Jedro

Tožnik ni navedel, na kakšen način je zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da zavrženje tožbe šele po prejemu odgovora na tožbo, in ne že v fazi predhodnega preizkusa tožbe, ni vplivalo na pravilnost odločitve, da jo je treba zavreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo (I. točka izreka), tožniku pa naložilo, naj povrne toženi stranki stroške postopka v višini 1.485,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sklep zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njegovo spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje kršitev določbe 274. člena ZPP, saj bi sodišče prve stopnje moralo tožbo s sklepom zavreči že ob predhodnem preizkusu tožbe, torej še pred vročanjem tožbe toženi stranki v odgovor, predsedniku senata bi namreč moralo biti že ob predhodnem preizkusu tožbe jasno, da je na podlagi drugega odstavka 425. člena ZGD-1 prepozna. Navaja, da je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je povzročila nepotrebne pravdne stroške, ki bremenijo tožnika. Dalje zatrjuje kršitev določbe drugega odstavka 19. člena ZPP, ker bi ob predhodnem preizkusu tožbe sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik v tožbi zatrjeval odškodninsko odgovornost tudi na podlagi drugega odstavka 147. člena OZ, da ga je namreč tožena stranka kot nadrejeni prisilila opraviti nevarno delovno nalogo, v kateri se je težje poškodoval. Meni, da na nepravilno navedeno pravno podlago v tožbi sodišče ni vezano, temveč mora glede na tožbene trditve izluščiti pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Sklicuje se na tožbene trditve, da mu je toženec kot delavec izbrisane družbe delodajalke povzročil škodo namenoma, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje tožbo presojati po drugem odstavku 147. člena OZ, se izreči za nepristojno ter zadevo odstopiti sodišču splošne pristojnosti. Dalje zatrjuje še, da odgovor na tožbo ni bil potreben, saj bi moralo sodišče prve stopnje že ob predhodnem preizkusu tožbe ugotoviti, da je prepozna, zato posledično ni potreben priglašeni strošek zanj. Meni, da neskrbnost sodišča prve stopnje pri predhodnem preizkusu tožbe ne sme finančno bremeniti tožnika, zato izpodbija tudi II. točko izreka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka v plačilo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke tožniku, ker je bila tožba vložena prepozno. Ugotovilo je, da je tožnik glede na 425. člen Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl. – ZGD-1) zamudil dveletni materialni prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevka zoper družbenika izbrisane družbe (družba je bila izbrisana iz sodnega registra 20. 6. 2018, tožnik pa je tožbo zoper družbenika vložil 29. 10. 2020).

7. V pritožbi tožnik ne nasprotuje pravilnosti ugotovitve, da je bila tožba glede na določbo 425. člena ZGD-1 prepozna. Odločitvi nasprotuje s sklicevanjem na kršitev določbe 274. člena ZPP, skladno s katero predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Ker gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe oziroma sklepa, bi moral tožnik izkazati, da je odločitev zaradi nepravilne uporabe določbe 274. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tožnik ni navedel, na kakšen način je zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da zavrženje tožbe šele po prejemu odgovora na tožbo, in ne že v fazi predhodnega preizkusa tožbe, ni vplivalo na pravilnost odločitve, da jo je treba zavreči. Tožnik se zavzema za to, da bi bilo treba tudi tožbo zoper toženca v tem postopku odstopiti v odločanje pristojnemu sodišču splošne pristojnosti, saj naj bi v tožbi podal trditve, da je toženec odškodninsko odgovoren (tudi) na podlagi drugega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 29/03 in nasl. – OZ), ker naj bi ga kot nadrejeni delavec prisilil v opravljanje nevarne delovne naloge, v kateri se je poškodoval in mu je s tem povzročil škodo namenoma. To ne drži, iz tožbe namreč ne izhajajo takšne tožbene trditve, saj je tožnik odgovornost toženca v tem postopku utemeljeval zgolj na podlagi prehoda obveznosti izbrisane družbe nanj kot njenega družbenika,1 zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da se skladno z 19. členom ZPP ni izreklo za nepristojno in tožbe zoper toženca v tem postopku ni odstopilo sodišču splošne pristojnosti, temveč je kot stvarno pristojno sodišče tožbo zoper toženca zavrglo.

8. Tožnik nasprotuje odločitvi o stroških s sklicevanjem na prvi odstavek 155. člena ZPP o nepotrebnosti odgovora na tožbo. Ker je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k vložitvi odgovora na tožbo, je ta morala nanjo odgovoriti, da ne bi prišlo do izdaje zamudne sodbe. Glede na to ni mogoče trditi, da je bil odgovor na tožbo nepotreben ter da je zato strošek odgovora na tožbo dolžan kriti toženec sam. Odločitev o tem, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške odgovora na tožbo, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo na podlagi 154. člena ZPP, saj tožnik v tem postopku ni uspel. 9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

11. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V tožbi je kot nadrejenega in odgovornega delavca opredelil skupinovodjo A. A., in ne toženca v tem sporu.