Jedro

Tožena stranka je zaradi racionalizacije poslovanja ukinila tožnikovo delovno mesto in mu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob tem mu ni bila dolžna ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev in za delovno mesto, za katero ne izpolnjuje pogojev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 1998 s ponudbo nove, nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 23. 8. 2009 ter še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prevzema nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna od 23. 8. 2009 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plačo v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.553,56 EUR, od bruto zneska plačati vse prispevke in davke v skladu z zakonodajo ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila. Zavrnilo je tudi plačilo stroškov postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ukinitev delovnega mesta nadzornega varnostnika (interventa) ni bila zaradi racionalizacije, to je, da bi se preprečile večje izgube ali stečaj, pač pa zaradi dveh varnostnikov, ki sta zelo malomarno opravljala svoje delo, kar je tožnik tekom postopka zatrjeval. Delo, ki ga je tožnik opravljal po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 1998 se v ničemer ni razlikovalo od dela, kot je opisano v ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil ves čas tudi namestnik vodje fizičnega varovanja, poleg tega pa je razen del, ki sodijo v dela nadzorne službe, opravljal še druge naloge. Prekinitev pogodb za prevoz gotovine in vrednostnih papirjev se nanaša na enoto prevozov in ne na nadzorne varnostnike, na enoto čiščenja in ne na nadzorne varnostnike pa se nanašajo 3 pogodbe. Do tožnikove navedbe, da edina pogodba, ki se nanaša na delo nadzornikov, je odpoved pogodbe s strani G.G. d.o.o., se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da delodajalec lahko sistemizira nova delovna mesta in ukine določeno delovno mesto, vendar mora imeti utemeljene razloge, ki pa v konkretnem primeru niso podani. Novo sistemizirano delovno mesto pomočnika vodje fizičnega varovanja bi morala tožena stranka ponuditi tožniku. Da tožnik nima opravljenega izobraževanja za nadzornika, je krivda izključno na strani tožene stranke, saj bi to izobraževanje morali v skladu z zakonodajo opraviti vsi nadzorniki že pred leti. Po tožnikovi oceni bi sodišče prve stopnje moralo pri svoji odločitvi upoštevati odpovedi pogodb o storitvah ter jasno razdelati katere odpovedi pogodb o storitvah so v neposredni zvezi z ukinitvijo določenih delovnih mest in katere ne. Tožnik je predlagal zaslišanje prič I.U. in M.K., sodišče v obrazložitvi ne navede, zakaj navedenih prič ni zaslišalo, zaradi česar je po tožnikovi oceni izpodbijano sodbo potrebno že iz tega razloga razveljaviti. Tožnik je predlagal še druge dokaze, tožena stranka jih ni predložila, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožena stranka morala ukiniti neproduktivna delovna mesta. Konkurenca je velika in ne dopušča personalnih in drugih rezerv. Novo delovno mesto, ki je bilo ponujeno tožniku, je po opisu dokaj podobno, le nadzora ni več in ni razumljivo, zakaj tožnik pogodbe ni podpisal. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo vseh dokazov in da ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj jih ni izvedlo. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, saj 213. člen ZPP izrecno določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče. Tožnik ne pojasni bistvenega, in sicer kako bi predlagani dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, vplivali na rezultat dokazovanja oziroma katera odločilna dejstva naj bi bila z njimi drugače dokazana.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 7. 2009 ukinila delovno mesto nadzornega varnostnika s 1. 8. 2009 in organizirala delovno mesto pomočnika vodje fizičnega varovanja. Tožniku je bila dne 6. 7. 2009 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, istočasno pa mu je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto varnostnika, česar pa tožnik ni sprejel. Delodajalec lahko v skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delojemalcem. Pritožba zmotno očita, da v konkretni zadevi ni bil podan resen in utemeljen odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje je v okviru izvedenega dokaznega postopka dejansko stanje v zvezi s tem raziskalo pravilno in popolno ter na podlagi listin in izpovedi direktorja tožene stranke zaključilo, da je tožena stranka delovno mesto tožnika ukinila z namenom racionalizacije poslovanja. Ta dejanski stan vsekakor sodi v okvir poslovnega razloga, kot je definiran v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožba sicer trdi, da je bil razlog za ukinitev delovnega mesta nadzornega varnostnika malomarno opravljanje dela dveh varnostnikov, vendar pa ta trditev ni bila potrjena z izvedenimi dokazi. Ukinitev delovnega mesta nadzornega varnostnika so narekovali poslovni razlogi, saj le-ti niso ekonomsko opravičili svojega obstoja. Gospodarski subjekti imajo pravico, da organizirajo poslovni proces v skladu s svojimi potrebami, v te odločitve pa se sodišče ne more spuščati. Odločitev o ukinitvi delovnega mesta pa je tožena stranka sprejela s sklepom z dne 3. 7. 2009. Tudi pritožbena navedba, da bi tožena stranka morala tožniku ponuditi delovno mesto pomočnika vodje fizičnega varovanja, ker je že pred tem opravljal delo namestnika vodje fizičnega varovanja, je neutemeljena. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za zasedbo tega delovnega mesta, kar sam priznava, vendar pa neutemeljeno meni, da je tožena stranka kriva, da nima opravljenega izobraževanja.

Določilo 3. odstavka 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 90. člena ZDR). Za ustrezno zaposlitev se šteje tista zaposlitev, za katero se zahteva vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca (3. odstavek 90. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika, ki ni bilo ustrezno delovno mesto, glede na določbo 3. odstavka 90. člena ZDR, ponudbe tožnik tudi ni sprejel. Drugega ustreznega delovnega mesta tožena stranka ni imela. Za zasedbo delovnega mesta pomočnik vodje fizičnega varovanja tožnik ni imel licence nadzornega varnostnika, zato tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi tega delovnega mesta, temveč ga je ponudila delavcu, ki je imel ustrezno licenco. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika ni imela ustrezne zaposlitve, ampak le zaposlitev za delovno mesto varnostnika, ki se v smislu 3. odstavka 90. člena ZDR šteje kot neustrezna zaposlitev, ki pa je tožnik ni sprejel. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil v konkretni zadevi podan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti pa tudi niso podane, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama krije stroške postopka, ne glede na izid spora (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji).