Jedro

Tožeča stranka je v obtožnem predlogu šele naznanila, da bo uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, povsem utemeljeno pa sodišče prve stopnje izpostavlja, da tožeča stranka svojih navedb v obtožnem predlogu ni opredelila niti v tem smislu, da bi navedla zoper koga tak zahtevek namerava uveljavljati, glede na to, da je bil obtožni predlog vložen zoper vse tri policiste, ki so tožečo stranko obravnavali kritičnega dne, specificirala pa ga ni tudi po višini, nenazadnje pa je ugotoviti, da iz obtožnega predloga niti ne izhaja, kakšno obliko škode bi tožeča stranka hotela uveljaviti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločeno s stroških postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za negmotno škodo v višini 7.937,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila ter za povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožečo stranko je zavezalo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 1.640,87 EUR, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pojasnilo je, da tožnik s predmetno tožbo, vloženo dne 10.4.2000, uveljavlja odškodnino za negmotno škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 6.2.1996, ko naj bi mu policisti, sicer zavarovanci tožene stranke, povzročili poškodbe, in sicer zlom roke in številne udarnine po glavi in ostalih delih telesa, zaradi nestrokovnega izvajanja strokovnega prejema »ključ« in prekoračitve pooblastil v smeri nedovoljene uporabe fizične sile in strokovnih udarcev z zlorabo pooblastil. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, saj je sledilo ugovoru zastaranja tožene stranke.

Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, saj je prepričana, da njen zahtevek za povračilo škode ob uporabi določila 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR še ni zastaral, hkrati pa se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v kazenskem postopku, ki se je na podlagi obtožnega predloga tožeče stranke zoper policiste, ki naj bi jo poškodovali, vloženega dne 14.6.1996 zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena takrat veljavnega Kazenskega zakonika - KZ in ki je bil s sklepom kazenskega sodišča z dne 30.3.2001, ki je postal pravnomočen dne 13.5.2001, zavržen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, vodil pod opr. št. III K 180/98, tožeča stranka podala le napoved vložitve premoženjskopravnega zahtevka. Prepričana je namreč, da je z vložitvijo obtožnega predloga izkazala jasno in nedvoumno zahtevo po uveljavitvi odškodnine. Navaja, da je kazenski postopek od vložitve obtožnega predloga potekal nepretrgoma do izdaje sklepa z dne 30.3.2001, s katerim je ugotovljeno zastaranje kazenskega pregona dne 6.2.2000, ta sklep pa je tožeča stranka po pooblaščencu prejela 10.4.2001. Z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku se zastaranje prekine tudi takrat, če je vložena odškodninska tožba, še preden je končan kazenski postopek, kakor je to v predmetni zadevi, ko je bila predmetna tožba vložena dne 10.4.2000, sklep o ustavitvi kazenskega postopka pa izdan šele 30.3.2001. Tožeča stranka graja tudi prvostopenjsko odločitev o stroških postopka in meni, da sodišče ni zadosti kritično presodilo ali so bile vse pripravljalne vloge tožene stranke za predmetni postopek koristne in potrebne, z ozirom na to, da se je predmetna tožba od 15.9.2004 do 30.11.2009 obravnavala skupaj z zahtevkom v zadevi opr. št. II P 124/1997, pa bi sodišče prve stopnje moralo za to obdobje o stroških zastopanja odločiti po višji vrednosti spora za obe zadevi, ali pa razmejiti, na katerem naroku se je obravnaval posamezni zahtevek. Enako velja za vse pripravljalne vloge in druge stroške tožene stranke. Sodišče je enako stroškovno odločitev sprejelo v zadevi II P 124/1997, ni pa mogoče soglašati, da sodišče stroške zastopanja in urnino za posamezni narok deli med obe zadevi. Glede na navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba v odločitvi o glavni stvari ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prvostopenjska odločitev v tem obsegu je tudi materialnopravno pravilna, izvajanja pritožbe, ki poskuša uveljaviti nasprotno, pa neutemeljena. Je pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je prvostopenjska stroškovna odločitev obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi pomanjkanja določenih listin v predmetnem sodnem spisu (stroškovnika pravdnih strank, zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.9.2004, sodbe v zadevi II P 124/1997), odločitve o stroških postopka v okviru pravilne uporabe materialnega prava ne more preizkusiti, kar je narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da v tem obsegu ponovno odloči. Za pravno presojo v predmetni zadevi so bistvenega pomena ugotovitve sodišča prve stopnje dejanske narave, ki jim pritožba ne oporeka, in sicer: da je tožnik zatrjevane poškodbe utrpel v škodnem dogodku dne 6.2.1996 in je bilo njegovo zdravljenje zaključeno najkasneje 9.8.1996, da je kot zasebni tožilec zoper policiste, ki naj bi ga poškodovali, dne 14.6.1996 vložil obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena takrat veljavnega KZ, da je bil zgoraj omenjeni obtožni predlog s sklepom opr. št. III K 180/98 z dne 30.3.2001, ki je postal pravnomočen 13.5.2001, zavržen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, ki je nastopilo 6.2.2000, in je bil ta sklep pooblaščencu tožeče stranke vročen 10.4.2001, da je bila predmetna tožba vložena 10.4.2000. O tem, da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode ob uporabi splošnega zastaralnega roka iz 376. člena ZOR zastaral, ni nobenega dvoma, v kolikor izhajamo iz dejstva, da je bil tak zahtevek prvič postavljen šele s predmetno tožbo z dne 10.4.2000, pa tudi ob uporabi določbe prvega odstavka 377. člena ZOR, ki v primeru, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, predvideva nastop zastaranja šele po poteku roka, določenega za zastaranje kazenskega pregona, tožena stranka pa pravilnih prvostopenjskih razlogov v tem smislu tudi ne graja. Izhajajoč iz že zgoraj navedenih nespornih dejstev pa je prav tako kot zmotna potrebno zavrniti pritožbena zatrjevanja o pretrganju zastaranja zaradi vloženega obtožnega predloga v povezavi s postavitvijo premoženjskopravnega zahtevka. Pritožbeno sodišče namreč kot pravilno sprejema tudi nadaljnjo izčrpno argumentacijo sodišča prve stopnje, ko je to vprašanje zastaranja tožbenega zahtevka presojalo še tudi v luči določbe drugega v zvezi s prvim odstavkom 377. člena ZOR ter 390. člena ZOR. Na načelni ravni je sicer mogoče pritrditi pritožbi, da je ob uporabi drugega odstavka 377. člena ZOR in prvega odstavka 390. člena ZOR mogoče trditi, da je zastaranje z uveljavitvijo odškodninskega oziroma premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku pretrgano, vendar le ob pogoju vložitve tožbe v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil obtožni predlog tožeče stranke v kazenskem postopku zavržen (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 584/95 z dne 9.10.1997 in sodbi II Ips 14/94 z dne 11.5.1995). Z ozirom na to, da je bila predmetna tožba vložena že dne 10.4.2000, torej še preden je bil izdan sklep kazenskega sodišča opr. št. III K 180/98 z dne 30.3.2001, ki je postal pravnomočen 13.5.2001, in s katerim je bil obtožbi predlog tožeče stranke zavržen, bi zgoraj opisanemu pogoju iz prvega odstavka 390. člena ZOR s predmetno tožbo bilo zadoščeno, vendar zgolj v primeru, ko bi bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku dejansko postavila. Tožeča stranka še tudi sedaj v pritožbi vztraja prav pri tem stališču in je ravno to bistvo njene pritožbene graje, vendar ji pritožbeno sodišče z ozirom na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ne more slediti.

Naziranju pritožbe, da je bil premoženjskopravni zahtevek postavljen z vloženim obtožnim predlogom dne 14.6.1996, ni mogoče pritrditi že ob upoštevanju vsebine obtožnega predloga, ki jo sodišče prve stopnje povzema v izpodbijani sodbi, ko navaja, da je tožeča stranka z obtožnim predlogom z dne 14.6.1996 sodišču predlagala, da med drugim »odloči o premoženjskopravnem zahtevku, ki bo na naroku predložen.« O navedenem se je sodišče prve stopnje prepričalo ob vpogledu v kazenski spis opr. št. III K 180/98, tožeča stranka pa v predmetni pritožbi niti ne oporeka, da v obtožnem predlogu ni bilo navedeno prav tako kot zgoraj zapisano. Glede na predstavljeno se pritožbeno sodišče zato pridružuje razlagi v izpodbijani sodbi, da je tožeča stranka v obtožnem predlogu šele naznanila, da bo uveljavljala premoženjsko pravni zahtevek, povsem utemeljeno pa sodišče prve stopnje izpostavlja, da tožeča stranka svojih navedb v obtožnem predlogu ni opredelila niti v tem smislu, da bi navedla zoper koga tak zahtevek namerava uveljavljati, glede na to, da je bil obtožni predlog vložen zoper vse tri policiste, ki so tožečo stranko obravnavali kritičnega dne, specificirala pa ga ni tudi po višini, nenazadnje pa je ugotoviti, da iz obtožnega predloga niti ne izhaja, kakšno obliko škode bi tožeča stranka hotela uveljaviti. Stališče, da napoved premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ne pretrga zastaranja odškodninske terjatve, pa je zavzelo že tudi Vrhovno sodišče RS, še celo strožje slednje navaja, da priglasitev odškodninskega zahtevka zgolj po njegovem temelju, ne pa z elementi trditvene podlage o obsegu škode in njeni višini ter izostanek ustreznega dajatvenega dela tožbenega zahtevka nima pravnih posledic, ker te nastopijo šele po vložitvi za obravnavanje sposobnega premoženjskopravnega zahtevka.4 Sklep II Ips 272/2005 z dne 13.4.2006 in sodba II Ips 184/96 z dne 16.10.1997. Iz dejstva, da premoženjsko pravni zahtevek ni bil postavljen, pa je očitno izhajalo tudi kazensko sodišče, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila tožeča stranka s sklepom opr. št. III K 180/2010 z dne 30.3.2001 glede uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka napotena na pot pravde, četudi civilno sodišče na tak sklep kazenskega sodišča niti ne bi bilo vezano, kakor to izhaja iz že citiranih odločb Vrhovnega sodišča RS. Prav nobenega vpliva na zgoraj zavzeto stališče pa ne more imeti okoliščina, da v kazenski zadevi ni bila opravljena nobena glavna obravnava, saj je imela tožeča stranka ves čas teka kazenskega postopka možnost, da premoženjskopravni zahtevek priglasi s pisno vlogo.

Še toliko bolj pa je pritožbeno sodišče v pravilnost izpodbijane odločitve prepričano ob tem, ko sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno očita tudi pomanjkanje trditvene podlage v zvezi z okoliščinami vložitve premoženjskopravnega zahtevka, razlogov izpodbijane sodbe v tej smeri pa pritožba niti ne graja. Po tem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja, se je tožeča stranka o njenih navedbah izjasnila v pripravljalni vlogi z dne 12.5.2004, v kateri pa navaja, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, ker pa o premoženjskopravnem zahtevku ni bilo odločeno v kazenskem postopku, ima tožeča stranka kot oškodovanec v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil kazenski postopek končan, pravico do vložitve tožbe, s katero bo tak zahtevek uveljavila. Drži, kakor to izpostavlja sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni izrecno zatrjevala, da je premoženjsko pravni zahtevek sploh priglasila, niti kdaj ga je priglasila, v svoji pripravljalni vlogi pa tudi ne navede, da je bil njen obtožni predlog s sklepom kazenskega sodišča zavržen, o tem se sodišče prve stopnje namreč prepriča ob vpogledu v kazenski spis v zadevi opr. št. III K 180/96. Vpogled v spis v citirani kazenski zadevi je tožeča stranka sicer predlagala že v tožbi, vendar v zvezi z okoliščinami škodnega dogodka samega, prav tako pa podanega dokaznega predloga ni specificirala, saj ni natančno opredelila, v katere listine kazenskega spisa naj sodišče prve stopnje vpogleda v dokazne namene. Glede na navedeno je že iz razloga, ker tožeča stranka ni ponudila trditev o dejstvih, ki so pravno pomembna za presojanje vprašanja pretrganja zastaranja predmetne odškodninske terjatve, pri čemer je bilo trditveno in dokazno breme skladno z določilom 212. člena ZPP in izhajajoč iz pravil materialnega prava na njeni strani, prvostopenjska odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo škode lahko le pravilna.

Ob tem, ko prvostopenjske odločitve o glavni stvari pritožba ne uspe omajati, pa ji je potrebno slediti v delu, v katerem graja odločitev o pravdnih stroških. Ob uradnem preizkusu zadeve pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da izpodbijane stroškovne odločitve z ozirom na pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti, saj v predmetni pravdni spis stroškovniki pravdnih strank niso vloženi, tako da ni mogoče ugotoviti, v kakšni višini je tožena stranka priglasila pravdne stroške, prav tako pa pritožbenemu sodišču ni poznano, v kolikšni meri so bili priglašeni stroški pravdnih strank le-tema priznani že s sodbo v zadevi II P 124/27; ko naslovno sodišče z odločitvijo v pravkar citirani zadevi ne razpolaga, pa mu ni poznan niti uspeh pravdnih strank v okviru tega pravdnega postopka, v izpodbijani sodbi pa o tem ni kakšnih pojasnil. Iz predmetnega sodnega spisa pa je izostala tudi kopija zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15.9.2004. Ker je prvostopenjska stroškovna odločitev torej obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, jo je treba razveljaviti.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v skladu s 354. členom ZPP delno ugodilo, tako da je izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, v katerem je odločeno o stroških pravdnega postopka, ter v tem obsegu zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo odločanje. V preostalem obsegu, to je glede odločitve o glavni stvari, pa je pritožbo tožeče stranke ob uporabi določila 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Z ozirom na to, da tožeča stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, temveč pritožbeni uspeh beleži le glede odločitve o pravdnih stroških, ki pa je zaradi akcesorne narave stroškovne odločitve ne opravičuje do povračila stroškov postopka s pritožbo, mora skladno z določilom prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške predmetnega pritožbenega postopka kriti sama.

Sodišče prve stopnje bo v predmetni zadevi ponovno odločilo le še o stroških predmetnega pravdnega postopka, pri tem pa se bo storjeni procesni kršitvi izognilo tako, da bo v predmetni pravdni spis, ki se sedaj vodi kot samostojna pravdna zadeva, vložilo vse listine, ki so potrebne za presojo pravilnosti stroškovne odločitve, oziroma bo svojo odločitev obrazložilo tako, da bo mogoč njen materialnopravni preizkus. Pavšalnim zatrjevanjem pritožbe o nepotrebnosti oziroma nekoristnosti pripravljalnih vlog tožene stranke v okviru novega odločanja sicer ne gre slediti, vsekakor pa je o pravdnih stroških v obdobju skupnega obravnavanja zahtevka iz tožbe (zadeva opr. št. II P 124/97) in nasprotne tožbe (predmetna zadeva) potrebno odločiti tako, da priglašeni stroški pravdnim strankam ne bodo priznani podvojeno.