožilcu objektivno žaljive in da utegnejo prizadeti njegovo čast in dobro ime. Nestrinjanje z argumenti sodišča prve oziroma druge stopnje ter nestrinjanje z dokazno oceno, da zasebni tožilec ni sam povzročil atmosfere za bolj grob pogovor, kot zatrjuje obramba, pa ne pomeni uveljavljanje zatrjevanega razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti nadalje meni, da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje zadostne obrazložitve glede odločilnih, pravno relevantnih dejstev in okoliščin, ki zadevajo znake očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče v zvezi z obrazloženostjo sodbe sodišča druge stopnje poudarja, da sodišču druge stopnje v obrazložitvi odločbe ni potrebno ponavljati zaključkov, razlogov in njihovih obrazložitev, če ocenjuje, da jih v zadostni meri že podaja sodba sodišča prve stopnje in se zato nanje lahko le sklicuje. Sodbi sodišča prve in druge stopnje namreč predstavljata celoto (ko je odločitev sodišča prve stopnje potrjena) in je zato treba tudi podane razloge brati in razumeti kot celoto. To je treba še posebej poudariti v tistih primerih, ko pritožbeni razlogi ne podajajo nobenih novih argumentov za izpodbijanje sodbe sodišča prve stopnje, temveč le ponavljajo stališča, na katere je ustrezne odgovore podalo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje.

10. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe v obravnavanem primeru izhaja, da je sodišče druge stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo glede vseh pritožbenih navedb ter opravilo preizkus sodbe po uradni dolžnosti. Pod točko 5 obrazložitve sodbe je ugotovilo, da po pregledu kazenskega spisa in izpodbijane sodbe ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obsojenkin zagovor pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storila tri kazniva dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe. Tudi preizkus po uradni dolžnosti je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP (10. točka obrazložitve sodbe), slednje izkazuje, da se je tudi drugostopenjsko sodišče opredelilo do vseh pomembnih dejstev oziroma kršitev, ki bi lahko po vsebini predstavljale izpodbojne razloge po 370. členu ZKP. Zato očitki obsojenkinega zagovornika v zvezi s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP niso utemeljeni.

C.

11. Ker kršitve, na katere se sklicuje obsojenkin zagovornik, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 425. člena ZKP.

12. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.