Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 171/2004

ECLI:SI:UPRS:2006:U.171.2004 Javne finance

odmera komunalnega prispevka program opremljanja stavbnih zemljišč izračun zavezanec
Upravno sodišče
10. april 2006
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je bila pri odmeri komunalnega prispevka dolžna upoštevati Navodilo za izračun komunalnega prispevka (3. odstavek 42. člena ZSZ), ki je bilo v obravnavanem primeru tudi podlaga za izračun (poleg Sprejetega programa opremljanja), ki v 6. členu določa obrazec za izračun posamezne vrste komunalne opreme, ki jih za posamezno območje opremljanja določa program opremljanja. Iz obrazložitve pa ni razviden izračun, kot ga predvideva 6. člen Navodila za izračun komunalnega prispevka, saj ni razvidna prispevna stopnja (ps) zavezanca v %, zato se izračuna ne da preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Župana Občine A., št. .... z dne 16. 12. 2003 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper delno odločbo Občine A. št. ... z dne 11. 11. 2003, s katero je prvostopni organ odmeril tožniku komunalni prispevek za vodovod na zemljišču parc. št. ... k.o. A. v višini 865.452,09 SIT. Tožena stranka se sklicuje na določbe 42., 39., 44. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, 67/02, dalje ZSZ), ki jih citira, Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/039, dalje ZUreP), Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99) in Navodila o vsebini opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št 4/99). Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča (42. člen ZSZ), po ZSZ je dovoljena gradnja objektov na zemljišču, ki ni opremljeno (39. člen ZSZ). Tožniku je bil pred izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo z odločbo o določitvi sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z dne 18. 3. 2002 odmerjen komunalni prispevek za urbanistično in tehnično dokumentacijo, za stroške upravljalca stavbnih zemljišč in za makadam za 239 m2 v višini 290.324,00 SIT. Po navedeni odločbi je potrebno po izgradnji še nezgrajenih komunalnih naprav zaprositi za soglasje, za katero je podlaga nova odločba, ki bo posledično omogočila priklop na posamezno komunalno napravo. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določbe 4. dela ZUreP glede opremljanja zemljišč za gradnjo. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Sklepa o sprejemu programa opremljanja stavbnih zemljišč v ZN B. in vloge tožnika z dne 14. 11. 2003. Izračun višine komunalnega prispevka je razviden iz 4. odstavka obrazložitve prvostopne odločbe, s katero se tožena stranka strinja. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 236. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, dalje ZUP) po katerem se odločba ne more izvršiti, dokler teče rok za pritožbo oz. dokler se odločba o pritožbi, s katero je bila pritožba zavrnjena, ne vroči stranki.

Nezadovoljen z odločitvijo vlaga tožnik tožbo v upravnem sporu. Sklicuje se na že pridobljeno enotno dovoljenje za gradnjo št. ... z dne 17. 6. 2002 na parceli št. ... k.o. A., na podlagi katerega je zgradil stanovanjsko hišo ter v skladu z 2. odstavkom 44. člena ZSZ pred izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo že plačal komunalni prispevek, ki je bil odmerjen z odločbo o določitvi sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišče št. ... z dne 18. 3. 2002. Po mnenju tožnika sta delna odločba o odmeri komunalnega prispevka kot tudi odločba tožene stranke nezakoniti, saj je po 1. odstavku 39. člena ZSZ gradnja objektov, razen izjeme po 2. odstavku 39. člena ZSZ, dovoljena samo na opremljenih stavbnih zemljiščih, ki ga zagotavlja občina in se izvaja na podlagi programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki ga sprejme pristojni občinski organ (3. in 4. odstavek 39. člena ZSZ). Citira 40. člen ZSZ, ki določa, kaj je opremljeno stavbno zemljišče. Občina A. je kršila navedene določbe ZSZ, saj je investitorjem omogočila gradnjo na stavbno neopremljenih zemljiščih, stroške naknadnega komunalnega opremljanja pa skušala z izdajo delnih odločb o odmeri komunalnega prispevka v celoti prevaliti na investitorje. Odmera komunalnega prispevka za vodovod je brez pravne podlage, saj je odmerjen na podlagi Sklepa o sprejetem Programu opremljanja stavbnih zemljišč v ZN B., ki pa ne predstavlja Programa opremljanja stavbnih zemljišč (kot ga določata 4. odstavek 39. člena ZSZ in Navodilo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč), komunalni prispevek pa bi moral biti izračunan na podlagi dejanskih ali povprečnih stroškov opremljanja stavbnega zemljišča. Po 2. odstavku 44. člena ZSZ je investitor dolžan plačati komunalni prispevek pred izdajo gradbenega dovoljenja, kar je tožnik tudi storil. Občina A. je izdala izpodbijano odločbo tudi brez sprejetja lastnega Odloka o komunalnem prispevku, ki bi določal podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, kot to določa 4. odstavek 42. člena ZSZ. Po mnenju tožnika se za urbanistično in tehnično dokumentacijo, za stroške upravljalca stavbnih zemljišč, za makadam in za 239 m2 neto uporabne tlorisne površine, po ZSZ ne odmerja komunalnega prispevka. Tožnik šteje, da je bil komunalni prispevek v celoti plačan z odločbo z dne 18. 3. 2002 o določitvi sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča, ki je dokončna in pravnomočna, zato Občina A. nima podlage za naknadno izdajo delne odločbe po 219. členu ZUP. Izrek delne odločbe je nejasen in nedoločen, pojasnila in obveznosti v izreku pa presegajo predmet odločanja upravnega organa prve stopnje, 2. in 3. odstavek izreka delne odločbe pa sta pojasnjevalne narave in ne spadata v izrek. Tožnik izpodbija tudi del izreka glede valorizacije odmerjenega komunalnega prispevka in sankcijo v primeru neplačila, pa tudi ni razvidno, da bi postopek vodile osebe, ki izpolnjujejo pogoje po ZUP in Uredbi o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje o upravnem postopku. Sklepno sodišču predlaga, da odloči v skladu z 61. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) ter obe odločbi odpravi in zavrne njegovo zahtevo za odmero komunalnega prispevka in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika glede kršitev določb ZSZ, sklicuje se na 2. odstavek 43. člena ZSZ, po katerem je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi lastnik zgrajenega objekta na neopremljenem ali delno opremljenem stavbnem zemljišču, če se to zemljišče komunalno opremlja. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da naj bi bil komunalni prispevek odmerjen brez pravne podlage in v nasprotju z določili ZSZ. Navaja, da sta bila za področje B. sprejeta dva zazidalna načrta, B. 1 in B. 2 ter da je bil v skladu z Navodilom o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč sprejet Program opremljanja stavbnih zemljišč, na podlagi katerega je bil izračunal komunalni prispevek v skladu z Navodilom za izračun komunalnega prispevka. Vrednost investicije v vodovod opredeljuje Program opremljanja iz decembra 2002, ki ga je pripravilo podjetje C.C.C. d.d. s Sklepom z dne 22. 7. 2003 pa je bil navedeni Program le sprejet. Stališče tožnika, da ni dolžan plačati komunalnega prispevka za vodovod, ker naj bi ga že plačal pred izdajo gradbenega dovoljenja, ni pravilno, tako izhaja tudi iz odločbe z dne 18. 3. 2002, ki se nanjo tožnik sklicuje, saj z njo stroški komunalnega prispevka za vodovod niso mogli biti odmerjeni, ker se je gradil kasneje. Nato pojasni vsebino Programa opremljanja po fazah, in sicer se bo v prvi fazi izvedla voda, kanalizacija in NN omrežje, ki se bo izvajal predvidoma v letih 2002, obe fazi, prva in druga, pa bi bili zaključeni do 2010. Sicer pa tudi iz odločba z dne 18. 9. 2002 (ki je pravnomočna) izhaja, katere stroške v zvezi z opremljanjem stavbnega zemljišča tožnik plača. Zavrača pa navedbe, da se komunalni prispevek ne bi odmerjal za urbanistično dokumentacijo, tehnično dokumentacijo, stroške upravljavca stavbnih zemljišč ter cesto makadam in se pri tem sklicuje na določbo 42. člena ZSZ, po katerem je komunalni prispevek plačilo sorazmernega dela stroškov opremljenega stavbnega zemljišča in pripada občini, kjer se zemljišče nahaja in da se komunalni prispevek določi glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo. Tožena stranka v nadaljevanju navaja določbe 143. in 144. člena ZUreP, po katerem je komunalni prispevek plačilo dela stroškov opremljanja zemljišč za lokalno komunalno infrastrukturo, ki ga zavezanec, to je investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na objekte in omrežje lokalne komunalne infrastrukture, plača občini. Po mnenju tožene stranke ne gre za nejasno odločbo, saj sta dejstvi iz 2. in 3. odstavka izreka pojasnjevalne narave, kar pa na zakonitost ne vpliva. Obstaja pravna podlaga v materialnih predpisih glede valorizacije odmerjenega komunalnega prispevka in sankcije v primeru neplačila, in sicer v 5. členu Sklepa o sprejemu Programa z dne 22. 7. 2003, po katerem se cena za izračun komunalnega prispevka mesečno valorizira z indeksom rasti in cen v gradbeništvu in 11. členu Odloka o javnih vodovodih v Občini Vrhnika (Uradni list SRS, št. 2/84), po katerem upravljalec ne sme izvesti priključka, če uporabnik ni pridobil gradbenega dovoljenja za objekt in poravnal obveznost upravljalcu stavbnega zemljišča. Po mnenju tožene stranke je smiselna tudi sankcija v primeru, da zavezanec, ki mu je omogočeno obročno plačilo, ne plača dveh zaporednih obrokov, saj je plačilo pogoj za priključek na lokalno infrastrukturo. Po 2. odstavku 143. člena ZUreP s plačilom komunalnega prispevka občina jamči zavezancu, da mu je omogočen priključek na lokalno komunalno infrastrukturo oz. da bo ta v določenem roku in obsegu, kot to določa Program opremljanja, zgrajena in bo nanjo lahko svoj objekt priključil, ter na 2. odstavek 179. člena ZUreP, po katerem se dotlej veljavni predpisi uporabljajo le za način izračuna komunalnega prispevka. Sklepno pojasni, da tožnik na podlagi odločbe z dne 18. 3. 2002 ni plačal komunalnega prispevka za vodovod in da je ob nesporni ugotovitvi, da se je vodovod gradil kasneje, zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tako na podlagi določil ZSZ kot na podlagi določil ZUreP. Tožena stranka pa zavrača očitke glede neizpolnjevanja pogojev v zvezi z osebami, ki so vodile postopek, za kar prilaga ustrezna potrdila. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V pripravljalnem spisu z dne 22. 5. 2004 tožnik predlaga združitev postopka, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. U 522/2004 na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS), ter ponavlja svoje očitke glede gradnje na neopremljenem zemljišču. Izpodbija tudi način sprejetja Programa opremljanja, ki naj ne bi bil objavljen v skladu s 17. členom Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč, niti ni bil sprejet kot splošni akt in ni bil objavljen kot to določa Zakon o lokalni samoupravi, zato je nezakonit in ne more biti podlaga za izračun. Izpodbija tudi sam izračun, ki je v nasprotju s 3. členom Sklepa o sprejemu programa opremljanja stavbnih zemljišč v ZN B., ki določa, koliko znaša strošek gradnje komunalne infrastrukture na m2 gradbene parcele. Tožena stranka je komunalni prispevek izračunala na podlagi višine ocenjenih in ne dejanskih stroškov celotne investicije v posamezno komunalno infrastrukturo in je to tudi v nasprotju s 3. členom Navodila za izračun komunalnega prispevka, po katerem morajo biti vsi zavezanci na določenih območjih opremljanja enakomerno obremenjeni glede na delež dejanskih stroškov, ki v sorazmernem delu odpadejo na njihove stavbe oz. stavbne parcele. Ni bil upoštevan 4. člen Navodila za izračun komunalnega prispevka, po katerem se morajo upoštevati merila za razdelitev stroškov komunalne opreme med zavezance in občino, ki jih določa finančni del programa opremljanja. Po mnenju tožnika po 2. odstavku 42. člena ZSZ zavezanec za plačilo komunalnega prispevka ni dolžan nositi sorazmernega dela vseh stroškov komunalnega prispevka, kot si to napačno tolmači tožena stranka. Iz vseh zakonskih in podzakonskih predpisov, ki vsebujejo določbe glede obveznosti plačila komunalnega prispevka izhaja, da se s komunalnim prispevkom financira le del komunalne infrastrukture, del pa financira občina sama (142. in 1. odstavek 143. člena ZUreP, 2. odstavek 4. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka, 15. člen Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč).

V pripravljalnih vlogah tožena stranka prereka navedbe tožnika glede izjeme po 2. odstavku 39. člena ZSZ. Po 2. odstavku 43. člena ZSZ je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi lastnik zgrajenega objekta na neopremljenem ali delno opremljenem stavbnem zemljišču, če se to zemljišče komunalno opremlja, za kar gre v obravnavanem primeru. Tudi program opremljanja je bil pravilno objavljen. V Uradnem listu RS, št. 8/2003 je bil objavljen Sklep o sprejemu programa opremljanja stavbnih zemljišč v ZN B., kjer je razvidno, da se Program opremljanja infrastrukturnih objektov v ZN B. objavi na oglasni deski Občine A. za obdobje 30 dni ter da je po preteku tega roka na vpogled pri občinskem organu, kar je v skladu s 17. členom Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč. Neutemeljene pa so tudi navedbe, da naj bi bil komunalni prispevek izračunan drugače kot izhaja iz 3. člena Sklepa o sprejemu programa opremljanja, po katerem znašajo stroški gradnje komunalne infrastrukture 1.690,20 SIT na m2 gradbene parcele in sicer za vodovod 491,73 SIT, kanalizacijo 755,02 SIT in elektriko 433,45 SIT (za m2), kar skupaj znaša 1.690,20 SIT za m2, kar je v skladu s Sklepom in Programom opremljanja (stran 23 Programa). Glede očitka neenakomerne obremenjenosti v smislu 3. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka, se sklicuje na Sklep in vsebino Programa opremljanja, iz katerega izhaja, da stroški gradnje komunalne infrastrukture (kanalizacije) znašajo za objekte, grajene pred sprejemom ZN B. 740.000,00 SIT. Po mnenju tožene stranke so neutemeljene navedbe tožnika glede prevalitve stroškov komunalnega opremljanja stavbnih zemljišč na investitorja, saj je tožena stranka nosila stroške do zazidalnega načrta B. in sicer tako v zvezi s kanalizacijo kot vodovodom in sicer je za kanalizacijo prispevala 14.685.480,00 SIT (stran 20 Programa), za vodovod pa 5.774.830,00 SIT (stran 21 Programa). Predlaga sodišču, da tožbeni zahtevek zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z dopisom št. ... z dne 3. 3. 2004. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna pravna podlaga in višina odmere komunalnega prispevka za vodovod po izdaji enotnega gradbenega dovoljenja. V zadevi ni sporno, da je tožnik pred izdajo gradbenega dovoljenja plačal sorazmeren del stroškov opremljanja stavbnega zemljišča na podlagi 2. odstavka 44. člen ZSZ. Enotno dovoljenje za gradnjo je bilo izdano 17. 6. 2002, investitor pa je z odločbo o določitvi sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z dne 18. 3. 2002 plačal 290.324,00 SIT. Tudi ni sporna vsebina plačila in sicer je plačal sorazmeren del stroškov, ki se nanaša na urbanistično dokumentacijo, tehnično dokumentacijo, stroške upravljalca stavbnih zemljišč in makadam. Tudi ni sporno, da stroški priključkov na komunalne naprave in dovozno pot do objekta, niso bili predmet odločbe z dne 18. 3. 2002 ter da mora investitor, ki se želi priključiti na posamezno komunalno napravo, pridobiti potrebno soglasje. V zadevi tudi ni sporno, da je komunalna infrastruktura (vodovod, kanalizacija, elektrika) v času izdaje enotnega gradbenega dovoljenja in torej tudi odločbe z dne 18. 3. 2002, ni bila zgrajena, zato zanje tožniku tudi ni bil odmerjen komunalni prispevek, ter v tem delu sodišče zavrača razloge tožnika, da je komunalni prispevek plačal in da mu ni treba iz tega naslova ničesar več plačati, kar je pravilno obrazložila že tožena stranka in se sodišče v izogib ponavljanju pridružuje njenim razlogom na podlagi 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS).

Po 2. odstavku 43. člena ZSZ je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi lastnik stavb zgrajenega objekta na neopremljenem ali delno opremljenem stavbnem zemljišču, če se to zemljišče komunalno opremlja. Komunalni prispevek za plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča pripada občini, kjer se zemljišče nahaja in se določi glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo, upoštevaje površino stavbnega zemljišča, mogoče priključke na javno infrastrukturo ter njene zmogljivosti (42. člen ZSZ). Zato je tudi po mnenju sodišča pravna podlaga za plačilo komunalnega prispevka za vodovod, ki je predmet obravnavanega spora tako v določbah ZSZ, ki je sicer na podlagi 179. člena ZUreP, prenehal veljati s 1. 1. 2003, vendar se do uveljavitve predpisa iz 2. odstavka 146. člena ZUreP (s katerim se določi način izračuna komunalnega prispevka), komunalni prispevek odmerja po ZSZ in je torej pravna podlaga za njegov izračun Navodilu za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99), ki ga je v obravnavanem primeru uporabila tožena stranka. Ta v 4. členu določa, da občina lahko izračuna komunalni prispevek le na podlagi sprejetega programa opremljanja in da se morajo pri izračunu komunalnega prispevka poleg določb Navodila upoštevati tudi merila za razdelitev stroškov komunalne opreme med zavezance in občino, ki jih določa finančni del programa opremljanja stavbnih zemljišč. Občina A. je sprejela program opremljanja stavbnih zemljišč in ga po mnenju sodišča tudi pravilno objavila v smislu 17. člena Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99), kar je razvidno tudi iz v 2. člena Sklepa o sprejemu programa opremljanja, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 80/2003, zato sodišče razloge tožnika v tej smeri zavrača kot neutemeljene.

Tožena stranka oz. Občina A. sicer ni sprejela podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, za kar je imela pooblastilo po 4. odstavku 42. člena ZSZ, vendar to na samo odločitev ne vpliva, saj to ni pogoj za samo odmero komunalnega prispevka. Je pa bila pri odmeri komunalnega prispevka dolžna upoštevati Navodilo za izračun komunalnega prispevka (3. odstavek 42. člena ZSZ), ki je bila v obravnavanem primeru tudi podlaga za izračun (poleg Sprejetega programa opremljanja), ki v 6. členu določa obrazec za izračun posamezne vrste komunalne opreme, ki jih za posamezno območje opremljanja določa program opremljanja in sicer kot vsoto prispevkov, kjer pomeni kpx - višino komunalnega prispevka za posamezno vrsto komunalne opreme v SIT, s-stroške izgradnje oz. prenove posamezne vrste komunalne opreme in njenega priključevanja na ustrezno omrežje oskrbovalnega sistema v SIT, ps - prispevno stopnjo zavezanca v %, vpsp - vsoto površin vseh stavbnih parcel na območju opremljanja v m2, psp - površino stavbne parcele zavezanca. V obravnavanem primeru tožena stranka pojasni izračun višine komunalnega prispevka za vodovod s sklicevanjem na 4. odstavek obrazložitve prvostopne odločbe. Iz navedene obrazložitve pa ni razviden izračun, kot ga predvideva 6. člen Navodila za izračun komunalnega prispevka, saj ni razvidna prispevna stopnja (ps) zavezanca v %, zato se navedeni izračun ne da preizkusiti. Tožena stranka je sicer v pripravljalnih vlogah obrazložila razdelitev stroškov komunalne opreme med zavezance in občino, ki naj bi jih določal finančni del programa opremljanja stavbnih zemljišč, vendar pa pomanjkljivosti s tem ni odpravila, bistvena pomanjkljivost obrazložitve pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Po povedanem niti odločba prvostopnega organa niti tožene stranke nimata obrazložitve izračuna v skladu z 6. členom Navodila za izračun komunalnega prispevka, zato ju ni moč preizkusiti in sta nezakoniti.

Sodišče pa zavrača tožnikove ugovore glede vodenja postopka s strani nepooblaščenih oseb oz. strokovne izobrazbe oseb, ki so vodile upravni postopek na prvi in drugi stopnji. Glede očitka prvostopnemu organu, sodišče to zavrača kot tožbeno novoto, glede oseb, ki so vodile postopek na drugi stopnji pa je razvidno, da je odločbo podpisal župan. Res je sicer, da bi glede na določbo 216. člena ZUP odločbo morala podpisati tudi uradna oseba, ki je vodila postopek, oziroma je pripravila osnutek odločbe in da v obravnavanem primeru tega ni, je pa odločbo podpisala uradna oseba, ki jo je izdala in sicer župan dr. D.D. Gre sicer za pomanjkljivost, ki pa po mnenju sodišča ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije na podlagi 61. člena ZUS, ker podatki postopka ne dajejo za to zanesljivo podlago.

Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, na podlagi 2. in 4. točke 60. člena ZUS in zadevo vrnilo na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je sodišče v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, nosita stranki svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia