Jedro

Nujni dedič lahko uveljavlja dopolnitev nujnega deleža proti osebi, ki ni dedič, le v pravdnem postopku z ustrezno postavljenim oblikovalnim in dajatvenim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo zapuščinski postopek.

Proti navedenemu sklepu je vložila pritožbo zakonita dedinja M. L. in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je bila v okviru tega zapuščinskega postopka napotena na pravdo. Na podlagi njene tožbe je bilo v letu 2005 odločeno, da predstavlja prodajna pogodba, sklenjena med zapustnikom in M. Š. ter S. Š., darilo. Sodišče je na to sodbo vezano, zato bi moralo v okviru zapuščinskega postopka odločiti o vrnitvi darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Po njenem mnenju je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da obdarjenca nista stranki zapuščinskega postopka, saj so zavezanci po pravnomočni sodbi vsi trije toženci, med njimi tudi F. S. ml., ki je nedvomno stranka zapuščinskega postopka kot zapustnikov dedič. Zavezanec za vrnitev darila po navedeni sodbi pa je tudi on. Pritožnica nadalje meni, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da je mogoče nujni delež zahtevati le proti sodedičem, saj zakon tega nikjer ne določa. Pritožnica meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ni sklep obremenjen s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 163 Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe ZD, sklep pa vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju.

Zapuščinski postopek je namenjen temu, da se v njem ugotovi obseg zapuščine, krog oporočnih ali zakonitih dedičev, pravice drugih udeležencev ter odloči o načinu dedovanja zapuščine. V primeru, da se v zapuščinskem postopku med strankami postopka pojavi spor o dejstvih, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, ali spor o obsegu zapuščine, sodišče v skladu z določbama 210. in 212. člena ZD prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na vložitev ustrezne tožbe. V obeh primerih pa ZD govori o strankah zapuščinskega postopka. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so ob upoštevanju določbe 175. člena ZD stranke zapuščinskega postopka dediči in volilojemniki ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine. To so na primer upniki, ki uveljavljajo ločitveno pravico v smislu določbe 143. člena ZD, ali država in občina, če uveljavljata omejitev dedovanja v smislu določbe 128. člena ZD. Ni dvoma, da je pritožnica kot nujna dedinja stranka zapuščinskega postopka. To pa ne velja za obdarjenca M. Š. in S. Š., od katerih pritožnica uveljavlja vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Onadva namreč nista ne dediča zapustnika, niti iz zapuščine ne uveljavljata kakšne pravice. Ker torej ne gre za spor med strankami zapuščinskega postopka o tem, ali tožnica upravičeno zahteva dopolnitev nujnega dednega deleža iz premoženja, s katerim je zapustnik neodplačno razpolagal manj kot eno leto pred smrtjo v korist drugih oseb, odločanje o tej pritožničini pravici ne sodi v zapuščinski postopek. Pritožnica bo morala svojo pravico uveljavljati v pravdnem postopku, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Dejstvo, da je bila zapuščinska obravnava enkrat že prekinjena zaradi napotitve na pravdo, v kateri je bilo pravnomočno ugotovljeno, da prodajna pogodba, sklenjena med zapustnikom in Š., predstavlja po vsebini darilo, na odločitev ne more imeti vpliva. Takšna pravnomočna sodba tudi ni brezpredmetna, saj bi sicer morala pritožnica z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom, ki predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o tem, ali ima pritožnica pravico uveljavljati prikrajšanje nujnega deleža iz premoženja, s katerimi je njen oče razpolagal za časa življenja in zato ne sodi v zapuščino, uveljavljati ugotovitev, da sklenjena pogodba po vsebini predstavlja darilo. Tudi okoliščina, da je kot stranka pravdnega postopka na pasivni strani sodeloval tudi F. S. ml., ki je dedič v tem zapuščinskem postopku, na odločitev ne vpliva. Obdarjenec namreč ni on, zato pritožnica od njega ne more uveljavljati kakršnihkoli pravic zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Iz povedanega sledijo logični zaključki, da ima pritožnica sicer pravico uveljavljati dopolnitev nujnega deleža v smislu določbe 26. člena ZD in zato zahtevati vrnitev darila na podlagi določbe 40. člena ZD, če se bo po kriterijih iz 28. člena ZD ugotovilo, da je prikrajšana, vendar pa mora to pravico z ustreznim oblikovalnim in dajatvenim zahtevkom uveljavljati v pravdi, saj obdarjenca nista stranki zapuščinskega postopka. Takšno pravno stališče prvostopnega sodišča je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno, saj temelji tudi na pravilni razlagi citiranega strokovnega članka dr. Mateje Končina Peternel z naslovom Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, P. in delo, letnik 2008, št. 7, stran 1584 ter komentarju ZD Kreč, Pavič, stran 127. Ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bilo o celotni zapuščini že odločeno z delnim sklepom o dedovanju z dne 6.11.2008, pritožnica ne izpodbija. Ker torej ni več predmeta dedovanja, je izpodbijana odločitev o ustavitvi zapuščinskega postopka pravilna.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.