Jedro

Pri nadaljevanih motilnih ravnanjih začne teči rok za vložitev motenjske tožbe tedaj, ko je posestnik zvedel za prvo motilno ravnanje in za tistega, ki je posest motil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, vloženo 29.7.2009 in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženima strankama njune pravdne stroške v višini 616,80 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju tožeče stranke je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se prireditve odvijajo vsako poletje že več let zapored, vendar pa je ob tem nepravilno posplošilo, da tudi motilno ravnanje, kot je bilo izvajano v letu 2009, posledično v enakem obsegu traja že več let. Tožeča stranka pa je pojasnila, da se prireditve res odvijajo več let, vendar pa je ravnanje toženih strank v letu 2009 pripeljalo do takšne stopnje motenja, da je bila tožeča stranka primorana uveljavljati sodno varstvo. Res je, da sta toženi stranki sporni zastor postavili že v letu 2007, vendar pa njuno ravnanje v letu 2007 ter ravnanja ob prireditvah v letu 2009 ni mogoče šteti za enotno. V letu 2007 toženi stranki platna nista spuščali do tal, zato je lokal tožeče stranke ostal delno viden. Poleg tega pa sta toženi stranki zaradi zakritja lokala tožeče stranke na zastor izobesili tudi reklamni napis tožeče stranke. Kasneje sta toženi stranki zaradi spora s tožečo stranko reklamo tožeče stranke odstranili ter pričeli s stopnjevanjem motilnih ravnanj. V letu 2009 sta namreč zastor spustili do tal in zaradi tega cvetlična korita potisnili nazaj, torej še bolj proti lokalu tožeče stranke. S tem pa sta povzročili popolno nevidnost lokala tožeče stranke v času prireditev in zožili prehod pred lokalom tožeče stranke. Ostali lastniki lokalov imajo namreč prehod mimo svojih izložb v širini cca 2,40 m, medtem ko je bil prehod mimo izložbe tožeče stranke ob prestavljenem koritu širok komaj 65 do 70 cm. Poleg tega so nastopajoči za zastorom pustili še svoje pripomočke, zato je prostor skoraj neprehoden. Po mnenju tožeče stranke ravnanja toženih strank od leta 2007 do 2009 ni mogoče povezati v enoten dogodek, kot je to napačno storilo sodišče, saj se je postopanje toženih strank stopnjevalo tako, da je v času prireditev v letu 2009 doseglo višek motenja, zato se je tožeča stranka odločila za sprožitev tožbe v zavarovanje njene posesti, katero je v preostalem delu leta nemoteno izvrševala. Ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, da so od leta 2007 prireditve potekale na enak način in v enakem obsegu, so neutemeljene, saj je motenje toženih strank dobivalo vedno nove razsežnosti, ki so v letu 2009 dosegle svoj višek. Napačna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da se je tožeča stranka strinjala s spuščanjem platna do tal za čas prireditev, saj to ne izhaja iz izvedenih dokazov in tudi ne iz trditev tožeče stranke. Po mnenju pritožnice je potrebno ravnanje toženih strank obravnavati kot ponavljajoča motilna ravnanja, pri katerih pa začne rok za vložitev motenjske tožbe teči po vsakem motilnem ravnanju znova. Zato je odločitev o zavrženju tožbe, ker naj bi bila vložena prepozno, nepravilna.

Glede odločitve o zavrniti predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka sicer pojasnjuje, da je po končanih prireditvah v letu 2009 izdaja začasne odredbe, s katero je bilo toženima strankama naloženo takojšnje prenehanje izvajanja motilnih ravnanj pred samim zaključkom sodnega postopka, postala brezpredmetna, vendar pa tožeča stranka v primeru, da se zahteva za izdajo začasne odredbe izkaže kot utemeljena, vztraja pri povrnitvi stroškov, ki so ji ob vložitvi nastali. V primeru, da bo sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke glede zavrženja tožbe in zavrnitve predloga za začasno odredbo, je potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev. Tožeča stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka po vročitvi pritožbe nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da se v okviru poletnih prireditev na B. le-te odvijajo tudi na ploščadi – stopnišču tik pred lokalom tožeče stranke. S pričetkom prireditev 30.6.2009 sta organizatorja prireditev, torej toženi stranki, v ta namen postavili zastor z lastnim reklamnim panojem, ki v času trajanja prireditev služi kot ozadje, na stopnišče, neposredno pred lokal tožeče stranke. Prireditve se odvijajo v večernem času od 21.00 ure dalje, vendar pa se priprave na prireditve pričnejo že med 17.00 in 19.00 uro. Tožeča stranka, ki ima poslovni lokal z odpiralnim časom do 19.00 ure, je tako motena v svoji posesti, saj s tem izgublja potencialne kupce, ki se zaradi nastalega hrupa in gneče pred njenim lokalom raje obračajo na druge ponudnike. Dodatno motenje tožeči stranki povzroča že omenjeni zastor, dimenzije cca 4 x 4 m, ki je s strani organizatorjev postavljen le 1 m od lokala tožeče stranke, zato je popolnoma zakrita izložba njenega poslovnega lokala in omejen dostop do samega lokala. S takšnim ravnanjem sta toženi stranki posegli v dotedanji način izvrševanja posesti tožeče stranke, saj sta s svojim dejanjem omejili dostop do lokala ter onemogočili njegovo vidnost s strani potencialnih kupcev, s čimer tožeča stranka izgublja promet. Takšnim tožbenim trditvam ustreza tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da sta toženi stranki motili njeno zadnjo mirno posest poslovnega lokala s tem, da sta dne 30.6.2009 postavili zastor pred njenim lokalom, ki ga nočeta umakniti ter s tem onemogočili vidnost lokala in omejili dostop do lokala tožeče stranke, zato sta dolžni odstraniti zastor in omogočiti nemoten dostop do poslovnega lokala ter vidnost poslovnega lokala.

V pripravljalni vlogi z dne 30.11.2009 je tožeča stranka glede na navedbe toženih strank v odgovoru na tožbo priznala, da je že v preteklih letih potekalo dogovarjanje za odstranitev panoja ter preprečitve zaprtja prehoda pred njenim lokalom, vendar brez uspeha. Upala je, da bosta toženi stranki upoštevali njene pozive in odstranili moteče platno. Ker pa sta ga v letu 2009 ob začetku prireditev ponovno izobesili, je tožnica vložila tožbo zaradi motenja posesti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zatrjevano motenje predstavlja dlje časa trajajoče in ponavljajoče se ravnanje, pravzaprav dogajanje, ki se ponavlja vsako leto v istem letnem času, na istem kraju, v istem obsegu in v približno enakih frekvencah. Zastor je bil prvič nameščen v letu 2007, ko sta toženi stranki zaradi boljše ureditve provizoričnega odra za nastopajoče ob drogovih namestili železno konstrukcijo, na vrhu katere so nameščene luči, ki osvetljujejo nastopajoče, med obe železni postavitvi pa je napeto platno, ki se ob prireditvi spusti k tlom in sicer z namenom, da daje videz nekega odra. Na ta način so se prireditve izvajale tudi v letu 2008 in v letu 2009. Prireditve se izvajajo trikrat na teden v večernem času in le v poletnih mesecih, ko je turistična sezona, zlasti v mesecih juliju in avgustu, včasih tudi konec meseca junija in v začetku meseca septembra. V preostalem času leta se prireditve ne izvajajo.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je pravilna presoja prvostopnega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za nadaljevano dejanje toženih strank, ki naj bi potrditvah tožeče stranke predstavljalo motilno ravnanje in je predmet te tožbe, ki se je začelo izvajati že v letu 2007. V enakem obsegu se je izvajalo tudi v letu 2008 in na začetku turistične sezone v letu 2009. Pri nadaljevanih motilnih ravnanjih začne teči rok za vložitev motenjske tožbe tedaj, ko je posestnik zvedel za prvo motilno ravnanje in za tistega, ki je posest motil. Dejstvo, da je tožnica namestitvi panoja nasprotovala, na odločitev ne more imeti vpliva, saj ni na pravno predpisan način zaščitila svojih posestnih pravic. Zato je odločitev o zavrženju tožbe iz razloga, ker je tožba vložena prepozno, pravilna, tožnica pa bo morala svoje pravice, če meni, da so kršene, uveljavljati v ustreznem drugem postopku.

Zatrjevanje v pritožbi, da je motilno ravnanje toženih strank v juniju 2009 drugačno kot je bilo v prejšnjih letih, saj naj bi bila v letu 2007 na platno nameščena reklama za njen lokal, platno pa je bilo spuščeno le do cvetličnih korit, v letu 2009 pa naj bi bilo platno spuščeno do tal, zato so bila cvetlična korita pomaknjena bolj proti lokalu, s čimer je prehod pred lokalom še zožen, predstavljajo pritožbeno novoto, ki po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP ni dopustna, saj tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala, da teh trditev ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji, kot to določa 1. odstavek 286. člena ZPP. Kot izhaja iz zgoraj navedenega povzetka njenih pravočasnih trditev v postopku na prvi stopnji, motilno ravnanje predstavlja namestitev platna in s tem zoženje prehoda pred njenim lokalom. Temu ustrezen je tudi tožbeni izrek, saj tožeča stranka z njim ne zahteva vzpostavitve stanja, kakršno je bilo v letu 2007 (namestitev reklame na platno in namestitev platna do cvetličnih korit), pač pa popolna odstranitev platna, s čimer bi bila tudi omogočena nemoten dostop do poslovnega lokala in vidnost lokala.

Ker je bila tožba zavržena, je posledično pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni izkazala že prvega od razlogov za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz 1. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), to je verjetnosti obstoja terjatve. Zato je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 272. člena ZIZ, v postopku pa ni storilo niti zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožnica ni argumentirala, niti kakšne od kršitev absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s členi 366 ZPP, 239 in 15 ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice po povrnitvi pritožbenih stroškov. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP te stroške nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.