Jedro

Odločba presenečenja (in s tem kršitev pravice do izjave) bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev o sporu bistvena predvsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navaja, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, tožeči stranki pa naložilo, naj po enakih delih povrne pravdne stroške toženi stranki v višini 2.424,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča procesno napačna. Sodišče je ravnalo napačno, ko je tožbo zavrglo, namesto, da bi o tožbenem zahtevku vsebinsko odločilo. Za zavrženje tožbe ni bilo pogojev. Tožba je sklepčna in vsebuje vse bistvene sestavine, ki jih določa 180. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče v triletnem postopku izvajalo vsebinsko dokaze in postavilo izvedenca. Taka odločba nasprotuje ustavnim načelom in gre za kršitev 2., 22. in 33. člena Ustave RS. Prekršeno je tudi določilo 310. člena ZPP, ki določa, da se o zahtevku, ki se nanaša na glavno terjatev in na stranske terjatve, odloči s sodbo. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ugovor, da naj bi tožeča stranka zamudila enoletni rok za vložitev tožbe, je podala tožena stranka v zadnji vlogi. Sodišče se nepravilno sklicuje na večinsko sodno prakso in je ugotovitev sodišča glede prekluzije zmotna ter v nasprotju z določilom 482. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožeča stranka je pozvala toženo stranko na sanacijo fasade z dopisom 13. 2. 2013 in pozivom, naj iz naslova garancije v roku 30 dni odpravi ugotovljene stvarne napake na fasadi in jo sanira. Tožba je bila vložena pred potekom enoletnega roka od poziva na odpravo napak. Sodišče v nasprotju s tem navaja, da je tožeča stranka reklamacijski zahtevek iz naslova garancije toženi stranki poslala že pred 13. 2. 2013. Odločitev sodišča v zvezi z ustno notifikacijo napak je v nasprotju z določbami posebnih gradbenih uzanc in z 12. členom OZ. V 8. uzanci je določeno, da se obvešča pisno.

Zmotna je predpostavka sodišča, da se lahko garancijske zahtevke enači z jamčevalnimi. Tožeča stranka uveljavlja zahtevek na podlagi pogodbene garancije. Po pogodbi z 9. 9. 2003 je tožena stranka naročniku jamčila 10 let iz naslova garancije. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo pravočasno, in sicer znotraj desetletnega garancijskega roka. Po določilu 482. člena OZ lahko naročnik garancijski zahtevek zoper prodajalca uveljavlja znotraj roka, ne glede na to, kdaj se je napaka pokazala.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača vse pritožbene očitke o obstoju absolutno bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev določil Ustave RS. Po ceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato so pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni. Do posameznih konkretnih očitkov se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Pravdne stranke so v septembru 2003 sklenile pogodbo o sanaciji balkonov, diletacijskih stikov in fasade (pogodba št. 11/2003 na list. št. A 6 v spisu). Po opravljenih delih je bila ugotovljena lisasta površina z neenakim barvnim odtenkom po celotni površini fasade. Tožeča stranka je toženo stranko pozvala k odpravi napake, tožena stranka pa napake ni priznala. V postopku je prvostopenjsko sodišče izvedlo tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke. Tožena stranka je na zadnjem naroku podala ugovor prekluzije zaradi poteka enoletnega roka za vložitev tožbe. Sodišče je ugotovilo, da je ugovor podan pravočasno in tožbo zavrglo, ker je pravica tožeče stranke zahtevati odpravo napake prenehala.

7. Po določilu prvega odstavka 635. člena OZ naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila najkasneje že v letu 2009 ugotovljena lisasta površina z neenakomernim barvnim odtenkom po površini fasade in da je tožeča stranka že v letu 2009 obvestila toženo stranko o napaki. Res je, kar navaja tožeča stranka v pritožbi, da je 13. 2. 2013 poslala toženi stranki dopis, ki ga je naslovila „Zahteva za sanacijo fasade“. Vendar je obvestila toženo stranko o napaki že pred tem, in sicer v letu 2009, zato je enoletni rok za vložitev tožbe za odpravo napak iztekel že v letu 2010. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena v letu 2013, kar je prepozno, zato jo je prvostopenjsko sodišče zavrglo.

9. Prvi odstavek 635. člena OZ določa enoletni rok za sodno uveljavljanje zahtevkov iz naslova podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Rok začne teči od dneva, ko je naročnik obvestil izvajalca o napaki. Gre za prekluzivni rok. Najpomembnejša pravna posledica izteka prekluzivnega roka je, da preneha sama pravica. Če z iztekom roka ugasne sama pravica, nastopi prekluzija, zakonsko določen rok za uveljavljanje pravice pa je prekluzivni rok. Prenehanje pravice same, če ta ni bila (sodno uveljavljena v določenem roku) je značilnost prekluzivnih rokov.(1)

10. Že prvostopenjsko sodišče je argumentirano odgovorilo na tožnikove navedbe, da zahtevek temelji na uveljavljanju napak na podlagi pogodbene garancije in da ne gre za zahtevek iz naslova jamčevanja za napake. Pritožbeno sodišče se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in dodaja, da tudi v primeru, če se napake uveljavljajo na podlagi pogodbene garancije, velja prekluzivni rok za vložitev tožbe eno leto od grajanja napake. Z vložitvijo tožbe v obveznem roku se konča negotovost glede reševanje spornega razmerja. Taka je večinska sodna praksa, ki stoji na stališču, da je treba tudi v primeru pogodbene garancije tožbo vložiti v roku enega leta od obvestila o napaki (primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1085/2014, I Cp 4242/2009, I Cpg 904/2011, I Cp 2616/2011).

11. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je tožbo vložila v roku enega leta po notifikaciji napake, za notifikacijo napake pa šteje dopis s 13. 2. 2013. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano obrazložilo, zakaj šteje, da je tožeča stranka toženo stranko obvestila o napaki že v letu 2009. Take zaključke je napravilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. T. K. K., ki je ena izmed tožnic ter predstavnica upravnika objekta, je izpovedala, da so bila prva opažanja o lisavosti objekta že v letu 2007 oziroma v letu 2009, prva pisna komunikacija pa je bila v letu 2011. Drugi toženec se je v letu 2009 s tožečo stranko pogovarjal o pomoči pri pranju fasade, vendar ob finančnem sodelovanju tožeče stranke, saj se ni smatral krivega za stanje fasade. Predstavnika proizvajalca barve S., d.o.o., priči A. O. in S. K. pa sta izpovedala, da sta bila obveščena o grajanju napak s strani drugotoženca že v letu 2009. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku napravilo zaključek, da je bila tožena stranka o napaki obveščena že v letu 2009 in zato kot notifikacijo napake ni štelo šele dopisa s 13. 2. 2013, ampak notifikacijo v letu 2009. 12. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na Posebne gradbene uzance (v nadaljevanju Uzance), ki v 8. členu določajo pismeno obveščanje pogodbenikov. Zatrjuje, da je bilo prvo pismeno obvestilo notifikacija s 13. 2. 2013 ter je zato tožba vložena v letu 2013 pravočasna. Tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot izhaja že iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča OZ ne določa posebne (pisne) oblike za obvestilo o napaki. Naročnik lahko veljavno izpolni obveznost obvestiti podjemnika o napaki tudi z ustnim obvestilom.(2) Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je med pravdnima strankama na to temo prišlo do pisne komunikacije že v septembru leta 2011 (primerjaj obrazložitev na 5. strani sodbe). Ena izmed tožnic ter predstavnica upravnega objekta T. K. K. je izpovedala, da je med pravdnima strankama prva pisna komunikacija glede dejstva, da s fasado ni vse v redu, bila že v septembru 2011. Tudi v tem primeru, bi enoletni rok od septembra 2011 pa do vložitve tožbe v letu 2013 že potekel. 13. Tožeča stranka uveljavlja kršitev določb Ustave ter trdi, da predstavlja izpodbijani sklep odločbo presenečenja. Sodišču očita, da je izvedlo dokazni postopek (med ostalim tudi postavilo izvedenca), nato pa tožbo zavrglo. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Tožena stranka je na zadnjem naroku podala ugovor prekluzije. Sodišče poteka prekluzivnega roka iz 635. člena OZ ne upošteva po uradni dolžnosti, ugovor prekluzije pa ni bil podan na začetku, ampak na koncu postopka, ko je bil dokaz z izvedencem že izveden.(3) Dokaz se je torej šele po njegovi izvedbi izkazal za nepotrebnega.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da predstavlja sklep sodišča prve stopnje odločbo presenečenja. Odločba presenečenja (in s tem kršitev pravice do izjave) bi bila podana, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev o sporu bistvena predvsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navaja, ker jih tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.(4) V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Tožena stranka je na zadnjem naroku ugovarjala prekluzijo, tožeča stranka pa je imela možnost navedbe dejstev in predlaganja dokazov, ki so odločilni za odločitev (in zavrnitev ugovora) in s tem tudi možnost vplivati na odločitev sodišča. 15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): V primerjavi z zastaralnimi roki pa zastaranje pomeni, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, sama obveznost pa obstaja še naprej kot naturalna ali neiztožljiva.

Op. št. (2): Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), tretja knjiga, GV Založba, 2004, stran 848. Op. št. (3): Sodišče je dokaz dopustilo, saj je ocenilo, da je potreben za odločitev o zadevi. Ugovor prekluzije takrat še ni bil podan.

Op. št. (4): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča Up 197/00 s 25. 4. 2002.