Jedro

Odvetnik, ki je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen z odločbo, je kljub temu dolžan predložiti pooblastilo.

Ob upoštevanju načela pravne varnosti, ki ga vsebuje splošna določba 2. člena Ustave in z 22. členom Ustave zajamčena pravica do enakega varstva pravic, narekuje, ne glede na dejstvo, da je tožbo vložila odvetnica, pred zavrženjem tožbe ustrezno opozorilo, da je predložitev pooblastila kljub izdani odločbi potrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne zadeva v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je vložila tožeča stranka po odvetnici S. D.. Navedlo je, da odvetnica tožbi ni priložila pooblastila stranke, predložena odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 20181/2009 z dne 9.12.2009 (v nadaljevanju odločba Bpp) pa takšnega pooblastila ne nadomešča. (2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki (s predložitvijo pooblastila) in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V bistvenem navaja, da v primeru zastopanja na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč, pooblastilo ni potrebno. To izhaja iz 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitve Vrhovnega sodišča RS ni utemeljeno, saj gre v vseh teh zadevah za zastopanje na podlagi posebnega pooblastila, v eni od zadev je bila stranka pozvana, da pooblastilo predloži, ena pa nima nobene zveze s tem vprašanjem. Mnenje teorije, ki se omenja v zadevi II Ips 43/2008, je povezano z uporabo 170. člena ZPP, ki pa je bil z novelo ZPP-D črtan. Sodišče bi poblaščenko moralo pozvati na predložitev pooblastila. Odločitev odstopa od ustaljene prakse sodišč.

(3.) Pritožba je utemeljena.

(4.) Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti opravilo tudi uradni preizkus v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP.

(5.) To, da je odvetnik, ki je z odločbo službe za brezplačno pomoč določen za zastopanje stranke, pooblaščenec stranke in ne morebiti njen zakoniti zastopnik, v sodni praksi ni sporno in temu ne ugovarja niti pritožnica. Sporno je zgolj to, ali za zastopanje pravdne stranke poleg že izdane odločbe o brezplačni pravni pomoči, potrebuje še dodatno pooblastilo stranke ali ne.

(6.) Stališče, ki ga je v zvezi s tem vprašanjem zavzelo sodišče prve stopnje, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Teorija (1) na področju procesnega prava opredeljuje pooblaščenca kot osebo, ki je upravičena, da v imenu in na račun pooblastitelja (stranke v postopku) v mejah pooblastila, opravlja procesna dejanja. Upravičenost pooblaščenca za zastopanje temelji na izjavi volje (pooblastitvi) zastopanega. Pooblastitev pa je enostranski pravni posel, s katerim določena oseba pooblasti drugo osebo, da v imenu in na račun zastopanega opravlja procesna dejanja, nastalo upravičenje pa se imenuje pooblastilo (2). S pooblastitvijo se vzpostavi tako imenovano zunanje razmerje, ki je odločilno v razmerju do tretjih, to je nasprotne stranke in sodišča. Od tega razmerja pa je potrebno razlikovati tako imenovano notranje razmerje, pri katerem gre, če je pooblaščenec odvetnik, za mandatno razmerje, lahko pa to notranje razmerje predstavlja, tako kot v konkretnem primeru, odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Z ustrezno pogodbo oziroma odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kar predstavlja torej notranje razmerje med stranko in njenim pooblaščencem, se določajo obveznosti odvetnika, pa tudi obseg teh obveznosti. Izdana odločba o brezplačni pravni pomoči pomeni zato zgolj zavezo odvetnika, da opravi delo, ki mu je z odločbo naloženo, ne pa tudi upravičenja, da to stori, kajti takšno upravičenje predstavlja šele strankino pooblastilo.

(7.) Sklicevanje pritožnice na določila Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je zato neutemeljeno, saj določilo 26. člena tega zakona pomeni zgolj podlago za določitev obsega brezplačne pravne pomoči, ki se dodeli določeni osebi z odločbo.

(8.) Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi tudi utemeljeno opozorilo na nekatere odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ravno dejstvo, da je po 95. členu ZPP ob vložitvi revizije kot izrednega pravnega sredstva, potrebno predložiti novo pooblastilo za zastopanje, narekuje primerjavo teh primerov s primeri kot je konkretni, ko mora torej pooblaščenec ob vložitvi tožbe le - tej priložiti tudi pooblastilo. Nobenega razloga namreč ni, da bi bila stranka, ki ji je brezplačna pravna pomoč odobrena za vložitev tožbe in stranka, ki ji je odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev revizije, v pogledu obveznosti glede predložitve pooblastila, drugače obravnavana. Tudi očitek, da se mnenje teorije, na katero se sklicuje Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 43/2008, nanaša na 170. člen ZPP, ni utemeljen. Iz komentarja k 78. in 98. členu ZPP je namreč jasno razvidno, da se stališča, ki jih avtor A. Galič zastopa, nanašajo na odvetnika, ki je določen za zastopanje na podlagi določil Zakona o brezplačni pravni pomoči. (9.) Pooblastilo je odvetnik, ki je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči določen z odločbo, torej v postopku dolžan predložiti.

(10.) Ne glede na doslej navedeno, pa pritožba utemeljeno opozarja na splošno znano večletno dokaj ustaljeno prakso sodišč, po kateri je odločba o dodeljeni brezplačni pravni pomoči zadostovala za zastopanje stranke (3). Tudi na pritožbeni ravni je bila, čeprav je v bazi IESP (baza sodne prakse višjih sodišč) evidentiranih malo takšnih primerov, takšna praksa sprejeta (4). Do sprememb v sodni praksi je tako pričelo prihajati šele v zadnjem času, po sprejetju, že v sklepu sodišča prve stopnje citiranih, odločitev gospodarskega in delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (enako stališče je bilo nato zavzeto še v odločbah VIII Ips 122/2009 in VIII Ips 121/2008).

(11.) Takšna situacija pa, ob upoštevanju načela pravne varnosti, ki ga vsebuje splošna določba 2. člena Ustave in z 22. členom Ustave zajamčena pravica do enakega varstva pravic, narekuje, ne glede na dejstvo, da je tožbo vložila odvetnica, pred njenim zavrženjem ustrezno opozorilo, da je predložitev pooblastila kljub izdani odločbi potrebna.

(12.) Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Sodišče prve stopnje naj pred nadaljevanjem postopka pooblaščenko opozori, da je v določenem roku dolžna predložiti pooblastilo za vložitev tožbe ali pa izkazati odobritev stranke za njeno vložitev. Šele v primeru, da tudi po takšnem opozorilu pomanjkljivost ne bo odpravljena, bo lahko tožbo zavrglo.

primerjaj A. Galič, Pravdni postopek, komentar k 86. členu ZPP.

primerjaj 1. odst. 74. člena OZ.

Enako ugotavlja tudi A. Galič v komentarju 98. člena ZPP, 1. knjiga, str. 406. primerjaj na primer odločbo VSL IV Cp 1970/2005 in VSL II Cp 695/2009.