Toženka je pravilno obrazložila in utemeljila sorazmernost izrečenega ukrepa, saj tožnik ne prereka, da je imel zgolj v treh mesecih zabeleženih več kršitev hišnega reda azilnega doma. Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene v domu. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal.
I.Tožba se zavrne.
II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje iz razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), t. j., ker je to nujno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, ... , od 2. 3. 2026 od 12:40 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 2. 6. 2026 do 12:40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je še, da stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).
2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je socialna služba azilnega doma pristojni organ obvestila o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o vedenju, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Tožniku se očitajo naslednje kršitve:
-1. 12. 2025 je bila po pregledu sobe na njegovem ležišču najdena neznana posušena snov rastlinskega izvora, ki je kljub opozorilom varnostnikov ne želi izročiti. Postane tudi agresiven, zato mu je izrečeno zadržanje. Neznano snov želi odvreči na streho objekta, kar mu varnostnik prepreči, tožnik pa ga fizično napade. Ker se ne umiri, varnostnik uporabi strokovni prijem in sredstva za vklepanje (poročilo varnostne službe iz istega dne);
-16. 1. 2026 pride do pretepa med tožnikom in drugim prosilcem. Varnostnik ju razdvoji z uporabo strokovnega prijema in mu izreče ukrep zadržanja do prihoda policije (poročilo varnostne službe iz istega dne);
-2. 2. 2026 je predstavnik socialne službe s tožnikom zaradi žaljivega odnosa do drugega prosilca opravil razgovor, pri čemer tožnik zanika, da bi bil žaljiv (uradni zaznamek socialne službe iz istega dne);
-7. 2. 2026 dva prosilca socialni službi sporočita, da je istega dne tožnik pod mostom avtoceste z rezilom porezal po obrazu prosilca A. A. in nato pobegnil. Posledično sta poklicala policijo, ki je prišla na kraj dogodka (poročilo varnostne službe iz istega dne);
-9. 2. 2026 je varnostnica sporočila socialnemu delavcu, da se v kadilnici azilnega doma nahajata dve vzmetnici, označeni z oznako sobe ... . Socialni delavec je ob pregledu sobe opazil, da je bila poleg vzmetnic odstranjena tudi postelja, ki se je nahajala pri smetnjakih. Posledično je naročil tožniku, naj vzmetnici in posteljo vrne v njegovo sobo ter ga seznanil, da gre za kršitev hišnega reda. Čeprav je slednji obljubil, da bo odstranjeno pohištvo vrnil na prejšnje mesto v roku 10 minut, svoje obljube ni izpolnil (uradni zaznamek socialne službe iz istega dne);
-27. 2. 2026 se je tožnik pričel razburjati in kričati na socialno delavko, ki je v sobo želela namestiti nov pograd. Prepovedal ji je vstop v sobo ter zahteval pogovor z vodjo socialne službe, ki se je z njim tudi pogovoril. Ponovno je bil opozorjen, da je žaljiv ali nasilen odnos do drugih oseb hujša kršitev hišnega reda, ki se kaznuje z ukrepom omejitve gibanja (uradni zaznamek socialne službe iz istega dne).
3.Pristojni organ je tožniku dal možnost, da se o gornjih očitkih izjavi. Na razgovoru je s pomočjo tolmača za arabski jezik priznal, da je bila v njegovi sobi najdena posušena snov rastlinskega izvora, zanikal pa je, da bi napadel varnostnika. Priznal je tudi pretep, do katerega je prišlo 16. 1. 2026 ter odstranitev postelje z vzmetnico. Ostale kršitve je zanikal.
4.Po zaključnem razgovoru je uradna oseba tožniku zaradi zagotavljanja varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, ki so v danem primeru predstavljali resnično in dovolj resno grožnjo varnosti varnostnikov in ostalih sostanovalcev ter zaposlenih azilnega doma, izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je povedal, da je ukrep razumel in na zapisnik ni imel pripomb. Podpis zapisnika pa je odklonil.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja zaključek toženke, da je tožnik v obdobju od decembra 2025 do februarja 2026 najmanj šest krat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu. Ta določa, da morajo imeti nastanjene osebe v Azilnem domu spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične nestrpnosti ter druge nestrpnosti v kakršnikoli obliki, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola ter drugih opojnih snovi. Toženka izpostavi, da je tožnik pokazal agresivno, žaljivo in nespoštljivo oz. neprimerno vedenje z elementi nasilja do zaposlenih in nastanjenih v Azilnem domu, povzročal je škodo, užival prepovedane substance in motil mir. Po njenem mnenju gre za hude kršitve hišnega reda, do katerih je prišlo v treh mesecih, navkljub večkratnim opozorilom, da s kršitvami preneha. Tožnik je večino dejanj in očitanega vedenja priznal. Toženka je zaključila, da njegovih ravnanj z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati.
Bistvene navedbe strank upravnega spora
Tožnik zoper sklep vlaga tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Z odrejenim ukrepom pridržanja se ne strinja. Trdi, da odvzem osebne svobode ni nujno potreben. Uveljavlja absolutno bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da izpodbijanega sklepa ni moč preizkusiti. Poudarja, da dikcija "do prenehanja razlogov" iz izreka ni obrazložena. Tako ni jasnih meril za presojo trajanja omejitve osebne svobode, prav tako pa tudi ne, v kakšnem terminskem obdobju naj bi bila ocena glede njegovega izboljšanja vedenja podana, kdo naj bi jo sploh podal in v kakšni sestavi. Ni razvidno niti kateri pristojni organ naj bi o tem, kdaj so razlogi prenehali, na koncu odločal niti po katerem postopku. Priznava, da je kot skrajno pravno sredstvo sicer možen neposredni nadzor Upravnega sodišča, vendar hkrati meni, da bi v obrazložitvi sklepa moralo biti pojasnjeno veliko več. Dokazni standardi presoje toženke so po njegovi oceni prenizki za tak ukrep, da bi utemeljevali tako skrajni in časovno nedoločen poseg v njegovo osebno svobodo. Za omejitev svobode gibanja bi po njegovem mnenju zadostovale prostorske kapacitete Azilnega doma, četudi je tudi to ultima ratio ukrep.
Nadalje poudarja, da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom, brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, določenih v Recepcijski direktivi. Tudi, če je v konkretnem primeru podan določen razlog za pridržanje, mora biti pridržanje prosilca nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimni cilj pridržanja. Meni, da temu ni tako. Poudarja, da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Iz izpodbijanega sklepa slednje sploh ni razvidno.<sup>1</sup> Tovrstna dokazna ocena glede na ustaljeno sodno prakso zagotovo ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena ZUP in kot taka ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa iz navedenih razlogov. Posledično očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Meni, da je pravica do izjave oz. kontradiktornosti postopka, neposreden in bistven izraz pravice do enakega varstva pravic subjektov v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen slovenske Ustave. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki (sploh pa stranki, ki je v šibkejšem položaju) omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna stališča ter, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in da aktivno sodeluje v samem dokaznem postopku (s postavljanjem vprašanj pričam ipd.).
Poudarja, da ni nasilna oseba, ki se zaveda pravil hišnega reda. Ostali nastanjeni so tisti, ki ga ne upoštevajo. Večkrat je bil napaden s strani ostalih nastanjenih v Azilnem domu in izven njega. Sam spoštuje vse uradne osebe. Dodaja, da obžaluje dogodek z dne 2. 2. 2026. Šlo je za bolj temperamenten pogovor med njim in drugim prosilcem, ki naj bi v določenem času razdelil toaletni papir, pri čemer ga ni žalil. Obžaluje tudi odstranitev pohištva, pri čemer do poškodovanja ni prišlo. Tovrstno ravnanje ni bilo njegova pobuda. Poudarja, da se je dogodek z dne 7. 2. 2026 zgodil izven Azilnega doma, pri čemer se bodo varnostni organi odločili, ali bo sprožen kazenski pregon. Trdi, da je bil on tisti, ki je bil napaden. Glede dogodka z dne 15. 5. 2024 pa zanika, da bi od drugih zahteval denar. Dodatno obžaluje izjavo, da je "lahko nasilen do kogarkoli, ki je nasilen do mene" ter, da ločuje med slovenskim narodom in osebami drugih narodnosti. Zaveda se, da mora spoštovati slovenski pravni red in, da je v Sloveniji ničelna toleranca do nasilja. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi, ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ter ga odpravi, toženki pa naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep njegove omejitve gibanja v Centru za tujce. Podredno predlaga, da se zadeva odpravi in vrne toženki v ponovni postopek.
Podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Poudarja, da se pridržan v prostorih Centra za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Z izdajo začasne odredbe bi se ga lahko premestilo v prostore Azilnega doma. Poudarja, da člen 9 (3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU določa, da se prosilca nemudoma izpusti, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Posledično ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Izdaja začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) ).
Ureditveno začasno odredbo je po njegovem mnenju treba izdati iz razloga, ker mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU, kar predstavlja težko popravljivo, oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU). Nezakonit odvzem prostosti že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja postopka mednarodne zaščite, če je oseba pridržana nezakonito.
Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo nasprotuje tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Vztraja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pogoji za izdajo začasne odredbe pa niso podani. Sodišču predlaga, da ju zavrne.
Dokazni postopek
Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa št. 2142-37/2026/3-1542, v sodnem spisu pa listine, predložene s strani tožnika, ki se nahajajo pod prilogo A2 (izpodbijan sklep). Zaslišalo je tožnika.
Odločitev sodišča
Glede tožbe
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.
Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Gre za takšne razloge, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).
Pritrditi velja tožniku, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v njegovo ustavno pravico do osebne svobode. Sporni ukrep namreč po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.
1.V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče uvodoma pojasnjuje, da je preizkus izpodbijanega sklepa mogoč. Hkrati ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. V tožbi očitana uporaba termina "do prenehanja razlogov"namreč temelji na šestem odstavku 84. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko ukrep iz prvega in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, razen v primerih iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi po tem času še obstajajo, se ukrep s sklepom lahko podaljša še za en mesec. Ukrepi se odpravijo po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali. V tem primeru lahko predsednik upravnega sodišča odloči, da je treba opraviti neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa in določi sodnika ali sodnike upravnega sodišča, da ga opravijo. Če sodnik upravnega sodišča v okviru opravljenega nadzora ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja za določenega prosilca niso več podani, odredi odpravo ukrepa. Posledično toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni potrebovala dodatno pojasnjevati trajanja ukrepov, saj je način določanja časa trajanja jasno razviden iz zakona. Hkrati zakon tudi jasno določa način odprave ukrepa in postopek sodne presoje izvrševanja ukrepa. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tako nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost, pri čemer slednjega ni mogoče vnaprej točno predvideti. Posledično izpodbijana odločba ne more vsebovati bolj določene opredelitve.
2.Sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik sicer pravilno povzema vsebino pravice do izjave oziroma načelo kontradiktornosti postopka, vendar ob tem ne trdi, da naj bi mu bila kršena. Posledično ni jasno, kaj s to tožbeno navedbo zasleduje. Sodišče tako tovrstnega tožbenega očitka ne more preizkusiti. Vsebinsko prazen in nekonkretiziran je tudi očitek o dokazni oceni, ki naj bi bila metodološko nepravilna in v nasprotju z zahtevami iz 214. člena ZUP. Sodišče posledično lahko zgolj na splošno ugotovi, da je toženka vsako očitano posamezno kršitev, ugotovljeno s strani varnostne ali socialne službe Azilnega doma, primerjala z izjavo tožnika in nato sprejela odločitev, da so bile kršitve storjene. Sodišče temu lahko pritrdi. Nenazadnje je določene kršitve tožnik na razgovoru sam priznal. Tudi glede ostalih kršitev sodišče ne dvomi, da jih je tožnik storil, saj v tožbi ne izpodbija nobene ugotovitve toženke glede očitanih ravnanj. Zanje ponuja le različna opravičila. Tako navaja, da ni nasilna oseba, da ni imel nikogar namen žaliti in da obžaluje vse, kar se je zgodilo. S tem pa dokazno oceno toženke glede ugotovljenih kršitev v celoti potrjuje. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila o očitanih dejanjih v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz poročil z vidika zahtev obravnavane zadeve dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejanskega stanja (storitev očitanih dejanj). Velja dodati, da je tožnik zaslišan na naroku sam priznal, da je posedoval rastlinsko snov, za katero pove, da gre za marihuano, kar pomeni, da je v azilnem domu dejansko imel prepovedane droge in s tem kršil hišni red. Hkrati je navedel, da je bil udeležen v pretepu in, da je zaradi očitnih ravnanj v azilni dom tri krat prišla policija, kar kaže na to, da ni šlo zgolj za bolj "temperamenten" pogovor, temveč za fizično in verbalno nasilje. Tožnik nadalje poda določene trditve v zvezi z dogodkom, ki naj bi se zgodil 15. 5. 2024 (izsiljevanje za denar), kar pa sploh ni predmet predmetnega postopka, zato se sodišče do tovrstnih tožbenih ugovorov ne bo opredeljevalo.
3.Po oceni sodišča je toženka pravilno obrazložila in utemeljila tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Tožnik namreč ne prereka, da je imel zgolj v treh mesecih zabeleženih več kršitev hišnega reda azilnega doma. Prav tako tudi ne, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval. Tako je nazadnje socialni delavki, ki je želela zamenjati pograd, preprečil vstop v sobo ter jo verbalno napadel, kar ob drugih opisanih kršitvah tudi po prepričanju sodišča terja najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na Center za tujce. Sodišče se namreč strinja, da je to nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu. Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene v domu. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno se tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka. Sklep je v tem delu jasno obrazložen in je preizkus mogoč.
4.Tožnik je še mnenja, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se mu zdi tudi to neprimerno, ter da je bil izpodbijani sklep izdan izključno s kaznovalnim namenom, brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Recepcijska direktiva II. Drži, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni v celoti prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu). To ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.). Vendar to ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma, ob upoštevanju tožnikovih preteklih ravnanj v skladu z ZMZ-1, kot je to storila tudi v dani zadevi. Glede očitka o kaznovalnem namenu toženke sodišče ugotavlja, da je ta zgolj navržen in ga zato ne more preizkusiti. Ob tem sodišče še poudarja, da je namen omejitve gibanja iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti in/ali premoženjske varnosti oz. javnega reda, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost in/ali premoženje oz. javni red, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Slednje izhaja tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022.
5.Izpodbijani sklep je po povedanem zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.
Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.
6.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.
7.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda. Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje. Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo. Zaslišan na glavni obravnavi je nasprotno izpovedal, da tam nima nobenih težav (razen da ni slišan glede zdravstvene obravnave) in da je vse v redu. Sodišče ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo. To pa pomeni, da niti okoliščine posebne ranljivosti ni izkazal. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti (tretji in peti odstavek 32. člena ZUS-1).-------------------------------1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019 (točka 7, 8, 9, 10 obrazložitve).2 Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive o standardih za sprejem prosilcev že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine EU, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).3 Prav tam, 69. točka obrazložitve.4 Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 74/ 2023 z dne 19. 4. 2023 že pojasnilo, da je za listino kot dokazno sredstvo bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva (v obravnavani zadevi tožnikovih ravnanj z dne 13. 4. 2025, 4. 5. 2025 in 5. 5. 2025). Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena.5 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022.6 Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 87/2022 z dne 18. 8. 2022 (13. točka obrazložitve).7 Primerjaj sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 765/2023.