Jedro

Dovoljenje staršev za gradnjo hiše na njihovem zemljišču ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je novozgrajena enonadstropna stanovanjska hiša, stoječa na delu parcele št. 410/4 k.o. ...., skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnice na teh nepremičninah do ene idealne polovice. Tožencu je naložilo, da kot zemljiškoknjižni lastnik dopusti odmero novozgrajene enonadstropne stanovanjske hiše in pripadajočega funkcionalnega zemljišča in za tem tožnici izstavi za zemljiškoknjižni prenos primerno listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižiti lastninsko pravico tožnice do ene polovice, sicer bo listino nadomestila sodba. Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 191.100,00 SIT v petnajstih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navaja, da uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge zlasti pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da hiša ni bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze. Zgrajena je bila leta 1988, toženec pa jo je dobil po izročilni pogodbi od svojega očeta v letu 1989. Navedena stanovanjska hiša ni skupno premoženje in je v zvezi s tem sodišče prekršilo določilo 51. člena ZZZDR. Hiša je bila zgrajena kot nadomestna. Skupno je samo tisto premoženje, ki je bilo pridobljeno po izročilni pogodbi. Ker sodišče izvedencu ni naročilo, da ugotovi vrednost vlaganj od sklenitve izročilne pogodbe do razveze zakonske zveze je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Sodišče tudi določila 59. člena ZZZDR ni pravilno uporabilo, saj je izkazan bistveno večji prispevek toženca k skupnem premoženju. Sodišče bi moralo upoštevati najmanj to, da je parcelo dobil toženec in to komunalno opremljeno. To dejstvo bi moralo sodišče upoštevati pri določitvi obsega oziroma višini deležev pravdnih strank. Parcela je posebno premoženje toženca oziroma njegov prispevek k pridobitvi skupnega premoženja. Sodišče je napačno ugotovilo prispevek posameznega zakonca, ko ni upoštevalo dohodka toženca pri SAP Ljubljana od 1.10.1985 do 1.5.1986, zato je zmotno zaključilo, da je v letu 1985 tožnica zaslužila več od toženca. Ker sodišče ni upoštevalo dohodka toženca pri SAP je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zmotno zaključilo, da v začetku gradnje toženec ni imel več denarja iz Iraka. Vse kar je kupil je stalo 14.200,00 USD, njegov zaslužek pa je znašal 25.876,00 USD in 541.732,45 din, kar je znašalo 7.123,00 USD. Razlika med porabljenim denarjem in zaslužkom znaša 19.800,00 USD. Toženec je prepričan, da je njegov prihranek znašal 15.000,00 DEM, kar je vložil v gradnjo hiše. Toženec je zaslužil tudi z dodatnim delom kot mizar, šofer in lastnik traktorja. Več je prispeval k skupnem premoženju, ker je dela opravil sam. Ni res, da bi se tožnica pri domačih delih angažirala več od toženca. Vlaganja toženca po razpadu zakonske zveze bi sodišče moralo upoštevati, saj gre za koristna in potrebna vlaganja. Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo določbo 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in določbo 59. člena ZZZDR. 2. odstavek 51. člena ZZZDR določa, da je premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Nikakršnega dvoma ni, da je hiša (ki je bila grajena v obdobju od 1987 oziroma 1988 do 1991 leta in ne v letu 1988 kar zatrjuje pritožba) s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem skupno premoženje pravdnih strank. Odločitev o enakem deležu pravdnih strank na hiši pa zaenkrat ni prepričljiva. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da zemljišča nista pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je med dejstvi, ki so služila za podlago odločitvi, navedlo tudi, da so toženčevi starši dali stavbišče za gradnjo obema pravdnima strankama in nato v nadaljevanju, na 6. strani obrazložitve da sta s tem, ko sta starša dovolila gradnjo tožnica in toženec na zemljišču pridobila lastninsko pravico na podlagi sporazuma. Po določbi 20. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR je lastninsko pravico mogoče pridobiti na podlagi pravnega posla, vendar pa doslej izvedeni dokazi zaključka o njegovi sklenitvi niso omogočili. Tožnica je zaslišana kot stranka povedala, da sta hišo zidala z dovoljenjem staršev moža. Dovoljenje za gradnjo ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice. Ker ni sporno, da zemljišče ni bilo pridobljeno na način, ki ga predvideva 2. odstavek 51. člena ZZZDR, izvedeni dokazi pa zaključka o poslovnem prenosu lastninske pravice na zemljišču ne omogočajo je pritožbeno sodišče, zaradi potrebne dopolnitve dokaznega postopka, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, zaradi ugotovitve obstoja pravnega posla, na podlagi katerega bi na tožnico in toženca prešla lastninska pravica na zemljišču, ponovno zaslišati tožnico in toženca in izvesti morebiti dodatno predlagane dokaze. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo moralo ponovno presoditi ali je tožbeni zahtevek v celotnem obsegu utemeljen. Če po dopolnitvi postopku tožeča stranka ne bo uspela dokazati, da tudi zemljišče deli usodo hiše, bo moralo sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevati pri višini solastninskega deleža. Za ugotovitev slednjega bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi tudi trditev toženca, da je v skupno gradnjo vložil prihranke, ki so mu ostali od dela v Iraku. Zaradi uporabe različnih valut pri poračunu zaslužka toženca zaenkrat ni mogoče brez pridržka verjeti tožnici, da ob začetku skupne gradnje tega denarja ni bilo več. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku dohodke toženca, ki jih je prejel, ko je delal v Iraku, preračunati na isto valuto nato pa jih primerjati z v isti valuti izkazanimi izdatki ter preveriti trditev toženca, ki jo je ta konkretiziral v pritožbi, da je 15.000,00 DEM prihrankov vložil v gradnjo hiše. Dejstvo, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo zaslužka, ki ga je toženec dobil v času zaposlitve pri SAP, pa se pokaže za neodločilno saj je sodišče primerjalo osebne dohodke strank šele od leta 1987 dalje, torej od tedaj, ko naj bi se potrditvi tožnice začela gradnja hiše. Prav tako prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo vlaganja toženca v hišo po prenehanju zakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da glede na nesporno dejstvo, da za vlaganje toženec ni pridobil soglasja tožnice le ta ne morejo imeti stvarnopravnih učinkov. Odločitev o stroških, ki so toženi stranki nastala z vložitvijo pritožbe je po določbi 3. odstavka 166. člena ZPP pridržana za končno odločbo.