Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko zneska že plačane odškodnine ni valoriziralo. Pri delnem plačilu je namreč pomembno, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala. Valorizacija delnega plačila pomeni le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se ta pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.820,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 do plačila.“ - v III. točki izreka (odločitev o stroških) tako, da se pravdni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zvišajo za 530,46 EUR (na 635,02 EUR).

I. Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 330,79 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.178,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 104,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških. Pritožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi odškodnino še v znesku 6.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od 15. 6. 2010 dalje do plačila. Po prepričanju tožnika je dosojena višina odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti prenizka. Sodišče je glede na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo in ni v zadostni meri upoštevalo objektivizirane tožnikove izpovedbe v zvezi s težavami, ki jih ima od predmetne poškodbe dalje. Povedal je, česa vsega zaradi predmetne poškodbe ne more več opravljati oziroma opravlja sedaj z večjim trudom in energijo kot prej. Tako na naroku kot na pregledu pri izvedencu je natančno pojasnil, da mu zaradi poškodbe dlančnic na desni roki mravljinči desno roko pri dalj časa trajajočem pisanju, da ima od poškodbe dalje težave pri nordijski hoji, kolesarjenju, vožnji motornega kolesa, da ima težave v glavnem v predelih nad nivojem ramen, rama je omejeno gibljiva, težave ima pri delih, ki zahtevajo čvrst prijem. Enake težave je izpovedal zaslišan na naroku dne 7. 4. 2014. V zvezi s poškodbo sta bili izdelani dve izvedeniški mnenji, eno pred pravdo in eno v sodnem postopku. Povzema kaj sta ugotovila in potrdila izvedenca in navaja, da je izvedenec dr. Veselko na ugotovljene poškodbe objektiviziral tožnikove trajne posledice. Izvedenec je posebej pojasnil, da je hkratna poškodba rototorne manšete in subkapitalni zlom nadlahtnice s premikom povzročil dodatno zmanjšanje funkcije rame in potrdil, da tožnik ne zmore nobenih del z levo roko nad nivojem rame in da vsa druga fizična dela lahko opravlja samo s povečanimi napori in prilagoditvami. S povečanimi napori lahko izvaja tudi svoje delo z računalnikom. Zaradi omejitev je tožnik močno prikrajšan pri aktivnostih, s katerim se je prej ukvarjal. Izvedenec je potrdil, da tožniku zaradi poškodbe dlančnice na desni roki mravljinči desno roko pri daljšem pisanju, pri čemer je tožnik v vlogah sodišču natančno pojasnil, da mu roke ne mravljinči le pri pisanju, ampak tudi pri tudi vožnji z motornim kolesom, z navadnim kolesom, kot tudi pri drugih opravilih, ki zahtevajo stisk desne roke, prej teh težav ni imel, kar je ugotovil tudi sodni izvedenec, enake omejitve je potrdil tudi že pred pravdo angažirani izvedenec dr. S. Glede na izkazane trajne posledice je odškodnina iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, odmerjena zgolj v višini 3500,00 EUR, prenizka. Sodišče je sicer povzelo ugotovitve izvedencev, glede na mnenja in izpovedbo tožnika pa je odškodnino odmerilo v absolutno prenizkem znesku. Tožbeni zahtevek v višini 10.000,0 EUR ni pretiran. Trajne posledice kar v 17% je ugotovila tudi zavarovalnica iz naslova nezgodnega zavarovanja.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper I. točko izreka glede prisojene odškodnine v višini 858,00 EUR, kolikor bi v izreku določen znesek moral biti zmanjšan na račun valorizacije, zoper I. točko izreka se pritožuje tudi v delu glede zakonskih zamudnih obresti. Pritožbo vlaga tudi iz razloga napačne navedbe tožene stranke v I. točki izreka. Pritožuje se tudi zoper III. točko izreka, to je glede pravdnih stroškov. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in v tem delu zahtevek zavrne, podrejeno razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je sodišče napačno navedlo, da je tožena stranka zavezana k plačilu prisojenega zneska odškodnine, saj je postopek tekel med tožnikom in toženim S., d.d. Nadalje sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji za valorizacijo in ni valoriziralo zneska 13.000,00 EUR odškodnine, ki ga je tožena stranka pred pravdo kot nesporni del oziroma kot akontacijo nakazala na tožnikov račun. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je treba navedeni znesek valorizirati, saj sodišče odmerja odškodnino po vrednostih na dan izdaje sodne odločbe, pravno podlago predstavljajo drugi odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ), prvi odstavek 270. člena OZ ter drugi odstavek 285. člena OZ. S tem, ko sodišče ni upoštevalo valorizacije zneska, ki ga je dne 21. 9. 2010 nakazala tožena stranka, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik ni upravičen do zneska 314,14 EUR, ki predstavlja zamudne obresti od zneska 13.000,00 EUR od 15. 6. 2010 do 21. 9. 2010, saj tožena stranka glede na določila ZOZP ni prišla v zamudo. Napačno pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni ugovarjala plačilu obresti od ugotovljene razlike do nespornega zneska in toženi stranki tako naložilo plačilo obresti od prisojenega zneska od 15. 6. 2010 dalje. Tožena stranka meni, da je v zamudo lahko prišla šele s prejemom tožbe oziroma naslednjim dnem, saj tožnik v obdobju po zahtevi za nakazilo nespornega dela odškodnine in po prejemu tega zneska do vložitve tožbe od tožene stranke ni zahteval nobenega dodatnega izplačila.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke:

5. Tožeča stranka se pritožuje glede višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer sprejema s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Neutemeljeno se pri tem sicer sklicuje na izvedeniško mnenje izvedenca dr. S., ki je bil postavljen pred pravdo in čigar mnenja tožena stranka ni sprejemala, saj takšno mnenje predstavlja le del trditvene podlage stranke in ne dokaza. Utemeljeno pa povzema ugotovitve izvedenca dr. V., ki je bil postavljen v tem postopku, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovitve izvedenca v zvezi z zmanjšano življenjsko aktivnostjo tožnika povzelo v zadnjem odstavku na strani 19 in prvem odstavku na strani 20 sodbe. Sodišče je tako zaključilo, da zaradi posledic poškodbe tožnik ne zmore del z levo roko nad nivojem rame, s povečanimi napori izvaja fizično delo z levo roko do nivoja rame, težjih fizičnih del ne zmore. Nordijsko hojo, kolesarjenje, vožnjo z motornim kolesom izvaja s povečanimi napori, prav tako gospodarska dela in dela na vrtu, težjih fizičnih del ne more opravljati. Po nezgodi ima težave v glavnem pri delih nad nivojem ramen, opaža pa tudi omejeno gibljivost, predvsem zunanjo rotacijo, tako da ima težave tudi pri delih, ki to zahtevajo. Vse rekreativne aktivnosti lahko izvaja le s povečanimi napori in s prilagoditvami, iger z žogo z rokami ne more izvajati. S povečanimi napori izvaja tudi dela za računalnikom. Tožnik je zaradi navedenih omejitev močno prikrajšan v aktivnostih, s katerimi se je prej ukvarjal, zaradi česar utemeljeno trpi njegovo socialno življenje in celokupen delovni prispevek k družini.

6. Te ugotovitve, kot že navedeno, pritožnik sprejema, neutemeljeno pa navaja, da naj bi izvedenec potrdil tudi, da tožniku zaradi poškodbe dlančnice na desni roki mravljinči desno roko pri daljšem pisanju (in je tožnik v vlogah sodišču natančno pojasnil, da mu roke ne mravljinči le pri pisanju, ampak tudi pri drugih opravilih, ki zahtevajo stisk desne roke, prej teh težav ni imel, kar naj bi ugotovil tudi sodni izvedenec). Te trditve ne držijo, saj iz izvedeniškega mnenja izhajajo le trajne posledice zaradi subkapitalnega zloma nadlahtnice s premikom ter poškodbe rotatorne manšete, medtem ko je izvedenec glede poškodbe dlančnic brez premika navedel, da ta praviloma posledic ne zapušča in posledic v mnenju tudi ni ugotovil. Le pri povzemanju tožnikovih navedb je navedel, da naj bi se tožnik z večjimi težavami ukvarjal s športi ter da naj bi bilo podano mravljinčenje v desni roki pri vseh treh športih (nordijski hoji, kolesarjenju in vožnji motornega kolesa), v izvidu pa to ni bilo potrjeno in so drugačne pritožbene navedbe zmotne (kot je že v vlogi z dne 21. 8. 2014 tožeča stranka zmotno navajala, da naj bi izvedenec potrdil, da tožniku zaradi poškodbe dlančnic na desni roki mravljinči desno roko pri daljšem pisanju). Takrat je sicer podala še dodatne navedbe glede mravljinčenja, vendar te v postopku niso bile dokazane, ne z izvedeniškim mnenjem, niti ne z izpovedbo samega tožnika, ki je, ko je bil zaslišan na naroku, glede desne roke izpovedal le o omejeni gibljivosti zapestja desne roke, ki je sicer ni zatrjeval, pa tudi izvedenec je ni ugotovil. 7. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje, ki je odškodnino iz tega naslova odmerilo na 3.500,00 EUR, napačno uporabilo materialno pravo in je odškodnino odmerilo prenizko. Pravično denarno odškodnino glede na ugotovljeno dejansko stanje po oceni sodišča druge stopnje predstavlja odškodnina v višini 7.000,00 EUR, pri čemer je ta znesek primerljiv z odškodninami, prisojenimi v sodni praksi in ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Trajne posledice (17 %) iz naslova nezgodnega zavarovanja so bile ugotovljene na podlagi tabel, ki so relevantne za navedeno nezgodno zavarovanje, ne pomenijo pa tolikšnega obsega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in tega tudi izvedenec ni ugotovil. Glede pritožbe tožene stranke:

8. Tožena stranka utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe toženo stranko napačno označilo. Tožena stranka je S., d.d., katere delavci so na podlagi pooblastila toženo stranko le zastopali.

9. Nadalje tožena stranka utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko zneska že plačane odškodnine v višini 13.000,00 EUR, ki je bil nesporno plačan dne 21. 9. 2010, ni valoriziralo (glej prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu je namreč pomembno, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala. Valorizacija delnega plačila pomeni le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Valoriziran znesek od dne delnega plačila do dneva izdaje prvostopenjske sodbe znaša 13.858,00 EUR, upoštevaje spremembo ravni drobnoprodajnih cen po podatkih Statističnega urada RS, in ta znesek (ne le znesek 13.000,00 EUR) je treba odšteti od prisojene odškodnine.

10. Tožena stranka utemeljeno opozarja tudi, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala plačilu obresti od ugotovljene razlike do nespornega zenska in je zato toženi stranki naložilo plačilo obresti od prisojenega zneska od 15. 6. 2010 dalje. Tožena stranka pravilno navaja, da je zahtevek tožnika glede zamudnih obresti prerekala v celoti. Navaja še, da tožnik ni podal nobenih navedb, ki bi specificirale tožbeni zahtevek v obrestnem delu, na kar je opozorila v odgovoru na tožbo, kar drži, je pa tožnik navedbe podal v prvi pripravljalni vlogi. Neutemeljeno se tožena stranka zavzema za nastop zamude šele s prejemom tožbe, čeprav utemeljeno navaja, da tožeči stranki ne gredo obresti že od 15. 6. 2010 dalje (upoštevaje 15 dnevni rok in 299. člen OZ). V konkretnem primeru je namreč treba uporabiti specialna določila Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP), in sicer 20.a člen. Zavarovalnica je nesporni znesek odškodnine sicer izplačala, vendar dejstvo, da tožnik (ki sicer ni podpisal poravnave) tožene stranke ni potem še dodatno pozival, ne pomeni, da zamuda glede dodatnega zneska ni nastala. Glede zneska, za katerega je oškodovanec uspel dokazati, da mu gre nad že izplačanim zneskom, je tako tožena stranka prišla v zamudo v skladu z 20.a členom ZOZP po treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek. Ta je bil vložen 31. 5. 2010, rok se je iztekel 31. 8. 2010 in je zamuda nastopila 1. 9. 2010. 11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v I. točki izreka sodbe navedlo pravilno toženo stranko in zvišalo prisojeno odškodnino za 2.642,00 EUR. Celoten znesek iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode je namreč znašal 16.178,00 EUR. Ta znesek je sodišče druge stopnje zvišalo za 3.500,00 EUR, kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, ob upoštevanju valoriziranega že plačanega zneska (13.858,00 EUR), pa preostali znesek, ki ga je še dolžna plačati tožena stranka, znaša 5.820,00 EUR (torej 2.642,00 EUR več, kot je prisodilo sodišče prve stopnje). Nadalje je sodišče druge stopnje spremenilo tudi obrestni del odločitve, tako da zamudne obresti od prisojene glavnice tečejo od 1. 9. 2010 (in ne od 15. 6. 2010 dalje). Zaradi jasnosti odločitve je sodišče druge stopnje v izreku sodbe navedlo celotno I. točko izreka z upoštevanimi spremembami.

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi stroškovni izrek. Glede na zvišanje odškodnine je uspeh tožeče stranke 49,90%, uspeh tožene stranke pa 50,10%. Ob upoštevanju takšnega uspeha ter priznanih stroškov tožeče stranke v višini 1.795,64 EUR gre tožeči stranki 896,00 EUR pravdnih stroškov, ob upoštevanju 520,91 EUR stroškov tožene stranke in njenega uspeha, pa gre toženi stranki 260,98 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju stroškov je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 635,02 EUR pravdnih stroškov.

13. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 358. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

14. Tožeča stranka je s pritožbo uspela glede 40,65% v pritožbi izpodbijanega dela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del pravdnih stroškov. Ti predstavljajo nagrado za postopek v višini 388,80 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, 22% DDV znaša 89,94 EUR, sodna taksa za pritožbo pa 315,00 EUR. Skupno potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 813,74 EUR, glede na uspeh je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 330,79 EUR pritožbenih stroškov. Pritožba tožene stranke je bila sicer delno utemeljena, vendar glede na končni rezultat tožena stranka s pritožbo glede znižanja glavnice ni bila uspešna, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP ter 154. členu ZPP.