Jedro

Manjkajo dejanske ugotovitve, kdaj je nastala izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama in kdaj ter kako je toženka prišla do prihrankov, s katerimi je plačala del kupnine za samo stanovanje. Za pravilno odločitev o obstoju oz. neobstoju skupnega premoženja mora torej sodišče ugotoviti dodatna dejstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je dvosobno stanovanje na .... skupno premoženje tožnika in toženke. Prvo sodišče je zaključilo, da predmetno stanovanje ni bilo kupljeno s skupnim denarjem, pridobljenim v času trajanja izvenzakonske skupnosti in da tožnik niti ni bil sposoben prispevati k ustvarjanju skupnega premoženja.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna, ker sodišče ne navede, kdaj je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama prenehala obstajati oz. ali ta skupnost pravdnih strank še traja ali ne, oz. ali je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Sodišče se predvsem ukvarja z dohodki in ugotavlja premoženje pravdnih strank že v letu 1990, čeprav to leto ni pomembno in odločujoče ter pri tem na eni strani ugotavlja, da je prišlo do razpada ekonomske skupnosti, ki je osnova za obstoj izvenzakonske skupnosti že v letu 1990, na drugi strani pa ne upošteva, da je tožnik z lastnimi sredstvi in delom vlagal in usposobljal stanovanje in je po lastnih močeh s sredstvi in delom prispeval k možnosti, da je toženka stanovanje odkupila. Sodišče se ni ukvarjalo s pravnim in vsebinskim vprašanjem, kaj pomeni odstop imetnika stanovanje pravice v obliki pisne privolitve toženki, da je smela to stanovanje odkupiti, hkrati pa je ostalo sporno, ali je med pravdnima strankama še obstajala ekonomska skupnost, saj če bi se izkazalo, da v letu 1990 ta ni več obstajala, toženka ni bila upravičena, ne glede na pisno privolitev, do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu z vsemi privilegiji. Resnične so navedbe toženke in razlogi sodbe o dohodkih oz. nadomestilu tožnika v času bolniškega staleža in kasnejše invalidske pokojnine, sodišče pa ni ugotavljalo, kaj se je s temi dohodki dogajalo. Res je imel tožnik preživninske obveznosti, vendar je s preostankom plače oziroma pokojnine plačeval položnice, kar je izkazal. Nadalje je treba po 2. odst. 59. čl. ZZZDR upoštevati pri tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, ne le dohodek, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jih zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče se ni ukvarjalo s tožnikovimi vlaganji tako v delu in v denarju, vse dokazne predloge tožeče stranke pa je kot nepotrebno zavrnilo in tako tožniku onemogočilo, da bi izkazoval vlaganja v sporna stanovanja preko sorodnikov oziroma prijateljev, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče se je postavilo na stališče, da je edino merilo plača in je preuranjeno zaključilo, da gre pri kupnini za sredstva toženke. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi listinske dokumentacije napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik pavšalno zatrjuje, da je vlagal skupna sredstva in delo v stanovanje, v pritožbi pa ne navaja nič novega. Zneske na položnicah in potrdilih, ki jih je predložil tožnik, je dejansko vplačala toženka, tožnik pa je potrdila pobral toženki in s tem zavaja sodišče. Tudi investicij v stanovanje tožnik ni časovno opredelil. Šlo je za popravilo stanovanja pred sklenitvijo kupne pogodbe. V času nakupa stanovanja tožnik ni ničesar prispeval, kar je potrdil sam. Sam je izjavil, da ni imel denarnih sredstev, in da v letu 1993 nista bila več v ekonomski in življenski skupnosti. Polog v znesku 79.000,00 SIT je tožnica pač zmogla. Svoja sredstva pa je tožnik vložil v alkohol. Tudi za preživljanje svojega otroka tožnik ni plačal ničesar. Postopki kažejo, da je bil potreben izvršilni postopek za izterjavo preživnine, kar kaže na to, da pravdni stranki nista bili v ekonomski skupnosti. Toženka je finančno podpirala tožnika. Bistveno pa je, da v času nakupa tožnik ne samo ni imel denarnih sredstev, ampak tudi ne volje, da bi skupaj kupila to stanovanje.

Pritožba je utemeljena.

Zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke s strani prvostopnega sodišča, ki je ustrezno pojasnjena oz. obrazložena, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot trdi pritožba, ampak lahko pomeni le zmotno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, če bi bili dokazi, ki jih je sodišče zavrnilo, pomembni za ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Zatrjevani pritožbni razlog bistvene kršite določb pravdnega postopka torej ni podan, prvostopno sodišče pa tudi ni storilo nobene kršitve postopka, ki bi jo bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti.

Prav pa ima pritožba, da prvostopno sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa spet zmotno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v njeno korist. Pritožbeno sodišče namreč samo ne more ugotoviti manjkajočih dejstev ali drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Pritožba pravilno poudarja, da izpodbijana sodba ne navaja, kdaj je izvenzakonska skupnost oz. vsaj ekonomska skupnost med pravdnima strankama prenehala obstajati. Izpodbijana sodba o tem nima lastnega zaključka, čeprav navaja toženkino izpoved, da tožnik od leta 1990 dalje ni ničesar več prispeval k skupnemu gospodinjstvu. Ta izpoved pa, upoštevaje druge dokaze, ni ocenjena, dodane so ji le nadaljnje ugotovitve, da je leta 1993, ko je bilo kupljeno sporno stanovanje, zaslužek toženke znašal dvakrat toliko, kot je bil zaslužek tožnika, ta pa je imel tudi visoke preživninske obveznosti do svojih otrok. Sodba torej poudarja tožnikove nizke dohodke, preživninske obveznosti in slabo zdravstveno stanje ter ugotavlja njegovo nesposobnost prispevati k ustvarjanju skupnega premoženja, kar podkrepi tudi s tožnikovo izpovedjo, da k 10 % pologu za nakup stanovanja (približno 79.000,00 tolarjev) tožnik ni prispeval ničesar. Nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča je, da toženka odplačuje vse obroke (120) po kupoprodajni pogodbi o prodaji stanovanja z dne 14.10.1993 in da je 10 % polog v znesku približno 79.000,00 SIT toženka izplačala iz svojih prihrankov. Bistvo zadeve je prav v teh prihrankih. Izpodbijana sodba toženkinih prihrankov podrobneje ne pojasnjuje in jih enostavno ne šteje kot skupnega denarja pravdnih strank. V zvezi s tem je opozoriti na izpoved toženke, da je polog za nakup stanovanja približno 79.000,00 SIT plačala izključno s svojim prihrankom, ki je nastal iz kakšnega učinka oz. poračuna plače v lekarni in regresa. Prihranek, s katerim je toženka plačala prvi del kupnine, torej očitno izhaja iz toženkinega delovnega razmerja, kar pomeni, da gre za sredstva, pridobljena s toženkinim delom. Ali je bilo to delo opravljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama pa v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, kar pomeni, da manjkajo dejstva, odločilna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Toženka zatrjuje, da tožnik od leta 1990 ni ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in za otroka, kar je nasprotno z dejstvom, da je tožbo zaradi plačevanja preživnine za mladoletnega D. D. (opr.št. P 145/95) vložila šele 28.8.1995. Po drugi strani pa tožnik, ki zatrjuje svoje prispevke k stroškom skupnega gospodinjstva in skupnega otroka ter preurejanje stanovanja vendarle izpoveduje (list. št. 41), da leta 1993 s toženko nista več imela skupnega denarja, tako kot včasih. Manjkajo torej dejanske ugotovitve, kdaj je prenehala izvenzakonska skupnost oz. vsaj ekonomska skupnost med pravdnima strankama in kdaj ter kako je toženka prišla do svojih prihrankov, s katerimi je bila delno plačana kupnina za sporno stanovanje, za katerega tožnik trdi, da spada v skupno premoženje. Pravilna uporaba 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) torej glede na pomanjkljivo ugotovljena dejstva ni bila mogoča, kar vse je narekovalo pritožbenemu sodišču, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo torej potrebna dopolnitev dokaznega postopka v zgoraj opisanem smislu in nato ustrezna ocenitev dokazov, da bo mogoče pravilno razsoditi o vprašanju, ali je sporno stanovanje skupno premoženje ali ne. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.