Jedro

Pravico razpolaganja z zemljiščem, ki je v idealni solastnini več lastnikov, bi investitor izkazal, če bi imel soglasje vseh ostalih solastnikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 12.8.1993, s katero ni bilo ugodeno njunemu zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo prizidka za namen trgovine k obstoječi stanovanjski hiši na zemljišču parc. št. 1132 in 1133/1. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije tožbo J.K. zoper drugostopno odločbo zavrnilo z utemeljitvijo, da je drugostopni organ sicer pravilno ocenil, da ni bilo razlogov za prekinitev postopka, ker bi moral prvostopni organ sam oceniti, ali je pravica razpolaganja izkazana. Predložitev dokaza o pravici razpolaganja z zemljiščem je eden od pogojev, da se začne postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. Če stranka dokaza ne predloži kljub pozivu upravnega organa, se lahko zahteva stranke zavrže. Če pa stranka dokaz predloži, upravni organ pa oceni, da s predloženimi listinami ni izkazala pravice razpolaganja, zahtevo stranke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, ker ni izpolnjen pogoj iz 78. člena zakona o graditvi objektov. Po vročitvi navedene sodbe je upravni organ na prvi stopnji ponovno ugotovil, da je na podlagi sodne poravnave, sklenjene dne 14.2.1988 razvidno, da sta solastnika K.J. in K.L. fizično razdelila skupno premoženje samo glede lastnine na obstoječi stanovanjski hiši, gospodarskem poslopju z. k. telesa II., stoječem na zemljišču parc. št. 1132, nista pa fizično razdelila pravice uporabe na zemljišču parc. št. 1132/1 in 1133/1. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se tožnika kot investitorja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja nista izkazala s pravico razpolaganja z zemljiščem na katerem je v zemljiški knjigi izkazan tudi idealni solastnik J.K. Investitorja sta solastnika pri z. k. telesu II. in razpolagata z nezazidanim stavbnim zemljiščem v sorazmerju z velikostjo solastninskih deležev na objektu, vendar pa s skupnim zemljiščem brez soglasja ostalih solastnikov, torej tudi solastnika K.J., ne moreta razpolagati v skladu z določbo 15. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. S tem je onemogočena izključna razpolagalna pravica tožnikov na zemljišču, kjer nameravata graditi.

Tožeči stranki v tožbi uveljavljata razloge bistvene kršitve določil postopka in s tem v zvezi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navajata, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka, saj je bila napadena odločba izdana v času, ko je bil po prvostopnem organu postopek prekinjen in je bila odločba, ki jo izpodbijata izdana 25.11.1993, odločba o tem, da se sklep o prekinitvi postopka z dne 28.1.1993 odpravi pa je bila izdana 26.11.1993. Po mnenju tožečih strank gre za popolno zmedo na strani tožene stranke, saj očitno le-ta sploh ni obravnavala postopkov, ki se vodita pod isto številko skupaj, zato takšna odločitev ne more obveljati. Ker je tožena stranka potrebovala praktično eno leto za reševanje pritožb tožečih strank, je med tem časom tožeča stranka tudi že praktično pred zaključkom postopka za razdelitev uživanja oziroma za izključno uporabo zemljišča, kjer naj bi sporni objekt stal. Zato so se tudi okoliščine v tem času toliko spremenile, da dejansko stanje ne ustreza več opisanemu v napadeni odločbi in je zato temu primerno zmotno uporabljeno materialno pravo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožeči stranki imata prav, ko trdita, da je bila v tej zadevi izpodbijana odločba izdana dne 25.11.1993, torej v času, ko je bil postopek po sklepu prvostopnega organa z dne 28.1.1993, prekinjen. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala tako kot tudi tožeča stranka en dan prej preden je z odločbo odpravila sklep prvostopnega organa, s katerim je bil postopek prekinjen, sicer kršila pravila postopka, vendar ne bistveno, ker ta kršitev ni mogla vplivati na pravilno odločitev v stvari. Odprava navedenega sklepa namreč pomeni, da sklep ni postal pravnomočen in zato z njim niso mogle nastati nikakršne pravne posledice.

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ker se investitorja nista izkazala s pravico razpolaganja z zemljiščem na katerem nameravata graditi in ki je eden od pogojev po 78. členu zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86). Pogoj iz 78. člena zakona o graditvi objektov bi tožeči stranki v tem primeru izpolnili, če bi v postopku predložili soglasje ostalih idealnih solastnikov spornega stavbnega zemljišča. V obravnavanem primeru pa, kot je tožena stranka pravilno ugotovila, soglasja ni, saj solastnik J.K. nasprotuje nameravani gradnji. V tem primeru tudi ne more vplivati na odločitev v stvari trditev tožeče stranke v tožbi, da je postopek za razdelitev pravice uporabe na spornem zemljišču tik pred zaključkom in da zato dejansko stanje ne ustreza več opisanemu v izpodbijani odločbi. Sodišče odloči o upravnem sporu praviloma na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).