Jedro

Položaj, ko se opisana ravnanja ponavljajo vsakodnevno oziroma celo večkrat dnevno, utemeljuje zaključek, da je s tem onemogočen dostop do nepremičnine tožnikov in ne zgolj, da je otežen, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Če zaradi vsakodnevno parkiranih vozil tožnika ne moreta uporabljati spornega dela parcele, ki je prav tako očitno potreben za prihod in odhod iz njune stanovanjske hiše, je s tem onemogočen dostop tožnikov do njihovega doma in ne le otežen. Gre za tako pogosto oteževanje dostopa do doma, ki ga je mogoče enačiti z onemogočanjem dostopa ravno zaradi pogostosti pojavljanja. To pa predstavlja težko nadomestljivo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta tožnika predlagala, da je toženec dolžan nemudoma opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnikov na JV delu nepremičnine k.o. ... parcela 33/7 (ID znak: parcela 0001 33/7) in vsakršno poseganje v služnostno pravico tožnikov na nepremičnini katastrska občina ... parcela 33/3 (ID znak: parcela 0001 33/3), in sicer na 2,5 metra široki in 19,25 m dolgi poti, ki poteka na skrajnem vzhodnem delu te nepremičnine, in vzpostaviti prvotno stanje. Zavrnilo je tudi predlog v delu, ko sta tožnika predlagala, da se tožencu v bodoče prepoveduje s takimi in podobnimi dejanji kakorkoli posegati v lastninsko in služnostno pravico tožnikov, pod grožnjo denarne kazni.

2. Zoper ta sklep sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo vsebino predmetne služnostne pravice. Služnost je bila v sodni poravnavi z dne 1.9.2009 ustanovljena prav z namenom omogočiti vsakokratnemu lastniku nepremičnine parc. št. 33/1 in 33/2 najširšo služnost - dostop peš in z vsemi motornimi vozili po nepremičnini parc. št. 33/3 do parc. št. 33/1 in 33/2, ki sta stavbni zemljišči. Gospodarske potrebe tudi sicer zajemajo tudi oziroma v prvi vrsti dostop do nepremičnine, da jo je sploh mogoče uporabljati. Gospodarska funkcija lastninske pravice je torej v uživanju in uporabi, za kar je prvi pogoj dostop. V poravnavi z dne 1.9.2009 je govora o "vseh gospodarskih potrebah" v smislu najširše služnosti, da se bosta gospodujoči nepremičnini lahko uporabljali v polnosti, torej da ju bo vsakokratni lastnik lahko imel v posesti, jo uporabljal in užival na najobsežnejši način in z njima razpolagal, kar nujno zajema tudi možnost dostopa peš in z vsemi motornimi vozili tudi za potrebe bivanja, sploh upoštevaje dejstvo, da obe gospodujoči nepremičnini ležita na območju stavbnih zemljišč, podrobneje: stanovanjske površine z dejavnostjo - enodružinska gradnja. Z besedno zvezo "za vse gospodarske potrebe" so sklenitelji poravnave želeli poudariti, da gre za najširšo služnost, ne pa ravno obratno, da bi jo želeli omejiti "zgolj" za gospodarske potrebe, kot zmotno razloguje sodišče. Služnost za gospodarske potrebe neobhodno zajema oziroma vključuje tudi služnost dostopa, saj je dostop prvi in najbolj osnoven pogoj, da se nepremičnina lahko sploh uporablja. Tožnika vse od nakupa dalje uporabljata predmetno služnostno pot za dostop za potrebe bivanja na kupljenih nepremičninah, kar sta tako toženec kot njegova pravna prednica ves čas dopuščala. Tako restriktivno stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je neživljenjsko in krati tožnikoma pravico do sodnega varstva.

Ne drži, da tožnika ne bi povedala, za kakšne gospodarske potrebe izvršujeta predmetno služnost, saj sta to navedla tako v točki I. tožbe, kot v točki I. predloga za izdajo začasne odredbe - v 3. odst. na strani 8 vloge z dne 18.1.2024. Prav tako ne drži, da tožnika ne bi zatrjevala služnosti za potrebe prebivanja v stanovanjski hiši, saj je bistvo celotne vloge z dne 18.1.2024 prav to dejstvo. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1), saj sodišče protispisno očita tožnikoma, da teh trditev nista podala. Zaradi zmotne presoje, da naj v zvezi z zahtevkom za varstvo služnosti terjatev tožnikov ne bi bila verjetno izkazana, sodišče ni presojalo ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe v zvezi s služnostjo, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tudi presoja sodišča, da tožnikoma ne nastaja nenadomestljiva škoda zaradi posegov v njuno lastninsko pravico na parc. št. 33/7, je zmotna. Vsakodnevni posegi z obračanjem vozil na njuni nepremičnini ju hudo vznemirjajo in onemogočajo dostop, saj v tem času ne moreta prosto odhajati in prihajati na svojo nepremičnino, pač pa morata čakati, da se vozilo, ki brez kakršnekoli pravne podlage uporablja njuno nepremičnino za obračanje, umakne. Še bolj urgentna je situacija zaradi parkiranja vozil tako na služnostni poti kot na nepremičnini tožnikov. Nikakor ne drži, da tožnika nista niti verjetno izkazala, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi parkiranja vozil na njuni nepremičnini. Vozila, ki so parkirana na nepremičnini tožnikov oziroma na njej obračajo, so razvidna tudi iz fotografij 10, 11 in 12. Tudi sicer sta tožnika fotografije priložila primeroma, za ilustracijo. Nikjer ni določen dokazni standard, koliko fotografij bi morala tožnika predložiti v dokaz svojih navedb. Od tožnikov ni mogoče zahtevati in pričakovati, da bosta vsakokrat, ko ne bosta mogla domov ali z doma (kar se dogaja vsakodnevno in večkrat dnevno), iskala lastnike oziroma voznike parkiranih vozil po pekarni in sosednji stavbi in jih prosjačila, naj umaknejo svoja vozila, in se prerekala z njimi, če vozil ne želijo umakniti. Dejstvo je torej, da tožnikoma nastaja nenadomestljiva škoda, ne le zato, ker jima je vsakodnevno onemogočen dostop do njune nepremičnine, ampak ker zaradi nevzdržne situacije tudi močno duševno trpita.

Podana je tudi absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodišče navaja, da naj tožnika ne bi pojasnila, kako pogosto so vozila na njuni parceli parkirana, kar pa ne drži. Tožnika sta pojasnila, da se parkiranja na služnostni poti in na njuni nepremičnini dogajajo vsakodnevno, večkrat na dan, kar je sodišče tudi povzelo v prvem odstavku na strani 4 sklepa. Dejstvo je, da tožnika zaradi postavljenih ovir do svoje nepremičnine vsak dan večkrat na dan ne moreta in ni mogoče govoriti o tem, da bi bil dostop le občasno otežen, sploh zato, ker sodišče od tožnikov zahteva, da naj večkrat na dan sama iščeta voznike in jih prepričujeta, naj umaknejo vozila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V zvezi z verjetnostjo terjatve na varstvo služnostne pravice pritožnika utemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje izraz "za vse gospodarske potrebe" razlagalo preozko. V sodni poravnavi z dne 1.9.2009 je med drugim naveden zapis o ustanovitvi služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili takratnim tožnikom kot lastnikom gospodujoče nepremičnine za vse gospodarske potrebe po delu zemljišča parc. št. 33/3 k.o. ... v širini 2,5 metra in dolžini 19,25 metrov. Najpomembnejša (opredelilna) značilnost stvarne služnosti je, da je namenjena gospodarskemu izkoriščanju oziroma uporabi druge nepremičnine.2 Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikoma, da je treba izraz "za vse gospodarske potrebe" razumeti tako, da je bila s tem mišljena najširša služnost, ne pa ravno obratno, kot to razloguje sodišče prve stopnje. Ker se v tožbi zatrjuje, da predstavlja predmetna služnostna pot edini dostop tožnikov do njune nepremičnine, kjer tožnika z družino tudi živita, ob odsotnosti drugačnih trditev in dokazov (tožena stranka se o predlogu za začasno odredbo še ni izjavila) za verjetnost zaključka o obstoju stvarne služnosti hoje in vožnje tudi za dostop do nepremičnine tožnikov v zvezi z njunim bivanjem v njej, zadoščajo trditve in predloženi dokazi tožnikov. Zaenkrat nobena od okoliščin ne kaže na to, da bi bila služnost dogovorjena le v zvezi s kakšnim opravljanjem poslovne dejavnosti tožnikov, zato je razlaga, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, materialnopravno zmotna.

5. V nadaljevanju postopka bo v zvezi z varstvom služnosti sodišče prve stopnje moralo presoditi še obstoj drugih pogojev za izdajo začasne odredbe.

6. V zvezi z varstvom lastninske pravice tožnikov na parceli 33/7 k.o. ... sodišče prve stopnje v nasprotju s podatki spisa navaja (gre za bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP), da tožnika niti ne pojasnita, kako pogosto so vozila na njuni parceli parkirana. V 1. odst. točke II tožbe (enako tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe na strani 8) tožnika navajata, da se vsa opisana ravnanja dogajajo vsakodnevno, večkrat na dan. Vsak dan se zgodi, da tožnika sploh ne moreta do svojih nepremičnin oziroma z njih. Na podlagi takšnih trditev pa je mogoč zaključek, da je verjetno izkazana tudi težko nadomestljiva škoda. Položaj, ko se opisana ravnanja ponavljajo vsakodnevno oziroma celo večkrat dnevno, utemeljuje zaključek, da je s tem onemogočen dostop do nepremičnine tožnikov in ne zgolj, da je otežen, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Ni mogoče nalagati tožnikoma obveznosti, da morata vsakodnevno iskati stranke pekarne ali najemnike sosednje stavbe, ki parkirajo na njuni nepremičnini in od njih zahtevati umik vozil. Če zaradi vsakodnevno parkiranih vozil tožnika ne moreta uporabljati spornega dela parcele, ki je prav tako očitno potreben za prihod in odhod iz njune stanovanjske hiše, je s tem onemogočen dostop tožnikov do njihovega doma in ne le otežen. Gre za tako pogosto oteževanje dostopa do doma, ki ga je mogoče enačiti z onemogočanjem dostopa ravno zaradi pogostosti pojavljanja. To pa predstavlja težko nadomestljivo škodo.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnikov ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ3). Pritožbeno sodišče začasne odredbe ni moglo izdati samo, saj bi s tem toženi stranki odvzelo pravno sredstvo (ugovor).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Tako tudi dr. Nina Plavšak in prof. dr. Renato Vrenčur v: Služnosti, stvarno breme, stavbna pravica in druge izvedene pravice, Komentar SPZ, 3. knjiga, str. 113 3 Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami