Jedro

Ker je tožena stranka svoje obveznosti iz naslova odstopljenih terjatev poravnala do 29.12.2000, torej pred podano izjavo o stanju svojih obveznosti do družbe H.d.o. z dne 10.07.2001, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nobena od odstopljenih terjatev ni zajeta v saldu dolga po izjavi tožene stranke z dne 10.07.2001 in da torej vtoževana terjatev ni bila cedirana večkrat oz. raznim osebam, zato določilo čl. 439 ZOR o večkratnem odstopu terjatve raznim osebam ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom o popravi te z dne 5.4.2006, toženi stranki naložilo plačilo zneska 89,559.514,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.6.2003 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov v znesku 1,372.000,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. čl. 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje, češ da so bile pred 30.6.2001 odstopljene druge terjatve, ki niso upoštevane v vtoževanem znesku 89,559.514,26 SIT, ki predstavlja stanje dolga tožene stranke do družbe H. d.o.o. Prav tako je po mnenju tožene stranke zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati celoten znesek, ker da vtoževana terjatev ni bila cedirana večkrat oz. večim osebam. V konkretnem primeru bi sodišče moralo uporabiti določilo čl. 420 OZ, po katerem terjatev pripada tistemu prevzemniku o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika in ki se je pri dolžniku prvi oglasil. Vtoževane terjatve je družba H. odstopila P., C. C., N. d.d. itd. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 3000 točk. Pritožba ni utemeljena.

Čeprav tožena stranka med pritožbenimi razlogi navaja kot razlog tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa tega ne konkretizira. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo, da bi v postopku na prvi stopnji bila storjena katera izmed po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po II. odst. 339. čl. v zvezi z II. odst. 350. čl. ZPP.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje na osnovi trditev in predlaganih dokazov pravdnih strank pravilno ugotovilo za razsojo odločilno dejansko stanje in tudi materialno pravo pravilno uporabilo s tem, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Glede na izjavo tožene stranke z dne 10.7.2001, s katero tožena stranka potrjuje, da ima na dan 30.6.2001 do podjetja H. gradbeništvo d.o.o. neplačane obveznosti v višini 89,559.514,26 SIT in je te obveznosti tudi specificirala (priloga A3) in glede na nadaljnjo izjavo tožene stranke, da bo ta pred vsakim plačilom svojih obveznosti, ki jih ima do družbe H. gradbeništvo d.o.o. na podlagi računov in situacij po seznamu iz izjave z dne 10.7.2001, pridobila pisno soglasje tožeče stranke k vsakemu nameravanemu plačilu (priloga A7), ter glede na listine, ki se nanašajo na odstop H. terjatev N. d.d., C. C. in P., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na dan 30.6.2001 nobena od teh že odstopljenih terjatev ni zajeta v saldu po izjavi (tožene stranke z dne 10.7.2001) v višini 89,559.514,26 SIT, iz česar je pravilno zaključilo, da vtoževana terjatev ni bila cedirana večkrat oz. raznim osebam, ter da cesije, na katere se sklicuje tožena stranka, s konkretno pravdo nimajo zveze.

Kot to ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, je iz listin tožene stranke v spisu razvidno, da je tožena stranka svoje obveznosti iz naslova odstopljenih terjatev H. P. poravnala do 8.11.2000 (priloge B2, B3, B5 - 8), N. L. b. d.d. dne 29.12.2000 (B9 do B18) in C. C. dne 28.12.2000, torej vse že pred podano izjavo o stanju svojih obveznosti do H. d.o.o. z dne 10.7.2001 (priloga A3). Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da določilo čl. 439 ZOR o večkratnem odstopu iste terjatve raznim osebam, na katero se sklicuje tožena stranka tudi v pritožbi (kjer pa napačno navaja predpis, ki tedaj še veljal), ne pride v poštev.

Ker tako tudi s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

O pritožbenih stroških tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče odločilo po določilu čl. 155 ZPP. Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je te stroške dolžna nositi tožeča stranka sama.